sobota, 31. december 2011

I'M BACK!

Še zadnji dan starega leta hitro beži mimo. Razmišljam, kaj dobrega in kaj slabega se mi je pripetilo v tem skoraj preteklem letu. Bili so srečni trenutni, trenutki zadovoljstva, upanja in novih prijetnih spoznanj in ljudi.

Je pa pač tako, da ni vsako leto dobro leto. Takole v povprečju bi rekla, da mi 2011 ni bilo pisano na kožo in zato ga z največjim veseljem puščam za sabo. Preveč razočaranj, preveč bolečin, preveč spodletelih načrtov, preveč krivic, preveč negativnih čustev okoli mene in v meni, preveč negativnih in ničvrednih ljudi okoli mene.

Boli me tudi to, da so me oropali moje želje po pisanju. To si sedaj vračam. Ne bom dopustila, da mi vzamejo tisto, kar rada počnem - razmišljam in zapisujem. Ne bom jim dala tega zadovoljstva, saj tega niso vredni. I'm back. In ostajam!

Naj bo slabo pozabljeno, dobro pa shranjeno v spominih. Gledam naprej in želim, da bo 2012 leto polno srečnih naključij in pozitivnih izkušenj!


SREČNO NOVO LETO!

sreda, 26. oktober 2011

KJE JE SLOVENIJA?

Globoko v riti! Ampak ne, v mojih blogih se skušam politiki in njenim vlačugam izogniti. Naj tako tudi ostane, saj o tem pišejo mediji in še 100 drugih blogerjev.

Torej, še enkrat: Vprašanje je, kje je Slovenija? Odgovor: NI JE. In kje je ni? Ni je na zemljevidu ...

Ste morda gledali letošnje Avtomobile 2 (v originalu Cars 2)? Ja, to je tisti animirani film s Strelo McQueen v glavni vlogi. In ste na koncu filma opazili nekaj čudnega? Ko se konča zadnji prizor, se nam pokaže vrteči se globus, ki približa območje Evrope. In tam, na tisti Evropi, na tistem globusu, Slovenije enostavno ni. Ni nas, kar izginili smo iz obličja zemlje. 
No ja, saj smo res majhni, nismo pa nevidni! Če je lahko na zemljevidu CELO Črna gora in CELO Kosovo, potem si pa tudi mi zaslužimo biti gor! Pa nas ni, namreč pokriva nas Hrvaška. Super!

Živimo res v kakšnih časovno vzporednih Butalah, ki so zunanjemu svetu nevidne?

Kje je Slovenija? So nas Hrvati že okupirali?
VIR: iz filma Cars 2 (2011)

petek, 21. oktober 2011

CESTNI DIRKAČI

Se spomnite, ko sem tistega lepega avgustovskega dne v Ljubljani pokasirala kazen mestnega redarstva za prehitro vožnjo? Za tisto prehitro vožnjo, ko sem v ulici z omejitvijo 30km/h peljala 7km/h prehitro in dobila za nagrado 3 kazenske točke okrašene s 300-timi evri.  

Ok, priznam, da nisem ravno počasni voznik, nisem pa niti noben cestni dirkač. Nekako si zavestno dovolim določena odstopanja od predpisane hitrosti, ki se zdijo meni in moji denarnici še sprejemljiva. Recimo … da se na AC vozim tam okoli 140-150 km/h namesto 130 km/h. Po glavnih cestah do 90 km/h, če le gre. Pa po navadi ne, ker itak imamo povsod te presnete ovinke. Ajde priznam, če je ravnina, mi uide kazalec tudi na 100-110 km/h. Ampak to je res bolj izjema kot pravilo. V naselju pa sem si dala mejo do 10 km/h več, torej vozim tam nekje okoli 50-60 km/h. To so zavestni prekrški. Tiste znake, ki jih morda spregledam (ker sem samo človek) pa pač ne morem upoštevati. No, to je bila ta CONA 30, ki je nisem videla in mi je prinesla kazen.

Od vseh in prav vseh omejitev me najbolj motijo tista na AC, ko naši vrli v počasnosti delavci kaj brkljajo, packljajo in popravljajo. Saj veste, ko se kar naenkrat potem pojavijo znaki najprej za omejitev 100, potem 80 in nazadnje 60 km/h. Kdo za vraga tam pelje 60 km/h? NIHČE! Niti 80 km/h ne, ker če je taka omejitev, grem jaz tam okoli 80 km/h in se počutim, kot da oviram promet. Aaa, pa še ena omejitev na AC, ki zna biti duhamoreča – cestninske postaje! Moj bog, kako se je kar težko premikati po polžje 40 km/h, ko vidiš, kako ti kakšen avto pridivja tik za ritjo, potem pa te, kar se da hitro, prehiti.

Zgornja dva odstavka sta napisana v sedanjiku. Spremenite in ju dajte v preteklik. Sedaj sem drug voznik in prekoračitve omejitev so preteklost. Sedaj sem počasen voznik. Najbolj me je izučila tista prekleta Cona 30 in 3 kazenske točke! Te točke in pa nov zakon z večjimi kaznimi, ki si jih midve z denarnico očitno ne moreva več privoščiti, so me prisilile, da postanem počasnejši voznik.

Priznam, da je počasnejša vožnja bolj dolgočasna, poleg tega se mi zdi, da če vozim hitreje, sem bolj skoncentrirana in osredotočena na samo vožnjo. Sedaj, ko je dolgčas, pa bolj brkljam po radiu, spreminjam postaje, iščem pesmi in razmišljam o drugih stvareh, vozim pa nekako avtomatizirano. In to ni dobro. To je za moje pojme veliko bolj nevarna vožnja.

No, to razglabljanje pravzaprav nima namena govoriti o tem, kako vozim in kršim omejitve … poanta je drugje. Kot sem rekla, sem postala počasnejši voznik zaradi tiste kazni. Ne samo, da vozim po omejitvah, ampak vozim včasih celo počasneje, kot predvideva zakon.

Trenutno pa sem še posebej počasna, ker se zaradi tistih težav s križem in hernijo nekako ne počutim sposobno in odgovorno peljati več. Pretekle dni se vsak dan vozim na fizioterapijo po precej ovinkasti glavni cesti in vozim okoli 60-70 km/h. Tukaj pa se prava težava začne! Sedaj me je šele strah na cesti! 
Ko sem bila še tiste vrste voznica, ki je rada pritisnila na plin, me ni bilo na cesti nikoli tako strah, kot me je sedaj, ko dejansko vozim počasneje. Prej me avtomobili niso prehitevali, sedaj pa me. In prav strah me je teh norcev, ki prehitevajo tam, kjer se sploh ne vidi, če gre kakšen avto nasproti. To je prehitevanje na blef. In teh ljudi, teh norcev, ki to počnejo, NE razumem. A so tako živčni, da ne morejo počakati na primeren trenutek, primeren cestni odsek? Ali delajo samomor? Morda umor?

Priznam, da tudi sama prej nisem bila ravno v kategoriji strpnih voznikov. Vendar pa se nisem izživljala nad počasnejšimi s prehitevanjem v nepreglednih ovinkih in podobno. Bila sem živčna in neučakana, če sem imela pred sabo kakšnega polža. Ampak, ej! Nisem ogrožala življenj drugih ljudi z neumnimi potezami!

A ni to ironično, da se sedaj kot počasnejša voznica na eni strani niti sama sebi ne zdim boljša voznica, na drugi strani pa me je še prekleto strah vseh tistih norcev, ki me prehitevajo tako, da kar otrpnem? 

sreda, 19. oktober 2011

FOTOGRAFSKI UTRINKI IZ ZDA

S prejšnjim blogom sem dala iz sebe vse negativne misli, vso jezo, žalost, razočaranje in samopomilovanje, če hočete tako. To je za mano. Ne bom se več obremenjevala z dejanji drugih ljudi, ker mi ravno v času zdravljenja pomaga fizioterapevtka, ki mi hvalabogu dokazuje nasprotno ... da pa navsezadnje še vedno obstajajo tudi dobri ljudje, ki so človeku pripravljeni pomagati celo bolj, kot jim narekuje njihova obveza (oz. napotnica).

Tokrat nekaj fotografij s potovanja ... kar po dnevih oz. tistem prvotnem planu, ki je bil na papirju veliko bolj edinstven kot v realnosti.

San Francisco
Pogled na San Francisco s Twin Peaksa.
Levo zgoraj lahko vidite Golden Gate Bridge.
Most Golden Gate v megli, ki je tam tako pogosta.

Narodni park Sekvoj
Tisti v ozadju je General Sherman - največje drevo na svetu po prostornini.
Tukaj je, General Sherman.


Calico Ghost Town - tukaj so živeli rudarji, ki so izkopavali srebro. Več ve wiki





Dolina smrti v puščavi Mojave
Najnižja točka pod gladino morja v S Ameriki: Badwater, -85,5 m

Las Vegas



Ples fontan ob glasbi.
Kao Benetke.
Kao beneška gondola v bazenu.

Kao New York.
Kao Egipt: ta del Vegasa se imenuje Luxor, ampak vidite pa piramido in sfingo. 

Jez Hoover Dam

Za jezom je jezero Mead.

Grand Canyon (samo z vrha različnih razglednih točk, po katerih vozi shuttle bus)





Oak Creek Canyon in Montezuma Castle
Na poti proti Montezuma Castle.
Montezuma Castle: wiki ve več!
Rdeči peščenjaki Oak creek kanjona.




Phoenix (Botanični puščavski vrt)

Saguaro kaktus, eden najvišjih kaktusov, ki jih najdemo predvsem v  puščavi Sonora. 


Sipine v bližine Yume


San Diego oz. Coronado beach
Hotel Coronado. Jaz se ga spomnim iz Baywatch, ko je nek duh hotel eno porint iz balkona.

Los Angeles

Pred Apple storom v L.A.-ju, ravno par dni po smrti Jobsa.
Plaža St. Monica
V L.A-ju je ogromno brezdomcev, ki ležijo prav povsod. Morda se motim pa ravno tale možak ni klošar ...morda samo počiva.
Vse te "famozne" lokacije smo videli toliko, da smo poslikali znak. Torej ni nič veliko za videti.

Ulica Rodeo polna trgovin, kjer povprečen državljan ravno ne kupuje pogosto, če sploh kdaj.
Saj piše, da je Hollywood - nič posebnega.
Walk of fame - spet navadna ulica s temi zvezdami po tleh. Še v Ljubljani je večina ulic lepših ...

Tukaj notri podeljujejo Oscarje.

nedelja, 16. oktober 2011

ZDRAVJE UPDATE

Misli in čustva glede preteklega potovanja v ZDA še vedno niso urejena. Nimam energije, da bi se ukvarjala s tem. Če sem v prejšnjem zapisu še upala, da bodo bolečine in težave v križu kmalu izginile, sem se pri tem pošteno uštela. Posledice tistega nenadnega kiha, ki so me pestile v ZDA so skorajda že izginile, samo kaj, ko je vso to sranje s hrbtom in mišico vplivalo na izbruh sekundarnih težav. Te so pa dosti hujše. Tista mišica v križu bo že popustila slej kot prej, bolečine, s katerimi se ubadam po prihodu domov, pa ne vem, kdaj bodo minile, če sploh.

Hernija diskus. En medvretenčni diskus v predelu križa je kritičen, saj je očitno skočil tja, kamor ni treba – direktno v živec. Te težave z diskom imam že zadnjih par let, vendar so bile dokaj rahle, enkrat bolj, drugič manj prisotne, vendar obvladljive in z njimi je bilo lahko živeti dokaj normalno. Po fizioterapiji pred štirimi meseci so bolečine popolnoma izginile in to je bil še razlog več, da sem se še bolj veselila tega potovanja v ZDA. Biti brez vsakršnih bolečin je bila sreča in blaženo stanje, za katerega sem mislila, da bo trajalo dlje. Pa ni, saj so očitno kih v nesrečnem San Franciscu, vsi napori med potjo in še dolga vožnja nazaj domov povzročili, da se je disk znova premaknil in mi zadnje dni začel povzročati neznosne bolečine, ki jih v ZDA še nisem imela.

Že takoj naslednji dan po prihodu domov sem obiskala mojo zdravnico in največ, kar je lahko naredila je to, da me je takoj napotila na fizioterapijo (ki jo že obiskujem) in mi dala protibolečinske tablete taiste, kot sem jih dobila tudi v ZDA ter Apaurin za sprostitev mišic. Seveda zaradi slednjih cele dneve in noči prespim, čeprav še vedno bolje spim čez dan kot ponoči. Glede na to, da se Apaurin (ki sem ga dobivala tudi v ZDA) uporablja predvsem za pomirjanje in kakšne duševne motnje, mi je šele sedaj jasno, zakaj nisem že takrat v ZDA popizdila in določene osebke poslala v tri PM … ker sem bila očitno preveč zadrogirana in fizično nesposobna, da bi se lahko postavila zase! 

Kaj mislim s tem in zakaj bi morala to storiti? Zaradi nečesa, kar ne bom NIKOLI v življenju niti pozabila niti odpustila, saj je bilo to eno izmed najbolj gnilih, egoističnih in nečloveških dejanj, kar sem jih bila deležna v svojem življenju … o tem pa jutri ...

... o dejanjih nečloveških, kot so razmere v tej dolini - Dolini smrti!


P. S. Ker moram po navodilih fizioterapevtke le ležati ali hoditi - sedenje je skorajda prepovedano -, sem prav zadovoljna, da moj prenosnik še deluje in da ga nisem tistega nekega dne zabrisala skozi okno. 

sreda, 12. oktober 2011

KONČNO DOMA

Po dveh tednih bolečin in razočaranja sem zopet doma. Na domači zemljici, v lastni posteljici. Končno! Dejstvo, da sem do doma spet potrebovala en cel dan in ves ta čas nekako preždela bodisi na sedežu letala bodisi na letališču, je moje zdravstveno stanje spet nekoliko poslabšalo. To je bilo tudi za pričakovati. Že prvi dan mi je doktor odsvetoval tako dolgo pot, pa vendarle sem bila in morala biti toliko v stanju, da sem lahko pripotovala nazaj.

Sedajle, ko tole pišem, se mi že pošteno spi, vendar se trudim, saj bi šla rada spat nekoliko kasneje, da uredim vsaj svoj bioritem. Domov sem prišla danes okoli 2. ure zjutraj in do 5. sploh nisem mogla zaspati, zato sem vsaj zmetala stvari iz kovčka in še kar ležijo naokoli na tleh in na mizi. Nisem toliko pri močeh, da bi vse to pospravljala. Še vedno me pošteno boli v hrbtu in nekako težko hodim ter se gibam. Jutri grem k zdravniku, čeprav dvomim, da bom dobila kakšen konkreten nasvet/napotitev naprej. Morda bo rekel, da naj samo počivam. Bomo videli.

Tudi slike sem že prekopirala s fotoaparata na računalnik. Ko bo čas in volja, da jih vse pregledam, uredim in popredalčkam, bom najlepše in najzgovornejše tudi objavila.

To je to. Nobenih izlivov razočaranja in nobenega komentiranja potovanja. Tokrat samo sporočam, da sem doma, da sem še živa in da gre na bolje. Vsaj upam tako. Naslednjič pa vse ostalo … še urejam misli in čustva.   

Evo jih: moje nove Allstarke iz lasvegaškega outleta za 48 $ (=35€)