Potovanja so moje veselje, moja strast. Raziskovati, pohajkovati, spoznavati Zemljo, ljudi, kulture, jezike, običaje, hrano, zgodovino, arhitekturo, umetnost … Se predajati lepotam in čudežem narave ter tudi mojstrovinam izpod človeških prstov. Vse to in še več je tisto, kar me osrečuje in mi nariše največji nasmeh na obraz.
Ne vem, ali je to zato, ker sem geograf in mi je spoznavanje našega planeta nekako vcepljeno v bit … Ne, ne. Mislim, da imam to željo v sebi že od nekdaj. Še kot otrok sem najraje prisluhnila tetinim zgodbam in njenim pripetijam s potovanj. Se spomnim, kako sem vedno pomislila: »Ko bom velika, bom tudi jaz šla tja.« Verjetno je to moje veselje vzrok, da sem postala geograf (skoraj dipl. geograf, ker diploma je še vedno under construction).
Moja potovalna era se je začela prav s študijem geografije. Kot članica Društva mladih geografov Slovenije sem dobila priložnost, da se udeležujem študentskih izmenjav, kongresov in seminarjev po Evropi. Spomnim se moje prve izmenjave – z Nizozemsko. S preostalo slovensko zasedbo smo odšli za en teden v Groningen. Jaz in še dve moji prijateljici smo bivale pri enem študentu Nizozemcu; Emil mu je bilo ime. Emil je bil visok, temen in čisto nič »nizozemsko« ni izgledal. Kasneje smo izvedele, da je njegova mama iz Surinama. Zato torej. Bil je nekaj let starejši od nas in obvladal je angleščino. Me do takrat angleščine nismo uporabljale izven šolskih klopi in ker se nismo želele preveč osmešiti, smo bile pri Emilu bolj ali manj ves čas tiho. Še danes sem prepričana, da si je mislil, kako čudne moramo biti. Nekaj let in potovanj v različne države (Rusija, Ukrajina, Latvija, Španija, Madžarska, Grčija) kasneje se je izkazalo, da so prav Nizozemci tisti, ki daleč najbolj obvladajo angleščino … medtem ko je Rusi recimo sploh ne govorijo. Tako smo kmalu ugotovile, da naša angleščina ni tako slaba, samo prvi vzorec (nizozemska izmenjava) je nam začetnicam postavil malo previsoka merila.
Poleg društva pa je študij geografije dober še zaradi strokovnih ekskurzij, ki jih organizira oddelek in so namenjene študentom. Enkrat v Latinsko Ameriko, drugič v Afriko, tretjič v Severno Ameriko itd. Res je, da so takšne ekskurzije za študenta pošten finančni zalogaj, je pa tudi res, da na njih v živo vidiš vse, kar si nekoč prebral v učbeniku. Tako sem si pred štirimi leti privoščila takšno ekskurzijo v Latinsko Ameriko. Za dobra dva tedna smo odšli v Ekvador in na Galapagos. Najbolj izčrpno, najbolj zanimivo, najbolj poučno in najlepše potovanje v mojem življenju. Je pa res, da sem se na žalost do sedaj »sprehajala« več ali manj samo po Evropi (z izjemo Ekvadorja in Egipta).
Februarja sem zasledila, da se študenti znova odpravljajo na pot – tokrat v Severno Ameriko. Brez kakšnih velikih premišljevanj sem se prijavila, saj mi je bil napisan program izjemno zanimiv, poleg tega je to moja zadnja priložnost, da se udeležim študentske ekskurzije. In tako 27. tega meseca gremo. Končno bomo šli na pot! Komaj čakam in se veselim. Čeprav že od marca vem, da bom šla, do tega tedna, ko smo imeli sestanek v zvezi z odhodom, še nisem začutila tistega vznemirjenja in zadovoljstva. Sedaj pa ga končno čutim. Sem že privlekla kufer iz podstrešja … čaka tam v kotu sobe, da ga začnem počasi pakirati.
Pa še nekaj je, zaradi česar nisem imela občutka, da sploh grem – dejstvo, da za to mojo odločitev in odhod pravzaprav nihče od mojih bližnjih ni vedel. In če vesele novice ne moreš deliti na glas s svojimi bližnjimi in prijatelji, potem še tako dobra novica ne prinaša pravega veselja. Zakaj nisem (skoraj) nikomur povedala, da grem? Saj sem povedala, vendar samo tisti majhni peščici ljudi, ki me 100-odstotno podpirajo pri mojih potovanjih in za katere sem bila prepričana, da novice ne bodo razširili naokoli. Saj morda tudi vi veste, kako je to, če imaš okoli sebe …
1. (PRE)zaskrbljene babice in prababice: te ti vsak dan do odhoda poročajo novice s celega sveta - kje je bil teroristični napad, kje se je avtobus prevrnil, kje je požar, kje je tropski ciklon, kje ljudske vstaje, kje se je zrušil avion, kje je ptičja gripa in še milijon novic iz rubrike črna kronika. Četudi se je avtobus prevrnil na drugem koncu sveta, one to slišijo, kot da se je zgodilo ravno tam, kamor grem. In ker me vse to preveč obremenjuje in mi krade veselje do potovanja, sem raje modro tiho. Najboljša praksa bi sicer bila, da povem za odhod na dan odhoda, vendar tega še nisem zmožna.
2. ljudi, ki se jim zdijo potovanja = metanje denarja stran: med drugimi v ta razdelek spada tudi moj oče, ki pravi, da kaj sploh še rabim hoditi naokoli, češ, da sem tako ali tako že videla cel svet in da škoda denarja. Da bi videla cel svet, mi v resnici manjka še skoraj ves svet. Vsako tele ima svoje veselje in pravim vam, da potovanja niso slaba izbira. Rajši investiram v znanje in razgledanost kot pa v nepotrebne materialne dobrine, ki prej ali slej minejo. Znanje in spoznanje, izkušnje in zgodbe pa ostanejo za vedno.
3. potem pa so tu še ostale skupine ljudi:
a) tisti, ki ti težijo v smislu: blagor ti, od kje pa ti keš in čas, da kar tako greš … ali pa – ja, ti, ki imaš keš, ti si lahko privoščiš. No, bodimo pošteni, tudi ti bi si lahko privoščil a ne, če si ne bi npr. kupil prenosnika za 2000 € oz. kakšne podobne drage bedarije. Ljudje imamo pač različne prioritete. Tvoja je materialna dobrina, moja potovanje. Čas pa se vedno najde, če se le hoče.
b) tisti, ki ti zavidajo
c) in tisti, ki so popolnoma ravnodušni – ti so sicer najmanj škodljivi.
Tistih, ki se z mano veselijo in me podpirajo, pa je res malo in ZATO se je bolje pol leta matrati in ugrizniti v jezik vsakič, ko želiš na glas zavpiti, da nekam greš, in to veselje enostavno obdržati zase. Iz preprostega razloga – da ti ga drugi s svojo negativno energijo in pripombami ne vzamejo. Preprosto samo zato.
Sedaj je javno in uradno. Tudi za tiste, ki me poznajo, pa morda še niso bili seznanjeni. 27. septembra grem. Kam grem in kaj bom videla naj ostane snov naslednjega bloga. Potem pa upam na dobre internetne povezave na poti in če bodo, potem se vam vsak dan javim z novimi dogodivščinami direktno s poti.
