sreda, 23. februar 2011

People, DANCE!




Jessie J - Price Tag ft. B.o.B.


"It's not about the money, money, money 
we don't need your money, money, money 
we just wanna make the world dance, 
forget about the Price Tag."

nedelja, 20. februar 2011

LIMONADA

Prejšnji teden so me napadli virusi in za 3 dni položili v posteljo. To je bil eden izmed tistih prehladov, ki me obiščejo dvakrat ali trikrat na leto. Malo vročine, prehlajen nos, kašelj in vsesplošno slabo počutje. Ravno preden me je prehlad »položil« sem bila na obisku pri prijateljici in seveda se je, revica, nalezla od mene (oprosti:). Sedaj že cel teden boleha in virusi ji še kar ne dajo miru. Čeprav se bori proti njim z vsemi možnimi farmacevtskimi in naravnimi pripravki. In ravno ko sva se pogovarjali po telefonu, je rekla, da srka limonado. Pa sploh ne mara kislih reči, le trudi se s tem vitaminom C, da bi okrepila svoj imunski sistem.

Smešno je, kako moja prva asociacija ob besedi limonada sploh ni osvežujoča pijača iz limoninega soka, vode in sladkorja, ampak me beseda asociira na špansko telenovelo. To bi bilo tisto, kar je v SSKJ-ju razloženo kot: »čustveno, a vsebinsko prazno literarno/glasbeno delo«. S slednjo definicijo se sedajle ne bom ukvarjala. Začnimo od začetka … Zakaj me sploh limonada najprej spomni na telenovelo in ne na tisti kisel napitek? Jah, verjetno zaradi dejstva, da sem v svojem življenju pregledala ogromno, ampak zares ogromno telenovel. 
Prav spomnim se, kako se je vse skupaj začelo. Vsakič, ko sem bila pri babici na obisku ali počitnicah, je ona zvečer gledala te limonade in kaj sem hotela drugega, kot da sedim zraven nje in gledam še jaz. Takrat še nisem hodila v šolo, bila sem še v vrtcu, v mali šoli se mi zdi. In skupaj sva gledali tisto Santo Barbaro. Moja prva telenovela. Niti ni bila španska, ampak ameriška. In se je vlekla in vlekla, sploh ne vem, če jo je bilo kdaj konec, ker vem, da sem jo opustila še preden se je sploh končala (op. sedaj sem na wiki-ju prebrala, da je imela pravzaprav 2137 delov). Tako je s temi ameriškimi telenovelami – nikoli se ne končajo, ali pa imajo milijon delov. Naslednja telenovela, ki sva jo z babico ravno tako gledali še skupaj, pa je bila že španska. In potem tudi vse naslednje. Veste, takrat se telenovele na slovenski televiziji še niso vrtele, to sva vse gledali na hrvaški televiziji.
Dokler še nisem hodila v šolo, sva jih gledali skupaj z babico, kasneje pa sem popoldneve ob telenovelah preživljala sama doma. Poleg gledanja telenovel sem se od babice navadila še ene razvade – grizenje nohtov. Ona si je vedno grizla te nohte ob gledanju limonad in potem sem jih začela gristi še sama. Sreča sem se te grde razvade kmalu odvadila, gledanje telenovel pa je ostalo. Še danes včasih pogledam kakšno, če me ravno pritegne.
V osnovni in srednji šoli pa sem prav vsako popoldne preždela pred TV-jem in gledala limonade. Do pred kratkim so bile telenovele v večini španske, tu pa tam se je na sporedu znašla kakšna brazilska. Danes pa že vsaka država snema svoje limonade. Tudi Slovenci smo menda dobili svojo, čeprav nisem nikoli pogledala niti prvega dela. Me pač sodobna slovenska produkcija ne privlači; filmi, kot so bili Kekec, To so gadi in Ne joči Peter pa so žal izumrli. Da se vrnemo k limonadam …
V vseh teh letih gledanja takšnih in drugačnih telenovel človek pridobi neko mnenje o tem, katere so dobre in gledljive ter katere totalno bedne. Ni kar vsaka telenovela gledljiva telenovela. To ve vsak njihov zvesti gledalec. In ne moremo metati vseh v isti koš. Zadnja leta celo postajajo zgodbe bolj realne in vsakdanje; nič več tiste tipične dobrota vs. zloba. Ampak še vedno pa se ljudje ob besedi telenovela po navadi zgražajo, češ, kako pa lahko to gledaš?! Čisto lahko, mene ni prav nič sram priznati, da jih gledam oz. bolje rečeno, da sem jih. Kot me ni sram, da včasih berem ljubezenske romane. Včasih paše.

Saj veste … vsaka stvar je za nekaj dobra. Tudi španske telenovele. Nikoli mi ne bo žal, da sem toliko ur presedela pred TV-jem in po mnenju večine, zabijala svoj čas. Ker ga nisem. Tisti, ki imamo vsaj malo občutka za tuje jezike, lahko iz TV-ja pridobimo pasivno znanje tujega jezika. In tako sem se naučila španščine in hrvaščine. Na faksu sem svoje pasivno znanje španščine v dveh semestrih predavanj nadgradila z nekaj slovnice, s pisanjem in govorjenjem. Španščino zares čutim & razumem in tako je z malce dodatnega dela to postal moj aktivni tuji jezik. In vse to po zaslugi limonad :)

Torej, so limonade res čustvena, a vsebinsko prazna dela? Morda res po vsebini niso noben Prešeren, Cankar, Dostojevski, Pamuk in podobni, vendar to še ne pomeni, da ne morejo biti poučne. Jaz sem iz telenovel odnesla veliko več kot iz vseh ur književnosti pri slovenskem jeziku.

Sedaj pa hitro na en kisel zdravilni limonin napitek, da ponovno ne zbolim :D

petek, 18. februar 2011

POŽRI TO ŽIVO ŽABO!

A poznate to psihološko foro z živo žabo? Kje sem že slišala zanjo … aja, na nekem predavanju o obvladovanju časa par let nazaj. Ta žaba je tudi vse, kar sem odnesla iz tega predavanja. Teorija izhaja iz predpostavke, da bi morali ljudje imeti občutek za nujnost, ki pa naj bi bila osnova zato, da smo v življenju uspešni. Zato so izumili metodo, ki se ji strokovno reče Pojej živo žabo! Torej, soočimo se z opravkom, ki ga najbolj odlašamo in poskrbimo, da ga s seznama opravil prečrtamo že zjutraj. Vse lepo in prav, dokler ostanemo pri teoriji. Saj veste, iz teorije v prakso pa je težje …

Vsa taka in podobna predavanja so me vedno popolnoma prevzela. Še isti čas, ko sem slišala za to živo žabo, mi je v možganih zasvetila tista pametna žarnica in sklenila sem, da je prišel čas za spremembe. »Ja, točno tako. To metodo bom uporabljala tudi jaz in moje življenje bo boljše,« so bile moje misli. Pa ta živa žaba sploh ni edina stvar, za katero sem se odločila, da jo »posvojim«. Tako je še z milijonom drugimi stvarmi, ki jih slišim ali preberem. Milijon teorij, milijon metod, milijon orodij … ki pa si takega poimenovanja sploh ne zaslužijo. To so navadni nasveti kvazi strokovnjakov, ki svetujejo naokoli in so za te puhlice tudi mastno plačani. Praktično pa ne povedo nič novega. Isto »sranje« zapakirajo v drugo »pakovanje«, ga servirajo na moderen način s psihološkimi primesmi, ga naredijo pametnejšega z nekaj tujkami … in … taram … nastane nekaj, kar ljudem spreminja življenja. Izboljšuje življenja. Yes, right! Kakodane, še posebej, če je večina poslušalcev takih, kot sem sama. Saj veste, sliši se tako lepo, čez dan ali dva na te prečudovite nasvete že napol pozabimo, ko pridemo do trenutka popolne implementacije v prakso, pa so že dejansko pozabljeni. In prav je tako! Dovolj imam teh nasvetov, ki nas dnevno bombardirajo z vseh strani. Jej tako, telovadi tako, dnevni plan naredi tako, na wc pojdi takrat in takrat, ne pozabi na tistih 100 vitaminov na dan, žličko tistega pripravka, pa 10 minut jutranje telovadbe … in še … to je zdravo, tega pa ne jej in BLA BLA BLA BLA.

Saj ne rečem, da je včasih fino, da nam svetujejo in da nekatere nasvete iz raznih predavanj, člankov in zapisov tudi upoštevamo. Kar želim povedati je to, da je teh nasvetov PREVEČ. Če bi sprejela vse »pametne« nasvete, ki jih poberem naokoli, bi se lahko npr. 24 ur na dan ukvarjala le s svojim prehranjevanjem. Pa še nekaj me moti pri vseh teh nasvetih … Kar je danes IN, bo tako ali tako jutri OUT. Torej? A ni najbolje, da poslušamo svojo zdravo pamet, pri pomembnejših odločitvah pa se opiramo na nasvete prijateljev in tistih, ki jim v življenju zaupamo, ne pa popolnim tujcem, ki nas niti ne poznajo?!

Se še spomnite tiste žive žabe iz začetka zgodbe? Se bojim, da imam v tem trenutku v svojem življenju več takih živih žab za pogoltnit. Tako na hitro bi rekla, da so tri in to take, precej velike. Ne samo male žabice, ampak žabe velikanke. In veste, katera je moja največja? Tista, ki mi po glavi skače že kar nekaj časa in je še kar ne morem požret … moja diploma. Diploma, ki je še ni. Je ni, ampak bo morala biti in to v kratkem. Samo kaj … dajte, povejte mi, kdo pa hoče za zajtrk požret živo žabo velikanko?! Pa tudi če je to zdravo. Pa tudi če je to moderno. Pa tudi če bi tak zajtrk odpravljal gube in nas pomlajeval za 5 let? A bi jo vi dejansko požrli? Ne hvala, jaz je že ne bi. Raje pojem rogljiček in spijem zeleni čaj namesto tiste zelene žabe. Ja, ja, sarkazem … samo, saj vem, kje je bistvo. Bistvo je, soočiti se z neprijetnimi stvarmi čim prej in jih tudi odpraviti. 
Že že, samo ta primerjava z živo žabo mi je pa tako prismojena, da se bom raje držala kar tistega starega pregovora, ki pravi: »ZGRABI BIKA ZA ROGE!«

In točno to bom storila. Osredotočila bom svoj miselni tok na to svojo diplomo in jo že enkrat začela pisat! 

torek, 15. februar 2011

UVODNI

Vsak dogodek, pripetljaj, vse dobro in slabo v našem življenju se zgodi z razlogom, tudi če morda sami tega razloga ne zaznamo, je tam nekje in nas izoblikuje. In vsaka stvar ima svoj začetek in konec, tako kot življenje. Tole je začetek mojega blogiranja. Gre za povsem zavestno odločitev in željo, ki je v meni tlela že kar nekaj časa, vendar je potrebovala nekaj vzpodbude in priganjanja, da sem jo končno tudi realizirala.

Ljudje odraščamo, se učimo, zorimo, spreminjamo in izoblikujemo skozi celo življenje. V svojem življenju sem doživela že veliko lepih stvari in tudi nekaj tistih, manj lepih, za katere se marsikdaj sprašujemo, zakaj se dogajajo ravno nam. Nič ne de, vsaka stvar je za nekaj dobra in danes sem tukaj, hvaležna za prav vse trenutke mojega življenja, saj so me naredili takšno, kot sem danes.

Tako to pisanje ni le začetek mojega blogiranja, ampak upam, da bo postalo nekaj več – začetek  novih življenjskih korakov (sprva malce negotovih, a  pogumnih), novih ciljev, načrtov, doživetij in spoznanj.

S podajanjem svojih lastnih misli, razmišljanj in pogledov v širni spletni svet ne želim vplivati na vas, dragi bralci, obiskovalci ali naključni mimoidoči. Niti ne želim spreminjati ljudi in sveta. Vse, kar želim doseči s svojim pisanjem je spremeniti eno samo življenje … moje življenje.

Ob nedavni retrospektivi svojega življenja sem prišla do spoznanja, da sem nekje na svoji poti predvsem v zadnjih letih izgubila nekaj pomembnega: kritično razmišljanje. Morda so na to vplivali določeni dogodki v mojem življenju ali pa so kriva le leta, ki pogosto iz zasanjanih otrok ustvarijo realne, dolgočasne in v usodo predane odrasle. Pravzaprav ni pomembno. Želim, da bi s svojim pisanjem v sebi ponovno prebudila tistega otroka, ki je bil poln navdušenja, upov, želja, sanj, moči, kritike in mnenja, da je VSE mogoče.

Morda bodo moji zapisi le odzivi na slišano, prebrano in videno; morda bodo včasih kakšna globoka filozofska razmišljanja ali pa le trenutni prebliski, ki morajo na plano.

Kakorkoli že … dobrodošli v moj nori svet!