nedelja, 20. februar 2011

LIMONADA

Prejšnji teden so me napadli virusi in za 3 dni položili v posteljo. To je bil eden izmed tistih prehladov, ki me obiščejo dvakrat ali trikrat na leto. Malo vročine, prehlajen nos, kašelj in vsesplošno slabo počutje. Ravno preden me je prehlad »položil« sem bila na obisku pri prijateljici in seveda se je, revica, nalezla od mene (oprosti:). Sedaj že cel teden boleha in virusi ji še kar ne dajo miru. Čeprav se bori proti njim z vsemi možnimi farmacevtskimi in naravnimi pripravki. In ravno ko sva se pogovarjali po telefonu, je rekla, da srka limonado. Pa sploh ne mara kislih reči, le trudi se s tem vitaminom C, da bi okrepila svoj imunski sistem.

Smešno je, kako moja prva asociacija ob besedi limonada sploh ni osvežujoča pijača iz limoninega soka, vode in sladkorja, ampak me beseda asociira na špansko telenovelo. To bi bilo tisto, kar je v SSKJ-ju razloženo kot: »čustveno, a vsebinsko prazno literarno/glasbeno delo«. S slednjo definicijo se sedajle ne bom ukvarjala. Začnimo od začetka … Zakaj me sploh limonada najprej spomni na telenovelo in ne na tisti kisel napitek? Jah, verjetno zaradi dejstva, da sem v svojem življenju pregledala ogromno, ampak zares ogromno telenovel. 
Prav spomnim se, kako se je vse skupaj začelo. Vsakič, ko sem bila pri babici na obisku ali počitnicah, je ona zvečer gledala te limonade in kaj sem hotela drugega, kot da sedim zraven nje in gledam še jaz. Takrat še nisem hodila v šolo, bila sem še v vrtcu, v mali šoli se mi zdi. In skupaj sva gledali tisto Santo Barbaro. Moja prva telenovela. Niti ni bila španska, ampak ameriška. In se je vlekla in vlekla, sploh ne vem, če jo je bilo kdaj konec, ker vem, da sem jo opustila še preden se je sploh končala (op. sedaj sem na wiki-ju prebrala, da je imela pravzaprav 2137 delov). Tako je s temi ameriškimi telenovelami – nikoli se ne končajo, ali pa imajo milijon delov. Naslednja telenovela, ki sva jo z babico ravno tako gledali še skupaj, pa je bila že španska. In potem tudi vse naslednje. Veste, takrat se telenovele na slovenski televiziji še niso vrtele, to sva vse gledali na hrvaški televiziji.
Dokler še nisem hodila v šolo, sva jih gledali skupaj z babico, kasneje pa sem popoldneve ob telenovelah preživljala sama doma. Poleg gledanja telenovel sem se od babice navadila še ene razvade – grizenje nohtov. Ona si je vedno grizla te nohte ob gledanju limonad in potem sem jih začela gristi še sama. Sreča sem se te grde razvade kmalu odvadila, gledanje telenovel pa je ostalo. Še danes včasih pogledam kakšno, če me ravno pritegne.
V osnovni in srednji šoli pa sem prav vsako popoldne preždela pred TV-jem in gledala limonade. Do pred kratkim so bile telenovele v večini španske, tu pa tam se je na sporedu znašla kakšna brazilska. Danes pa že vsaka država snema svoje limonade. Tudi Slovenci smo menda dobili svojo, čeprav nisem nikoli pogledala niti prvega dela. Me pač sodobna slovenska produkcija ne privlači; filmi, kot so bili Kekec, To so gadi in Ne joči Peter pa so žal izumrli. Da se vrnemo k limonadam …
V vseh teh letih gledanja takšnih in drugačnih telenovel človek pridobi neko mnenje o tem, katere so dobre in gledljive ter katere totalno bedne. Ni kar vsaka telenovela gledljiva telenovela. To ve vsak njihov zvesti gledalec. In ne moremo metati vseh v isti koš. Zadnja leta celo postajajo zgodbe bolj realne in vsakdanje; nič več tiste tipične dobrota vs. zloba. Ampak še vedno pa se ljudje ob besedi telenovela po navadi zgražajo, češ, kako pa lahko to gledaš?! Čisto lahko, mene ni prav nič sram priznati, da jih gledam oz. bolje rečeno, da sem jih. Kot me ni sram, da včasih berem ljubezenske romane. Včasih paše.

Saj veste … vsaka stvar je za nekaj dobra. Tudi španske telenovele. Nikoli mi ne bo žal, da sem toliko ur presedela pred TV-jem in po mnenju večine, zabijala svoj čas. Ker ga nisem. Tisti, ki imamo vsaj malo občutka za tuje jezike, lahko iz TV-ja pridobimo pasivno znanje tujega jezika. In tako sem se naučila španščine in hrvaščine. Na faksu sem svoje pasivno znanje španščine v dveh semestrih predavanj nadgradila z nekaj slovnice, s pisanjem in govorjenjem. Španščino zares čutim & razumem in tako je z malce dodatnega dela to postal moj aktivni tuji jezik. In vse to po zaslugi limonad :)

Torej, so limonade res čustvena, a vsebinsko prazna dela? Morda res po vsebini niso noben Prešeren, Cankar, Dostojevski, Pamuk in podobni, vendar to še ne pomeni, da ne morejo biti poučne. Jaz sem iz telenovel odnesla veliko več kot iz vseh ur književnosti pri slovenskem jeziku.

Sedaj pa hitro na en kisel zdravilni limonin napitek, da ponovno ne zbolim :D

Ni komentarjev:

Objavite komentar