ponedeljek, 26. september 2011

CALIFORNIA, HERE WE COME ...

Tik pred odhodom. Kovček je napolnjen, vendar ne tako kot po navadi, ko skoraj poka po šivih. Tokrat bo več manevrskega prostora za nazaj grede, ko se bo denarnica pošteno izpraznila, količina prtljage pa dan za dnem povečevala na račun spominkov, darilc in kakšnih pametnih nakupov (zase).

Kovček tehta dobrih 18 kilogramov, ruzak pa tam okoli 5 kg. Zgornje meje 23-ih kg tako nisem presegla. Mislim, da imam vse. Kot vedno lahko le upam, da nisem česa pozabila. Bo že, bom pa MkGajver.  


Imam še par uric pred odhodom. Ob 2h zjutraj moram biti v Ljubljani, kjer nas čaka avtobus za Salzburg. Ob 9h zjutraj imamo let za Düsseldorf. Kakšno naključje – ravno letos sem obiskala to obrensko mestece, vendar takrat nisem letela na glavno düsseldorfsko letališče, ampak na Wezze (beri WC). Ob 13.25 letimo dalje za San Francisco. Let bo trajal okoli 12 ur. Don't worry – imam križanke in mp3 predvajalnik.

V San Francisco bomo prispeli v torek ob 15.45 po lokalnem času in okoli 00.45 po slovenskem času (to bo že sreda).

To je to, za zdaj. Še en sendvič si pripravim, ker vem, da bom do jutra že lačna … CALIFORNIA, here we come ...


četrtek, 22. september 2011

KAM POTUJEM? ČEZ OCEAN …

… v Ameriko. Severno Ameriko. Združene države Amerike. Kalifornijo, Nevado in Arizono. Še 4-krat grem spat in grem. Juhej. Res, komaj že čakam.
Zadnje dni na veliko razlagam, da grem, pa vendar so odzivi ljudi še vedno medli in najpogostejši komentar je: »Kaj pa boš delala tam?« Jah, naj razmislim … kaj pa bi lahko delala? Na uro grem pogledat, ja! Mislim halo … Kakšna bedna vprašanja so to?

Priprave na odhod so že v polnem zagonu. ESTA vlogo sem izpolnila – to je nekakšna spletna registracija, ki poteka tako, da izpolnimo osebne podatke in par krat zagotovimo, da nismo nevarni drugim in da nismo potencialni teroristi. Pa še to – potrebno jo je plačati 14 $.

Na pot nas gre 40 geografov s profesorico na čelu. Iz Ljubljane gremo v torek zgodaj zjutraj, in sicer najprej z avtobusom do Salzburga, nato pa na letalo za Düsseldorf, od tam pa v San Francisco. Na poti bomo od 27. septembra do 11. oktobra.

Ko sem bila leta 2007 v Ekvadorju sem vsak dan domov pošiljala mejle z vsakodnevnimi dogodki in zanimivostmi. Tokrat bom domače o dogajanju obveščala kar preko bloga (upam, da vsak dan) in tako tudi drugim, ki jih morda naša pot zanima, omogočila bežen vpogled v »ameriško življenje«.

Naša načrtovana pot na zemljevidu (začnemo v San Franciscu, končamo v Los Angelesu):


Kje bomo na dan (tiste črke v oklepaju so točke na zemljevidu) …

27. september: Ljubljana – Salzburg – Duesseldorf – San Francisco
28. september: San Francisco (A)
29. september: San Francisco – Silicijeva dolina – Fresno (A-B)
30. september: Fresno – Narodni park Sekvoj – Bakersfield – California City (Mojave) (B-C-D-E)
1. oktober: Mojave – CalicoGhost Town – Dolina smrti – Las Vegas (E-F-G-H)
2. oktober: Las Vegas (H)
3. oktober: Las Vegas – Jez Hoover Dam – Lake Mead – Kingman – Route 66 – Williams (H-I-J-K-L-M)
4. oktober: Williams – Grand Canyon (M-N)
5. oktober: Grand Canyon (N)
6. oktober: Grand Canyon – Flagstaff – Arcosanti – Phoenix (N-O-P-Q)
7. oktober: Phoenix – Casa Grande – Yuma (Q-R-S)
8. oktober: Yuma – Calexico – San Diego (S-T-U)
9. oktober: San Diego – Los Angeles (U-V)
10. oktober: Los Angeles – Ljubljana

Ker sem ravno v fazi pakiranja, naj velja tale:
»When preparing to travel, lay out all your clothes and all your money.  Then take half the clothes and twice the money.« (Susan Heller)

ponedeljek, 19. september 2011

KDO JE V MESTU VLADAR? MESTNI REDAR!

Prejle sedim doma za mizo, nekaj razmišljam in delam. Nakar pozvoni poštar. Pri nas poštar hodi šele okoli 1 ure popoldan. Mu odprem in pravi, da ima zame priporočeno pismo. Hm, že takoj se mi zdi čudno, ker nisem ničesar takega pričakovala. Podpišem in dobim v roke tisto AR ovojnico. O šit! Pogledam pošiljatelja in vidim Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana. »Kva je zdej to?« bentim na glas in hkrati pravim, da sigurno ne more biti nič dobrega. Poštar gre, jaz pa hitro trgam tiste obstranske trakce stran … najprej pogledam položnico – ta je prazna. Si za hip oddahnem in gledam naprej … potem mi v oči pade fotografija. Ja, avto je MOJ! O šit, o šit, pritisk mi narašča, zaskrbljenost še bolj. Potem berem od začetka. Naprej piše kdaj in kje je bil prekršek narejen – 1. avgusta v Ljubljani. Spet preklinjam vse kar leze in gre in se sprašujem KAKO za vraga. A sem sploh bila jaz takrat v Ljubljani? Še preden se lotim brskanja po možganih, kdaj je to sploh bilo, pogledam naslednji odstavek, kjer je napisana kazen: 300 EUR + 3 kazenske točke ! !

KAJ? KAKO? KDAJ? KJE? JAZ??????

Predpisov se bolj ali manj držim, razen ko je kakšna taka omejitev hitrosti, ko ti vsi za ritjo piskajo in hupajo. Tisto priganjanje me naredi živčno in avtomatično pospešim.

Strmim v tisti list papirja vsa rdeča v obraz, iz ust mi uhajajo čisto fantovske kletvice, začnem cepetat in še kar ne morem verjet. JAZ?
Globoko zadiham in si pravim: »No, saj si kar dolgo zdržala. Šest let brez kazni, brez prekrškov od kar si naredila izpit. Saj bo, pomiri se.«
In se pomirjam ter diham. Vdih, izdih. »Bodi mirna. Barbina, vsedi se in beri naprej.«

Berem tiste člene … BLA, BLA, BLA …

In pridem do dela z obrazložitvijo: No, tukaj me pa skoraj rukne KAP. Piše, da sem po nevemkaterem členu zakona predpisano omejitev 30 km/h prekoračila za 7 km/h.
No, takrat pa zgubim živce. Ko bi vsaj naredila en ornk prekršek! NE! Za tako glup prekršek sem dobila tako visoko kazen?! Zaradi 7 km/h več?

Jebelacesta polna radarjev! »Kdaj in kje?« mi še kar ni jasno.

In začnem brskati po spominu. V Ljubljano grem res poredko, morda 2-krat na mesec ali še manjkrat, če nimam nobenih obveznosti. Po gledanju in preučevanju koledarja ter možganski nevihti se začnem spominjati …

Bil je ponedeljek, ko sva šli z mami v Ljubljano po nekih njenih opravkih. Ko sva tisto opravili, sva si zaželeli malo šopingiranja in se odpravili proti BTC-ju. Tam, kot grem po navadi,  sem šla tudi tistega nesrečnega ponedeljka. Vendar pa je bila cesta na nekem delu popolnoma zaprta zaradi del. Brez označenega obvoza. Nikjer ničesar. Zgubljena sredi Ljubljane zavijem v prvo ulico na levo in iščem pot do Zaloške. Vozim se po tistih enosmernih ulicah, na vsaki strani parkirani avtomobili, brez pojma, kam sploh moram zavit, da bom prišla na želeno cesto. Vozim za avtomobilom, ki očitno ve, kam mora in seveda jaz za njim. V tistem trenutku, ko sem se vozjakala po tistih enosmernih ulicah in sledila avtu pred mano, spremljala cesto in razmišljala, kam moram zavit, sem očitno spregledala znak za omejitev 30 km/h. 
Jebiga, jaz sem samo človek in v situaciji, kot je bila ta, imam neke prioritete. Najprej gledam na cesto, da koga ne zgazim ali se zabijem v avto pred mano, sledi opazovanje znakov za enosmerne in obvezne smeri, hkrati razmišljam, kam moram zavit in kam lahko sploh zavijem, potem iščem smerokaz za obvoz in šele nato se osredotočim na znake za omejitve hitrosti. Ker sem zaradi vsega naštetega že tako ali tako šla počasi, na števec niti nisem utegnila gledati.

No tako. Kar je je. Bedna kazen, zelo bedna. Čeprav sem v finančno kritičnem obdobju, bom že kako nakrpala tistih 150 EUR v osmih dneh. Ampak … da sem dobila za tistih 7 km/h še 3 kazenske točke pa mi ni jasno in mi ne bo jasno. Kaj za vraga?! Potem ko razmišljam, koliko hujših (na srečo nekaznovanih) prekrškov sem že sama naredila zaradi pretežke noge in kaj drug folk na cesti počne, mi je že skoraj smešno, da imam po novem kartoteko s  3 kazenskimi točkami z naslova 7-ih km/h preveč! Madoniš, sem pa norec.

Očitno je mestna blagajna prazna, gospodarska kriza pa še kako prisotna, da mestni redarji (vladarji) na vsakem koraku izražajo svojo moč.
Nič čudnega, saj smo v slovenskih butalah, kjer: mali prekrškarji plačujemo in polnimo blagajne, medtem ko cestni ubijalci, tajkuni in podobni kriminalci čudežno ostajajo nekaznovani ali pa jo odnesejo s smešno nizkimi kaznimi. Butale, a ne?

Slon in Sadež imata prav. Kdo je v mestu vladar? Mestni redar! Kdo jemlje nam d'nar? Mestni redar! 

sreda, 14. september 2011

ANGEL LENOBE

Še vedno sem v tistem obdobju. Nisem srečna in nisem zadovoljna s svojim življenjem. Tudi če drugi mislijo, da ni razlogov, da bi sploh lahko bila nesrečna, to ne pomaga, ker se pač sama ne počutim dobro, srečno in zadovoljno. Ljudje vidijo površino, globine pa očitno ne zaznavajo. Oni ne čutijo tega, kar čutim jaz. In nihče me pravzaprav ne razume. To obdobje se vleče že precej (preveč) časa. Če se ne bi pred časom miselno poglobila v svoja občutja in naredila psihološko-čustvene analize sama sebe, se verjetno tega niti ne bi zavedala, ampak bi dan za dnem izgubljala del nasmeška na obrazu  in dobre volje ter še naprej živela v istem kalupu, zasidrana v nesreči. Tako živi mnogo ljudi in jim je kasneje, ko ostarijo, ob retrospektivi svojega življenja potem pogosto žal za pol stvari, ki jih niso/so naredili. Ne želim rutine in ne želim, da bi kdaj obžalovala, da česa nisem naredila/poskusila narediti. Ne več.

Vsaj na tej stopnji sem, da sem svoje tegobe in težave identificirala ter se jih zavedam. Sedaj so pomembni koraki na novi poti in korenite spremembe, ki me bodo vodile iz tega vsakodnevnega kalupa oz. začaranega kroga nezadovoljstva. Majhne spremembe z majhnimi koraki niso več dovolj. Čeprav so začetek. In te majhne korake delam. Korak naprej, pa potem dva nazaj. In tako se mi zdi, da še kar ostajam tam, v tistem nesmiselnem krogu brez križišča, ki bi vodilo ven.

Kljub zavedanju, da so novi koraki nujni, so le-ti težki. Še vedno puzam in se počasi postavljam na noge. Sprememb si želim, ampak vedno najdem kakšen izgovor in 100 ovir, da do njih ne pride. Ne samo pri dokončanju diplom, pri vsem iščem izgovore. Potem so tu še ljudje v moji bližini, katerim prevečkrat dovoljujem, da me izsiljujejo in podzavestno manevrirajo moje življenjske poti s tem, ko mi govorijo, česa vse nisem zmožna, česa ne morem. To je zatiranje, zbijanje samozavesti in volje, da bi zares poskusila nekaj novega. Prave spodbude pa ni. Od nikjer.

Čas teče, moji koraki pa so zelo počasni. Nezadostni. Res je, da moramo biti pripravljeni oz. zreli za spremembe, pa vendar se mi zdi, da to ni moj problem. Da sem pripravljena. Čas je pravi. Kaj je potem tisto, ki me drži v sponah trenutnega vsakdana? Okolje, ljudje? Potrebujem poleg pravega časa tudi distanco? Da se umaknem in grem nekam stran? To je misel, s katero se zadnje čase zelo pogosto spogledujem … in če bi dobila priložnost in možnost za odhod, ne bi razmišljala niti 2 sekundi. Nič in nihče me ne veže na tukaj. N I Č.

V meni je veliko strahov, katerim še vedno dopuščam, da živijo v meni in tako zavirajo mojo rast in razvoj. Ne bi se jih zavedala, če ne bi prebrala knjige z naslovom Angel lenobe, avtorja Joše Medveda. Ta knjiga me je naučila veliko novih stvari, predvsem pa to, da ima vsak svojega angela lenobe. In lenoba ni tista znana lenoba, ampak je dosti večja ovira. Lenoba je strah … strah pred življenjem. Strah pred novim, nepoznanim.

So ti moji strahovi krivi, da ostanem paralizirana, da se ne morem premakniti, narediti korakov naprej?
Pravijo, da je strah votel, okoli ga pa nič ni. Zato se moram znebiti vseh strahov, jih razbliniti in zakorakati naprej. Iz kalupa v srečo.

Drugi me še vedno ne »vidijo« in pravijo le, da mi tako dobro, kot mi je sedaj, ne bo nikoli več. Tega ne sprejmem, saj mi  s tem pravzaprav govorijo, da bom celo življenje nesrečna in nezadovoljna. Ne bo tako. Nikoli več ne bo tako, kot je sedaj! Bog pomagaj, da ne bo. 

sobota, 10. september 2011

KULINARIČNI UŽITEK

Sem prava sladkosnedka. Čokolada je moja največja droga, četudi se drugih sladkarij ravno ne branim. Se pa zgodi zelo redko, da so moje brbončice popolnoma zadovoljene in srečne. No, ta teden so bile. In sicer je za to »kriv« borovničev sufle z jogurtovim sorbetom. Z eno besedo BOŽANSKO!

Se vam kaj cedijo sline? 


Tole  mojstrovino so ustvarili v gostilni Krištof v Predosljah. V tej gostilni sem bila prvič in sigurno jo bom še obiskala. Odlična hrana, ambient, zgodba, prijetnost, prijaznost, domišljija in ustvarjalnost so besede, s katerimi bi jo lahko opisala. Kljub slednjim preprosto ni mogoče ubesedičiti moč tega izjemnega doživetja. To je potrebno izkusiti/pokusiti.

Saj veste, da sem bolj kot k pohvalam nagnjena k kritiziranju, saj me redko katera stvar zadovolji in izpolni moja pričakovanja. Tokrat namenjam vse svoje pohvale in lepe besede gostilni Krištof. Odlični ste in še vas obiščem! Končno ena vrhunska gurmanska gostilna, ki ne ponuja samo hrane, ampak popolno zgodbo in doživetje!

petek, 9. september 2011

POTOVATI JE MOJA STRAST

Potovanja so moje veselje, moja strast. Raziskovati, pohajkovati, spoznavati Zemljo, ljudi, kulture, jezike, običaje, hrano, zgodovino, arhitekturo, umetnost … Se predajati lepotam in čudežem narave ter tudi mojstrovinam izpod človeških prstov. Vse to in še več je tisto, kar me osrečuje in mi nariše največji nasmeh na obraz.

Ne vem, ali je to zato, ker sem geograf in mi je spoznavanje našega planeta nekako vcepljeno v bit … Ne, ne. Mislim, da imam to željo v sebi že od nekdaj. Še kot otrok sem najraje prisluhnila tetinim zgodbam in njenim pripetijam s potovanj. Se spomnim, kako sem vedno pomislila: »Ko bom velika, bom tudi jaz šla tja.«  Verjetno je to moje veselje vzrok, da sem postala geograf (skoraj dipl. geograf, ker diploma je še vedno under construction).

Moja potovalna era se je začela prav s študijem geografije. Kot članica Društva mladih geografov Slovenije sem dobila priložnost, da se udeležujem študentskih izmenjav, kongresov in seminarjev po Evropi. Spomnim se moje prve izmenjave – z Nizozemsko. S preostalo slovensko zasedbo smo odšli za en teden v Groningen. Jaz in še dve moji prijateljici smo bivale pri enem študentu Nizozemcu; Emil mu je bilo ime. Emil je bil visok, temen in čisto nič »nizozemsko« ni izgledal. Kasneje smo izvedele, da je njegova mama iz Surinama. Zato torej. Bil je nekaj let starejši od nas in obvladal je angleščino. Me do takrat angleščine nismo uporabljale izven šolskih klopi in ker se nismo želele preveč osmešiti, smo bile pri Emilu bolj ali manj ves čas tiho. Še danes sem prepričana, da si je mislil, kako čudne moramo biti. Nekaj let in potovanj v različne države (Rusija, Ukrajina, Latvija, Španija, Madžarska, Grčija)  kasneje se je izkazalo, da so prav Nizozemci tisti, ki daleč najbolj obvladajo angleščino … medtem ko je Rusi recimo sploh ne govorijo. Tako smo kmalu ugotovile, da naša angleščina ni tako slaba, samo prvi vzorec (nizozemska izmenjava) je nam začetnicam postavil malo previsoka merila.

Poleg društva pa je študij geografije dober še zaradi strokovnih ekskurzij, ki jih organizira oddelek in so namenjene študentom. Enkrat v Latinsko Ameriko, drugič v Afriko, tretjič v Severno Ameriko itd. Res je, da so takšne ekskurzije za študenta pošten finančni zalogaj, je pa tudi res, da na njih v živo vidiš vse, kar si nekoč prebral v učbeniku. Tako sem si pred štirimi leti privoščila takšno ekskurzijo v Latinsko Ameriko. Za dobra dva tedna smo odšli v Ekvador in na Galapagos. Najbolj izčrpno, najbolj zanimivo, najbolj poučno in najlepše potovanje v mojem življenju. Je pa res, da sem se na žalost do sedaj »sprehajala« več ali manj samo po Evropi (z izjemo Ekvadorja in Egipta).

Februarja sem zasledila, da se študenti znova odpravljajo na pot – tokrat v Severno Ameriko. Brez kakšnih velikih premišljevanj sem se prijavila, saj mi je bil napisan program izjemno zanimiv, poleg tega je to moja zadnja priložnost, da se udeležim študentske ekskurzije. In tako 27. tega meseca gremo.  Končno bomo šli na pot! Komaj čakam in se veselim. Čeprav že od marca vem, da bom šla, do tega tedna, ko smo imeli sestanek v zvezi z odhodom, še nisem začutila tistega vznemirjenja in zadovoljstva. Sedaj pa ga končno čutim. Sem že privlekla kufer iz podstrešja … čaka tam v kotu sobe, da ga začnem počasi pakirati.  

Pa še nekaj je, zaradi česar nisem imela občutka, da sploh grem – dejstvo, da za to mojo odločitev in odhod pravzaprav nihče od mojih bližnjih ni vedel. In če vesele novice ne moreš deliti na glas s svojimi bližnjimi in prijatelji, potem še tako dobra novica ne prinaša pravega veselja. Zakaj nisem (skoraj) nikomur povedala, da grem? Saj sem povedala, vendar samo tisti majhni peščici ljudi, ki me 100-odstotno podpirajo pri mojih potovanjih in za katere sem bila prepričana, da novice ne bodo razširili naokoli. Saj morda tudi vi veste, kako je to, če imaš okoli sebe …

1. (PRE)zaskrbljene babice in prababice: te ti vsak dan do odhoda poročajo novice s celega sveta -  kje je bil teroristični napad, kje se je avtobus prevrnil, kje je požar, kje  je tropski ciklon, kje ljudske vstaje, kje se je zrušil avion, kje je ptičja gripa in še milijon novic iz rubrike črna kronika. Četudi se je avtobus prevrnil na drugem koncu sveta, one to slišijo, kot da se je zgodilo ravno tam, kamor grem. In ker me vse to preveč obremenjuje in mi krade veselje do potovanja, sem raje modro tiho. Najboljša praksa bi sicer bila, da povem za odhod na dan odhoda, vendar tega še nisem zmožna.

2. ljudi, ki se jim zdijo potovanja = metanje denarja stran: med drugimi v ta razdelek spada tudi moj oče, ki pravi, da kaj sploh še rabim hoditi naokoli, češ, da sem tako ali tako že videla cel svet in da škoda denarja. Da bi videla cel svet, mi v resnici manjka še skoraj ves svet. Vsako tele ima svoje veselje in pravim vam, da potovanja niso slaba izbira. Rajši investiram v znanje in razgledanost kot pa v nepotrebne materialne dobrine, ki prej ali slej minejo. Znanje in spoznanje, izkušnje in zgodbe pa ostanejo za vedno.

3. potem pa so tu še ostale skupine ljudi:
a) tisti, ki ti težijo v smislu: blagor ti, od kje pa ti keš in čas, da kar tako greš … ali pa – ja, ti, ki imaš keš, ti si lahko privoščiš. No, bodimo pošteni, tudi ti bi si lahko privoščil a ne, če si ne bi npr. kupil prenosnika za 2000 € oz. kakšne podobne drage bedarije. Ljudje imamo pač različne prioritete. Tvoja je materialna dobrina, moja potovanje. Čas pa se vedno najde, če se le hoče.
b) tisti, ki ti zavidajo
c) in tisti, ki so popolnoma ravnodušni – ti so sicer najmanj škodljivi.

Tistih, ki se z mano veselijo in me podpirajo, pa je res malo in ZATO se je bolje pol leta matrati in ugrizniti v jezik vsakič, ko želiš na glas zavpiti, da nekam greš, in to veselje enostavno obdržati zase. Iz preprostega razloga – da ti ga drugi s svojo negativno energijo in pripombami ne vzamejo. Preprosto samo zato.

Sedaj je javno in uradno. Tudi za tiste, ki me poznajo, pa morda še niso bili seznanjeni. 27. septembra grem. Kam grem in kaj bom videla naj ostane snov naslednjega bloga. Potem pa upam na dobre internetne povezave na poti in če bodo, potem se vam vsak dan javim z novimi dogodivščinami direktno s poti.

četrtek, 1. september 2011

DILEMA: MORSKI PES VS. DELFIN

Dober teden nazaj sem objavila blog z naslovom Tudi pri Krku opazili morskega psa. Blog o morskem psu oz. o plavuti, ki sem jo čisto po naključju fotografirala na morju, si je prebralo kar precejšnje število obiskovalcev. Predstavljam si, da je bila velika večina skeptičnih, ali gre res za plavut morskega psa. Morda je večina mislila, da gre za delfina, morda pa sploh da ne gre za živo bitje. Ali pa je celo kdo pomislil, da sem malo zmešana in da je fotografija sigurno fotomontaža.

Kaj si ljudje mislijo o meni, mi niti ni tako zelo pomembno, mi pa tista čudna plavut enostavno ni dala spati. Če česa ne vem ali ne razumem, se ne ustavim kar tako in preprosto pozabim. Ne. Prav je, da raziskujem dalje ter da vsaj poskušam priti do poštenega zaključka oz. razumevanja. Prižgala sem žarnico nad svojo bučo in razmišljala, kaj lahko še storim …

Če jaz nisem strokovnjak ne za delfine niti za morske pse niti za ostala morska bitja, pa sigurno nekje je nekdo, ki se spozna na te reči. Malo brskanja in iskanja po spletu in kmalu sem našla: MORSKA BIOLOŠKA POSTAJA PIRAN. Dela sem imela za dobrih 10 minut – da sem našla postajo, človeka, ki je strokovnjak na tem področju ter da sem mu napisala mail s priloženo fotografijo plavuti.

In danes sem z Morske biološke postaje Piran prejela naslednji odgovor glede dileme morski pes vs. delfin: »Glede na fotografijo je vedno težko biti povsem prepričan, a vendar bi jaz rekel, da gre najverjetneje za morskega psa. Delfini imajo namreč res srpasto plavut, medtem ko, vsaj meni se zdi, da ima ta pravokoten zadnji rob. Za katero vrsto bi šlo, pa se ne bi upal komentirati.«

Sama se popolnoma strinjam z odgovorom in še vedno trdim, da to delfin NI. Bi se prej strinjala, da gre morda za bojo kot pa za delfina.

Tako. Na tej točki jaz končujem svoje raziskovanje. To sem dolgovala sebi, vsem skeptikom & laikom. Končna razsodba pa je še vedno vaša …


P. S. Če pa morda tale blog bere kakšen pravi strokovnjak s tega področja, pa lepo prosim, da izrazi svoje mnenje.