NEPRAVIČNE OBČINE ALI NEPRAVIČNA DRŽAVA?

EMŠO mi nič več ne deluje v prid. Ker sem že tako zeeeeelo stara študentka, sem ravno v trenutku poslavljanja od bonitet osnovnega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja preko staršev. Še malo in čisto sama bom morala vsak mesec plačevati tako osnovno kot dodatno zdravstveno zavarovanje.  Sama, samcata, brez službe, brez dohodkov in brez denarja. To dvoje skupaj znese tam okoli 40 € na mesec. Seveda še vedno upam, da se me bodo starši vsak mesec sproti usmilili in mi plačevali to zavarovanje, samo kljub vsemu ni ravno prijeten občutek, da bodo morali plačevati še to, ko pa že sedaj živim na njihov račun. Počutim se prav bedno. In nezadovoljno.

Pa saj sem še študent. Absolvent brez dohodkov. In za enkrat še vedno brez službe na vidiku. Kje si, ti pravična država? Nikjer te ni, ti nepravičnica!

Nisem edina, ki se je znašla v tej godlji. Nekaj mojih kolegic je šlo ravno pred mesecem ali dvema čez ta isti postopek. Takrat ko so izgubile pravico do zdravstvenega zavarovanja, so šle na svojo občino, podale neko vlogo oz. prošnjo in takoj so jim odobrili plačevanje osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Dodatno pa so seveda plačevale same. Saj je res, da je dodatno zavarovanje tisto dražje, osnovno pa stane »le« nekaj čez 14 € mesečno, samo je pa tudi res, da če si študent brez dohodkov, ti pa tudi tistih »le« 14 € pomeni kar nekaj.

Glede na izkušnje mojih kolegic, seveda tudi jaz brez pomislekov in vsa zadovoljna, da bom vsaj malo zmanjšala ta znesek zavarovanja (A ni razlika, če rečem, da moram mesečno plačevati 25 € ali pa 40 €?? Meni se prvo sliši precej manj.) odidem na svojo občino z izpolnjeno vlogo. In doživim šok. Pravijo mi, da ne bo nič s plačevanjem osnovnega zavarovanja, saj da živim pri starših in da se tako upoštevajo tudi vsi njihovi dohodki in premoženje. In veste kakšen je cenzus v naši občini, da se osebi odobri ta vloga?! 143 € na družinskega člana mesečno. Kaj si ja ti nor! Še cigani imajo več doklad, da presežejo ta cenzus. Kdo je potem sploh upravičen do tega osnovnega zavarovanja – morda brezposelna mati samohranilka s tremi ali več otroki?!

Seveda jaz sama ne bi presegla tega cenzusa, ker moji dohodki so res nulti vsak mesec. Samo tega občinarji oz. naša država ne razume in me avtomatično, ker živim še vedno pri starših kakopak, obravnavajo kot del družine, kjer so starši čisto navdušeni nad dejstvom, da še vedno denarno podpirajo svojo hčer!  Draga občina, kje pa piše, da vsi starši komaj čakajo, da bodo otroku plačevali še zdravstveno zavarovanje vsak mesec in kje sploh piše, da so mi ga dolžni in da mi ga res bodo?! Nikjer tega NE piše, zato ne razumem, kako lahko kar tako samoumevno sklepate, da so dohodki celice, kjer za enkrat prebivam, enakovredni MOJIM dohodkom?!

Lahko bi zlahka razumela, da mi ta finančna podpora ne pripada, v kolikor bi bilo enako po vseh občinah. Pa OČITNO ni. Zakaj pa so moje kolegice brez vprašanj, brez dokazil, brez bančnih izpiskov celotne familije in brez vsakršnih komplikacij dobile to financiranje osnovnega zdravstvenega zavarovanja?

Moti me samo ena stvar: Če je zakon, naj bo ENAK za vse in naj se izvaja povsod. Ne pa da jaz ostanem brez, večina drugih v enaki situaciji pa dobi tistih 14 € mesečno. In ko sem občinarki direktno povedala, kako je po drugih občinah in navedla primere mojih kolegic, je na mojo trditev izjavila le to, da je tak slovenski zakon in zdrdrala naslov zakona, številke členov in kje si ga lahko preberem.

Brala ga seveda nisem in ga ne bom. Samo če ta zakon zares obstaja, naj bo enak za vse in pika. Kdo je torej kriv za nastalo situacijo: občine, ki izvajajo oz. ne izvajajo zakonov  ali »demokratična« država? Ne vem, vem pa to, da je naš sistem zares usran! No 0,5 %  krivde je tudi moje, ker še nimam službe … pa vendarle bi lahko tudi za slednje zlahka okrcala državo, njen prečudoviti šolski sistem ter zakon o študentskem delu, ki novopečenim diplomantom odžira prave službe!

Na koncu koncev je tako, da bolj kot za tistih 14 € se mi gre za PRINCIP! In seveda, zopet se je izkazalo, da je moja država butalska, občina pa še bolj!

NAPAČNA DIAGNOZA

Bila je napačna diagnoza. Sploh ni kriv slab stik s kablom, niti slaba baterija ni kriva, da se je prenosnik samodejno in čisto iznenada sam ugašal in onemogočal vsakršno delo na njem. Očitno je bilo krivo to, da je fuč ventilator oz. ta hladilni sistem na prenosniku. Z bratom sva rabila cel popoldan, da sva ugotovila izvor vseh tegob in težav. Potem pa briljantna ideja – fen. Naš fen piha tudi hladen zrak in tako sva naštimala, da je fen pihal direktno tja, kjer se prenosnik pregreva. In zgodil se je čudež … lahko sem do konca formatirala prenosnik in nasnela Windows ter tudi vse gonilnike ter programe. Bomo videli, kako bo v naprej s tem pregrevanjem, za enkrat pa deluje tudi brez fena. Tale naš fen, po novem zunanji hladilni sistem prenosnika, se je odlično odrezal. Sem se že bala, da bo od več kot 2-urnega pihanja še pregorel, pa je zdržal! Bravo za fen in bravo za brata, ki se je domislil te odlične ideje!

Starina, ki se očitno preveč pregreva, in fen v tandemu.

Glede na to, da prenosnik uporabljam zares občasno (uporabljam namreč hišni PC), mislim, da bo služil še za kar nekaj počitnic, dopustov in podobnih trenutkov, ko brez računalniške tehnologije pač ne morem. Pa še deluje dokaj dobro in hitro, sedaj ko je popolnoma prerojen. Naj živi še nekaj let.

Poslovilna slovesnost (oz. met prenosnika skozi okno) je do nadaljnjega odpovedana! Juhej!

LETI, LETI ... LAPTOP

Moj 5 let in pol star prenosnik HP Compaq nx6125 je dokončno izdihnil. Zaradi pomanjkanja prostora na C disku, sem se odločila, da ga skušam s formatiranjem reanimirati, vendar je oživljanje spodletelo. 

Že par let je imel moj prenosnik težave s stikom kabla, ki ga polni in ga je včasih zaznal, pa spet ne, pa zopet ja in tako menjaje sem bila priključena na elektriko ali baterijo. Nekako je šlo. Sedaj pa je očitno izdihnila tudi baterija, saj se enostavno noče več polniti in kot da jo sploh ne zazna. Posledica tega je, da se mi prenosnik konstantno izključuje. In tako je delo na njen onemogočeno! Niti Windowsa ne morem več inštalirati, ker se med inštalacijo po petkrat izključi. 

Od bednega prenosnika (ki sploh ni bil poceni, se pa je stalno kvaril in slabo služil) se bomo poslovili v petek, 22. julija 2011, ob 20. uri, ko ga bom zabrisala skozi okno!!!

Če ima kdo do "prenosnikovega pogreba" še kakšen nasvet, ki bi morda lahko pomagal k njegovi čudežni obuditvi, kar na dan z njim.

NE PRETIRAVAJTE in 100 KLICAJEV

Prej pri 24ur, sedaj na portalu rtvslo.si, povsod pišejo in govorijo o tem, kako vroče je in glavna novica dneva je, kako bolniki v UKC trpijo v »peklenski« vročini. Pa tudi zaporniki, ki imajo v sobah 30 °C.  Cele študije o tem, kako vroče je v vsakem prostorčku klinik in zaporov. Halo?! Novinarji, a to ste šele letos pogruntali?! Ali pač samo nimate o čem drugem pisarit? A se vsa prejšnja poletja bolniki niso dušili v bolniških sobah?! A je to prvi vročinski val v Sloveniji? Če mediji ne bi bili nagnjeni k pretiravanju, bi bil svet lepši. Sigurno! Zato ne pretiravajte, ker smo VSI v istem gnoju/znoju. 

Mi doma že nimamo klime in verjemite, da poletno bivanje v podstrešnem stanovanju ni ravno osvežujoče. Če res ne veste, kaj še pisat, lahko pridete do mene, pa bomo naredili en tak brezvezni 15 minutni prispevek … npr. o tem, kako crkujejo moji paradajzi na vrtu - da ja boste imeli, kaj delat. Pizda, poletje je in ne zima! Hvala bogu, da je vroče. A ni to normalno? Ne bi rekla, da bi padal sneg – evo, potem pa pište, rište, razpredajte, delajte polurne reportaže in vse tisto kao pomembno. Ne pa sredi poletja pisati največjih bedarij tega sveta. Kot bi pozimi pisali, da se je zgodil čudež, ker pada sneg. Narobe svet.

Kar se zapornikov tiče, pa bi jih čez dan poslala garat na kakšno njivo, skladišče, gradbišče in podobno. Samo mi Slovenci, norci, kot smo, bomo verjetno prej zapornikom dali klime, kot pa bolnikom. Butalska Slovenija! Klicaj!

Vsem pametnim novinarskim bučam, ki so šele letos pogruntale, kako luštno je poleti bili v bolnici, sporočam, da je od vedno tako in da ni letos prav nič drugače kot ostala leta. To isto stanje/sranje sem sama doživela 11 let nazaj, ko sem skoraj celo poletje preživela prav v UKC-ju. Že junija je bilo za popizdit vroče, pa še Evropsko prvenstvo v nogometu je bilo na sporedu. Mislim, da je bilo slednje bolj mukotrpno. Vsak dedec je imel svoj tranzistor in vsi ostali smo bili primorani !poslušati! nogometne tekme. To je bilo veliko huje od vročine! Pa navkljub vsemu smo vsi preživeli vročino in fuzbal. Kar se tiče UKC-ja, bolnikov in na splošno zdravstva pri nas, mislim, da je veliko drugih, bolj urgentnih stvari, o katerih pa bi novinarji morali pisati in delati na tem, da se bodo stvari počasi začele izboljševati.

Do takrat pa … LJUDJE, NE PRETIRAVAJTE, POLETJE JE IN VSEM JE VROČE!

5 DNI NEMČIJE ZA 100 € (3. del)

Nadaljevanje …

5. dan – KÖLN

Iz študentskega naselja, kjer sva prebivali, sva se v dopoldanskem času odpeljali do glavne železniške & podzemne postaje v Kölnu. Takoj ko stopiš v pritličje steklene stavbe, zagledaš kölnsko gotsko katedralo (Kölner Dom), ki se dviga visoko v nebo. Čudna reč, da ta postaja stoji tik ob katedrali in kvari čarobnost, ki bi jo katedrala lahko imela. Tako pa vse skupaj izgleda čudno. Ko stopiš iz postaje, si že pred stopniščem, ki vodi v katedralo. Slikati se je tako ali tako ne da, ker je prevelika in ne gre na sliko. Ob tako velikanski gmoti, je potrebno kar nekaj časa, da človek najde vhod v katedralo, pa tudi potem, ko sva že bili v njej, sva bili čisto izgubljeni. Morda znana turistična atrakcija, vendar na meni ni pustila vtisa. Poleg tega je bil čas za nedeljsko mašo in so vse turiste z lepimi besedami povabili, naj se maši tiho pridružijo ali pa zapustijo cerkev. Tako da sva kar hitro pobrali šila in kopita in odšli. Pa ne zaradi maše, ampak zaradi tone turistov, ki so se zgrinjali po cerkvi in pred njo. Poleg turistov pa pred vhodom v katedralo tisti živi kipi in podobno. Bljak, to mi ne gre skupaj. Toliko turistov je bilo na tem trgu, da je bilo že prav neprijetno. Pa ne samo tukaj, po celotnem osrednjem starem mestnem jedru.

Kölnska katedrala in mesto (z mostu Zoobrücke)

Najprej sva zavili na turistične informacije, kjer nama niso bili ravno v pomoč. Nobenih pametnih nasvetov in predlogov za ogled mesta. Mesto je tako zelo turistično, da niti mestni načrti niso zastonj, ampak je potrebno zanj odšteti nekaj deset centov. Ni veliko, je pa neprivlačno. 

Zaradi turistov in vročine, sva se najprej podali na glavno šoping ulico (Hohe Strasse), kjer sva se po trgovinah vsaj ohladili.

Nato sva nadaljevali z ogledi nekaterih drugih romanskih cerkva (bazilika Severin itd.), mestne hiše, ostankov srednjeveškega obzidja in hiš ob Renu. Nič kaj tako zelo pretresljivega. Je pa res, da sedaj vsaj vem, iz kje izvira kolonjska voda.

Ena izmed zanimivejših hiš

Tako sva raje iz mestnega središča in gneče zavili malo izven in raziskali še ostale mestne predele, kjer pa turistov pravzaprav ni bilo. Obiskali sva tudi dva parka. Enega tik ob Renu (Rheinpark), drugi pa je na zahodu mesta; baje se imenuje Hiroshima-Nagasaki park (tako vsaj piše na zemljevidu). Priporočam vsaj prvega. Našli sva ga po naključju, ko sva se odpeljali do postaje Thermalbad, kjer je neko kopališče, v bližini pa tudi most, kjer sva prečkali Ren in od daleč videli katedralo in mestno jedro.

6. dan – ŠE MALO DÜSSELDORFA IN POVRATEK DOMOV

Od vseh obiskanih točk me je Köln še najmanj prepričal. Tudi zato sva se zadnji dan zjutraj podali na železniško postajo in jo mahnili nazaj proti Düsseldorfu, kjer sva se ustavili in izkoristili čas s posedanjem ob Renu in obiskom Rheinturma. 

Še ena z vrha Rheinturma v Düsseldorfu

Bilo je peklensko vroče in za kaj drugega tako nisva imeli energije. Ko je bil čas, sva se podali na železniško postajo in se odpeljali proti Weeze-ju. Ti regionalni vlaki so vedno takoooooo nabito polni, da ljudje sedijo tudi kar po tleh ali pa pač celo pot stojijo. Nič prijetno. Sreča sva dobili sedež, kljub temu pa vožnja ni bila nič kaj udobna zaradi vročine in pomanjkanja kisika.

Že tako sva celi izmučeni in mokri prispeli na letališče, potem pa še preoblačenje in prepakiranje kovčkov na letališču. Saj veste – ročna prtljaga, pomanjkanje prostora in preveč kilogramov. Zato sva porabili kar dobre pol ure, da sva uspeli nase navleči ta težja dolga oblačila in čevlje ter uskladiti težo kovčkov. Skorajda misija nemogoče. Še posebej, če se vračaš z več prtljage. Pa vendarle je uspelo.

Nemčija me je spet navdušila in sigurno se bom še vrnila. 

5 DNI NEMČIJE ZA 100 € (2. del)

Nadaljevanje ...

3. dan – DÜSSELDORF: malo izven

Ko so nama še prejšnji večer vsi zatrjevali, da bo jutri sonce, se je zgodilo nekaj katastrofalnega. Cel dan je pršil dež. Čisto cel dan. In to je precej pokvarilo najine načrte pa tudi fotografije. Prvotni plan je bilo odditi na jug Düsseldorfa in si najprej ogledati grad Benrath ter se sprehoditi po čudovitem 61 hektarjev velikem grajskem parku, potem pa pot nadaljevati na skrajni sever mesta ter si ogledati vasico Kaiserswerth, kjer tik ob Renu stojijo ruševine srednjeveške vojaške utrdbe Barbarossa Pfalz. Vendar pa je dobesedno vse skupaj padlo v vodo, saj nama je dež vzel precejšen del veselja. Pohajkovanje naokoli z dežniki žal ni tako prijetno. Kljub temu sva načrt izpeljali, le kosilo in sprehod v grajskem parku sta žal odpadla.

Benrath Schloss 

Sva pa si zato ogledali naravoslovni muzej, ki se nahaja v enemu izmed kril graščine Benrath in se osredotoča na življenje in naravo ob Renu. Vse je le v nemščini, zatorej malo manj razumljivo. Tisti, ki smo že bili v recimo londonskem Natural History muzeju, potem za nas tale izgleda kot nek pomanjšan amaterski poizkus. Sam grad, ki je nekemu pomembnežu služil kot lovska koča in je zgrajen v rokokojskem stilu pa je izjemen.

Na poti na sever, kjer stojijo tiste ruševine, sva se ustavili in od blizu pogledali še ESPRIT areno, kjer je potekal letošnji Evrosong. Ja, kar ogromen kompleks, ki je dobro dostopen in ravno prav izoliran od ljudi.

Kaiserswerth je tudi srčkano mestece tik ob Renu, vendar pa je zaradi megle in dežja izgubilo večino svojega šarma. Kljub temu ogled le-tega priporočam. Če imamo nekaj domišljije lahko ruševine trdnjave v svoji glavi sestavimo in dobimo sliko nekdanje mogočne vojaške postojanke. 

 Kaiserspfalz v Kaiserswerthu

 Pogled na Ren in klavrno vreme.

Zvečer sva na glavni železniški postaji pobrali prtljago, ki sva jo imeli shranjeno za cel dan le za 5 € (obe skupaj), ter se z vlakom odpeljali v Köln. Celodnevno vozovnico za 15 €, ki sva jo kupili že zjutraj,  nama je cel dan služila za ves javni transport po mestnem ringu Düsseldorfa ter tudi za pot z regionalnim vlakom v Köln in mestni promet po Kölnu. ALL in one :) 

4. dan – BRÜHL in BONN

Po kavč noči sva se po nasvetu kavč gostiteljice odpravili ob Renu navzgor, proti mestecu Brühl in še naprej do Bonna. Dobra izbira! Pa tudi lahka … samo s podzemno št. 18 naprej proti jugu in prideš do obeh mest.

Najprej sva se sprehodili po Brühlu, skozi katerega je ravno tisti dan potekal maraton. Tekle nisva, sva pa zelo veliko prehodili. Pisarna s turističnimi informacijami je bila v času najinega prihoda zaprta, sva pa vedeli, da iščeva nek grad in da nekje v bližini obstaja še en drug grad. In sva iskali. Nisva porabili dosti časi in že sva odkrili pravi »zaklad«. Veste, obožujem gradove. Če bi lahko, bi takoj živela v kakšnem starem gradiču.

Prvi večji grad v Brühlu se imenuje Avgustusburg, drugi, malo manjši, pa Falkenlust. Oba spadata na listo svetovne kulturne dediščine Unesca že vse od leta 1984. Zgrajena v rokokojevskem stilu sta prava paša za oči tako na zunaj kot tudi notri.

Avgustusburg

Za Avgustusburgom se razprostira vrt v baročnem stilu, ki je danes eden najbolj avtentičnih primerkov evropskega vrta iz 18. stoletja. Paleta rož, drevored na vsaki strani, fontane, vodne kaskade, v ozadju pa pogled na palačo … PREČUDOVITO! Za palačo in vrtom pa se razprostira grajski gozd, v katerem so nekoč gospodje lovili svoj plen. Če se sprehodimo do konca vrta in pot nadaljujejo v gozd, po 2,5 prehojenih kilometrih pridemo do drugega gradiča – Falkenlusta. 

Falkenlust

Služil je kot lovska koča, danes pa si ga lahko za 3,5 € pogledamo tudi od znotraj. Čeprav majhen, je ta gradič nadvse zanimiv in mogočen. Kljub skromni opremljenosti, ni pohištvo tisto, ki bi ga hoteli občudovati, ampak neverjetne tapiserije ter keramične ploščice, v katere so oblečene njegove stene. 

Strop sprejemnice s stopniščem

Tisti malo daljši sprehod do Falkenlusta in nazaj se izplača, zato ni vredno obupati na pol poti, ko se drevored, ki vodi do tega gradiča, kar naenkrat brutalno pretrga z železnico in cesto. Skorajda ne bi verjela, da se lahko kakšna takšna »balkanska polomijada« pripeti tudi Nemcem.

Ker naju je čas že krepko priganjal, sva se kar hitro odpeljali naprej proti Bonnu. Tudi Bonn leži tik ob Renu in na pogled je precej lepše mesto od Kölna. Sprehod skozi center, obisk parih cerkva, mimo Beethovnove rojstne hiše, slikanje pred mestno hišo, posedanje ob Renu, fotografiranje v parku in že je dan minil. Vse lepo in prijetno!

Mestna hiša v Bonnu

Zaradi nizkega budgeta moram priznati, da sva se z vlakom do Bonna in nazaj večino prepeljali na črno. Malo tveganja in adrenalina mora biti. Čeprav … draga moja prijateljica je zaradi stresa oz. adrenalinske vožnje brez karte skorajda omedlela. Hehe. Drugače nisem pristaš takega početja, vendar pa se mi je zdela karta v eno smer enostavno predraga. Za 20 minut vožnje 8 € se mi zdi preveč. Javni prevoz je v Nemčiji drag. In tudi ne – če potuje npr. skupina 5 ljudi skupaj ali če se kupuje celodnevne karte in se jih dodobra izkoristi. Potem kar gre. 

Se nadaljuje ...

5 DNI NEMČIJE ZA 100 € (1. del)

V naslednjih nekaj blogih bom naredila kratek potopis s poceni petdnevnega potovanja po Porenju (Düsseldorf–Köln–Bonn). Za vse skupaj sem zapravila okoli 100 €, vendar je res, da sem naletela na dobre ljudi, ki so naju s prijateljico gostili in nama tako zmanjšali precejšen del stroškov. Torej 0 € za prenočitve, ampak z malo truda lahko vsak popotnik na spletni strani couchsurfing.org najde dobre ljudi, ki mu bodo odstopili kavč za noč ali dve. Ryanair in Couchsurfing za vse tiste z nizkim budgetom!

1. dan – ODHOD V VEČERNIH URAH

Če povratni karti Trst–Weeze (Düsseldorf), ki stane 16 €, prištejemo Ryanairove administracijske stroške in s sabo ne vzamemo nobenega kosa prtljage (razen 1 kosa ročne 10 kilogramske prtljage), potem za povratno karto odštejemo točno 28 €. Jaz sem toliko odštela zanjo, karta je bila kupljena slab mesec pred odhodom. Zelo poceni! Če bi šli dve osebi z avtomobilom, bi me vožnja v eno stran (skupaj s cestninami oz. vinjetami) stala okoli 65 €. Vendar pa … za to vožnjo bi porabila dobrih 10 ur, polet pa traja samo 1 uro in 45 minut. In če upoštevam opurtunitetne stroške izgubljenega časa in neudobja dolge vožnje z avtomobilom, potem so ti stroški še precej večji. In nikakor, po nobeni računici se vožnja v Düsseldorf in nazaj z avtom pač ne izplača!

Kot edini slabosti izbire letala bi izpostavila:

1.) pristanek v poznih večernih urah, t.j. ob 23.00, ko so povezave javnega prometa že skoraj nedelujoče

2.) letališče Weeze, ki je iz Düsseldorfa oddaljeno dobrih 60 kilometrov

Ravno kombinacija majhnega in oddaljenega letališča ter pozni pristanek otežuje iskanje transportnih povezav. Pa vendarle ni to taka slabost, ki bi vplivala na način potovanja. Vsekakor je letalo cenejše, hitrejše in udobnejše.  

Odkar pa so pri Ryanairu uvedli sistem online chech-in pa še dodatno prihranite na času in ne rabite na letališče hoditi 2 uri prej, ampak samo pridete (do najkasneje pol ure prej) in odletite. Čist »v izi«! 


2. dan – DÜSSELDORF: staro mestno jedro

Prvi dan sva s kolegico namenili raziskovanju ožjega Düsseldorfa. Ker nisva bili najbolje pripravljeni, saj zaradi pomanjkanja časa nisva že v naprej naštudirali vseh možnosti, kaj videti in obiskati, sva v centru najprej obiskali turistične informacije, kjer so nama prijazno svetovali, kaj naj si ogledava in nama dali nekaj turističnega materiala. Vodič in zemljevide sva imeli s seboj. Kot pravi geograf ne grem nikamor brez zemljevida J. Ker je bil ta izlet v Nemčijo zastavljen bolj kot oddih, tempo raziskovanja ni bil ubijalen.

Sprehodili sva se po starem mestnem jedru, nato po promenadi ob Renu do televizijskega stolpa (Rheinturm), mojstrovin znamenitega Franka O. Gehryja (Neuer Zollhof) in steklenih mestnih vrat (Stadttor). Pot sva nadaljevali po Haroldstrasse vse do začetka »raja za vse šoping navdušence z globoko denarnico« oz. bolj znano kot Königsallee. Nato sva odšli naprej proti severu mimo parka Hofgarten, operne hiše, muzeja K20 in ostalih zgradb do koncertne dvorane Tonhalle ter muzeja stekla in keramike, kjer sva zaključili dnevni ogled.

Pogled iz centra proti Rheinturmu.

Gehryjeve stvaritve.

Vreme nama ta dan ni bilo najbolj naklonjeno, vendar, kot se je naslednji dan izkazalo, VEDNO je lahko še slabše in deževalo je čisto cel dan.

V starem mestnem jedru sva si ogledali baziliko sv. Lambertusa, mestno hišo, pred katero stoji kip Jana Wella, »najdaljši bar na svetu« kot sami poimenujejo ulico z neštetimi bari in lokali, baročno protestantsko cerkev Neanderkirche, hiše in ostale zanimive arhitekturne stvaritve.

Na najdaljšem baru na svetu lahko pijete in vozite hkrati.

Promenada ob Renu je čudovita, nova in lično urejena. Lahko rečem najlepša v primerjavi z Bonnom in Kölnom. Nasajena je z drevoredom platan, ki se vijejo vse do televizijskega stolpa. Ker nama jo je zagodlo vreme z oblaki in meglicami sva izpustili vzpon na vrh Rheinturma, saj ne bi bile deležne čudovitega razgleda. To sva nadoknadili zadnji dan, ko sva se vračali na letališče in imeli precej odvečnega časa, pa tudi nebo je bilo brez oblačka. Če le vreme dovoljuje, potem je Düsseldorf z neba čudovit.

Z višav.

Tole mestece ob Renu se ti zares hitro prikupi zaradi svoje urejenosti, mirnosti in nekakšne pozitivne klime. Horde turistov ne begajo sem in tja, se prerivajo in motijo mestno življenje in zato mesto deluje precej mirno in na trenutke neživo. Pa vendar imam veliko rajši taka mesta kot pa tiste betonske norišnice, kjer se vsem nekam mudi.

Park Hofgarten res ni najlepši in mesto je zaradi nove nastajajoče podzemne linije precej »v gradnji« pa vendarle mi je mesto pustilo pozitiven vtis. Je pa res da 1 dan zadostuje za ogled, če se preveč ne posvečamo šopingiranju in obiskovanju vseh muzejev. Le ena stvar me je precej prizadela – da sem na Königsallee lahko le pasla oči, saj je razen H&M-a vse izven mojega finančnega dosega.

Vir: http://www.hackstaff.com/images/germany/dusseldorf/cityplan.jpg

... se nadaljuje

NEKAJ KOT ZAHVALA

Kar naprej me ljudje presenečajo, vendar predvsem v slabem smislu, torej razočarajo. In ko človek nekako živi v prepričanju, da je od ljudi bolje pričakovati slabo kot dobro in da se je najbolje zanesti sam nase, se zgodi nekaj, kar celotno življenjsko filozofijo postavi na glavo. Zgodi se 5 dni v Nemčiji! Pet izjemnih dni; dovolj, da človek doživi veliko čudovitih trenutkov in spozna čudovite ljudi.

Nagrada za zadnji opravljen izpit je bilo potovanjce v Nemčijo. Čisto tako na hitro se je zgodilo vse skupaj – s prijateljico sva kupili povratne letalske karte Trst – Weeze za 28 € in se odločili, da greva na kratek oddih v Düsseldorf. Kar tako malo naokoli raziskovati – kot to delamo po navadi :) Še nikoli nisva odšli tako nepripravljeni, brez v naprej rezerviranih prenočišč, naštudiranega in organizirana plana kam, kaj in kako. Vse kar sva vedeli, je to, da želiva čim manj zapraviti, saj sva trenutno v takem čudnem položaju ne pravi študent, ne zaposlen; torej nekaj takega kot brezposeln.

Pa sva šli. Vsaka s svojim roza  kufrom, ki šteje za ročno prtljago. Že precej sem prepotovala, z letali in drugače. Samo nikoli pa še nisem šla nikamor z enim kosom ročne prtljage. Zame so omejitve nočna mora. Če le lahko, vzamem s sabo, ne glede na to, kam grem, celega hudiča od prtljage. Še navada iz Ljubljane – ko sem vsak konec tedna hodila domov in potem nazaj v Ljubljano in s sabo vlekla skoraj pol sobe. Morda zato, ker sem lahko in mi ni bilo potrebno capljati peš na vlak ali avtobus. No, en kos za na letalo, t.j. 10 kg prtljage. Uh, težka je ta, ko pripraviš, kaj vzeti s seboj, potem pa počasi eliminiraš stvari, ker jih je pač preveč. Vseeno mi je nekako uspelo in sem v tisti mali kuferček dimenzij 55x35x25 spakirala spalno vrečo (ki zavzema 1/3 prostora), oblačila, sandale, nekaj malega kozmetike in zdravila, malo večji fotoaparat, polnilec, mobitel in celo nahrbtnik. Izkazalo se je, da se da preživeti tudi z malo prtljage. Poleg tega ima malo prtljage izvrstno prednost – lažje se je prestavljati naokoli. Saj če gre človek v hotel in ostane tam cel čas, potem je vseeno. Za taka raziskovalna potovanja, kjer se konstantno prestavljaš iz kraja v kraj pa je še 10 kg prtljage preveč.

In tako s prijateljico v Trstu na letališču čakava na polet. Par sedežev stran je sedela gospa, ki naju je poprosila, da ji za trenutek čuvava kovček. Govorila je slovensko in predvidevali sva, da je iz Slovenije. Kasneje sva izvedeli, da je Slovenka, ki pa že vrsto let živi v Düsseldorfu. Nekako skozi pogovor na letališču je naneslo, da s prijateljico nimava niti prenočišča, niti prevoza. Smola je ta, da je letalo v Weezeju pristalo v poznih večernih urah, okoli enajste ure in takrat v tisti odročni vasici ne vozi več nič. Prenočiti sva se namenili na letališču, vendar se je izkazalo, da je to ponoči zaprto. Druga varianta je bila nekako priti do naslednje vasi, kjer je živel par, ki nama je (v primeru, da res ne bova našli prenočišča) ponudil svoj kavč (preko couchsurfing.org). Problem je bil le ta, da nisva vedeli, kako do tam. In ko sva se vse to menili na letališču, nama je ta gospa, ki je sedela zraven naju, ponudila, da greva kar z njo v Düsseldorf in to noč prenočiva v njeni hiši, kjer živi sama. In brez pomislekov sva ponudbo z največjim veseljem sprejeli. Tako sva še isti večer prišli do Düsseldorfa, imeli prevoz in prenočišče. Na letališče nas je prišel iskat sin od te gospe in ko je izvedel, da sva s prijateljico turistki, je bil celo tako prijazen, da nas je zapeljal skozi nočni Düsseldorf in razkazal par glavnih znamenitosti.

Še isti večer nama je ta gospa ponudila, da lahko tudi naslednji večer prenočiva pri njej. Ker sva nameravali v Düsseldorfu ostati ravno še eno noč, sva tudi to dobrosrčno ponudbo sprejeli. Prvo jutro in tudi naslednje naju je na mizi čakal obilen zajtrk, popotnica, zadnji dan pa še darilce. Tisti večer pred jutranjim odhodom, sta se nam pri večernem druženju pridružila še sosed, ki je prav tako Slovenec, in njen sin (tisti, ki nas je pripeljal iz letališča). Imeli smo pravo malo poslovilno zabavo s šampanjcem, sladkarijami in slovensko domačo salamo. Zjutraj, po odličnem zajtrku, sva se poslovili in odšli novim dogodivščinam na proti.

Še nikoli nisem srečala tako dobrosrčnega in odprtega človeka, ki bi bil pripravljen dve popolni tujki sprejeti v svoj dom. In ne samo to! Jih pogostiti, jih zjutraj peljati na železniško postajo in zvečer priti iskat in še in še. Poleg tega z nama deliti svojo življenjsko zgodbo in ostalo. Hvaležna sem, zares sem. Ne samo za vse, kar nama je ta gospa dala in nudila, ampak za to prečudovito izkušnjo, ki me je naučila nekaj povsem novega – da so ljudje lahko dobri in da me lahko zelo pozitivno presenetijo. Hvala, Jana, za vse in še več! Stokrat hvala!

Iz Düsseldorfa sva pot zvečer nadaljevali v Köln, kjer sva bili dogovorjeni za prenočišče pri Nini, slovenski študentki, ki trenutno študira in živi v Kölnu. Nisva je poznali od prej. Prvič sva s prijateljico prenočišče oz. kavč iskali preko spletne strani couchsurfing.org. In ni ravno tako, da ljudje z odprtimi rokami čakajo nate. Od več kot 30 poslanih prošenj, je bila večina odgovorov negativnih. Bodisi ljudje niso bili doma, bodisi so že nekoga gostili itd. Vendar pa nama je Nina kljub časovnemu primanjkljaju, ki ga ima v teh tednih zaradi izpitov, ponudila prenočišče v študentskem naselju, kjer prebiva. Tudi tam sva spoznali ogromno prijaznih ljudi in hvala vsakemu od njih, da so naju sprejeli, še posebej pa Nini! Hvala!

Tako je celotno potovanjce minilo v znamenju spoznavanja novih ljudi, ki so naju sprejeli odprtih rok in nama pomagali. Bolj kot vsi turistični ogledi so to potovanje v Nemčijo zaznamovali novi ljudje in prečudovite nove izkušnje!

HVALA!