SLOVENSKEGA NARODA ŽRTEV

Naša država je zavožena. Ljudje pa očitno tudi. In še takrat, ko naša politika premore zbrati svoje nadvse bistroumne ideje v kakšen varčevalen ukrep (ki jih je btw. itak premalo), se zbuni že vsak posameznik/sektor. Kaj vam ni jasno? Namesto, da bi tej zavoženi državi pomagali, vsi gledate samo na svoje riti in nekaj protestirate. Slovenci, skulirajte se!

Ne zagovarjam politike. Kje pa. Prav nasprotno – mislim, da je politika znatno prispevala k situaciji, v kakršni smo danes. Vendar pa – država smo ljudje. In ljudje volimo politike. Torej je krivda tudi na naši strani. Na strani ljudstva in ne samo na strani politikov. Če le ne bi bil v Sloveniji tako popularen fenomen kazanja s prstom na druge in nezmožnost priznanja in prevzemanja lastne odgovornosti in krivde!

Protestiranje na dnevni tapeti. Ljudje protestirajo. Velika večina jih sploh ne ve proti komu ali čemu oz. zakaj. Razumem, da se je narod naveličal teh slovenskih »mogočnežev«, ki izrabljajo zakone in kopičijo denar. Vendar to ni nič posebnega. To se dogaja po celem svetu, se je dogajalo skozi zgodovino in se bo najverjetneje tudi nadaljevalo v prihodnosti. Ljudje imamo izrabljanje svoje moči menda zapisano že v svojem DNK-ju. Več moči kot imamo, več jo hočemo in še bolj jo izrabljamo. V kapitalizmu očitno še toliko bolj, saj moč dajeta denar in položaj. Denar kupi vse, vrednote ljudstva so na psu in kot logična posledica naštetega, nastane država, kot je naša.

Sedaj protestirajo še študentje in univerza. Proti varčevalnemu ukrepu, ki se jih dotiče. Reveži pravijo, da brez denarja, za katerega jih bo »oropala«  država, naš visokošolski sistem ne bo preživel. Boga Slovenija! Torej Slovenija ne bo več imela prevelikega števila študentov, ki hočejo na vsak način izkoriščati to državo s svojimi navideznimi vpisi in statusi? In fakultete ne bodo imele nič več prevelikega števila vpisanih na posameznih smereh, ki ne zagotavljajo delovnih mest? In ne bo nič več nepotrebnih študijskih smeri in teoretičnih predmetov iz kamene dobe? »Vaše krize ne bomo plačevali mi!« se je glasil slogan tega protesta. Bravo, če slovenski izobraževalni sistem svoje učence vzgaja na ravni žrtve, ni nič čudnega, da smo, kjer smo – na prelaganju krivde na ostali svet. In takega izobraževalnega sistema Slovenija sploh ne potrebuje! Zgodovina je dokaz, da znanje in razvoj preživita vedno in povsod, kjer je volja in zagnanost. Še ko je zakon prepovedoval znanje in razvoj, je le-ta preživel. A slovenski visokošolski sistem z okrnjenim proračunom pa ne bo? No, če ne bo, ni vreden niti centa, ki bi ga davkoplačevalci namenili njegovemu razvoju. Sicer pa je čas, da se naš izobraževalni sistem postavi na glavo, se ga pošteno pretrese in tudi otrese premnogih kvazi intelektualcev, ki s kamuflažo znanja in poučevanja izkoriščajo svoje stolčke za brezdelje in lenarjenje. Zadnji čas je, da se v slovenski izobraževalni sistem uvede red in šolnine. Da se iz kvantitete naredi kvaliteto! Šele takrat bo slovenski študent kaj vreden. Dandanes lahko študira že vsak fič firič, ki je spackal srednjo šolo. In kvantiteta študentov je naš izobraževalni sistem RAZVREDNOTILA! Naj se uvedejo šolnine in se mladina vsaj ne bo več vpisovala na fakultete zaradi statusa. Kdor je brihten in dovolj dober, bo lahko s štipendijami prav tako študiral, četudi mu njegovi starši ne bodo mogli privoščiti študija. Kdor pa ni dovolj dober, naj gre raje delati kaj drugega, ne pa sestavljati t.i. vrh slovenske inteligence.

In nazadnje še volitve. Narod se pritožuje. Narod protestira. Narod hoče spremembe. Ko pa napoči čas volitev, se pokaže realno stanje miselnosti slovenskega naroda. Nihče noče sprememb. Če bi jih, bi to pokazali tudi rezultati! Sram me je, da živim v državi, kjer je bila zadnja volilna udeležba 42-odstotna! Sram! Skoraj 60 % volilnih upravičencev sploh ni uveljavljalo svojega glasu. Edinega glasu, ki ga kot državljani imajo in nekaj velja! Potem pa imajo ti isti ljudje celo dovolj jajc, da se zbirajo po ulicah in protestirajo! Sramota … če nisi uveljavljal svojega glasu na volitvah, molči in bodi tiho tudi na ulici. Kdor ne gre na volitve, mu je prav mar za našo državo in za nastalo situacijo. In prav zaradi takih egoističnih riti brez narodne zavesti, predanih v usodo in nemoč, je naša država tam, kjer je. Dokler bomo Slovenci igrali vlogo žrtve in le s prstom kazali na vse ostale, se iz te krize ne bomo rešili. To ni kriza gospodarstva. To ni kriza politike. To je kriza naroda in vrednot! Slovensko ljudstvo – kar zamislite se sami nad sabo! Kdo je torej kriv za stanje v naši državi – vi (slovenskega naroda sin žrtev) ali politika? 

ČE BI IMELA ČASOVNI STROJ

Skorajda ga ni človeka, ki ne bi vsaj enkrat v svojem življenju prišel na dan z idejo, da mora shujšati. Pa če to nujo kilogrami sploh kažejo ali pa tudi če ne. Priznajte, tudi vi ste eden izmed tistih, ki so vsaj enkrat v življenju tarnali, kako niso zadovoljni s svojim telesom in da bi bilo morda potrebno izgubiti kakšen kilogram? Vsi hujšajo – debeli, suhi, otroci, mladi, stari, samski, poročeni, ločeni, revni, bogati, srečni, nesrečni, verniki, ateisti … Le shujšajo ne vsi.

Tudi jaz hujšam. Po krivulji sinusa ali kosinusa. Gor in dol. Dol in gor. Aja, hujša se samo dol, gor se redi. Torej najprej hujšam, potem se redim, ponovim postopek in se obračam na vrtiljaku kilogramov. Ali se morda najprej redim, pa potem hujšam? Ah, to je že vprašanje na ravni – kaj je bilo prej: jajce ali kokoš?

Nedolgo tega sem bila na motivacijskem predavanju, kjer je bilo hujšanje kar velikokrat vzeto kot primer, kaj vse ljudje v procesu odločanja počnemo narobe. Zakaj prav hujšanje? Ja zato, ker se lahko očitno večina ljudi s tem poistoveti. In misel, ki sem si jo na to temo zapomnila je: »Veste, kaj je to ločevalna dieta? Ločevalna dieta je, ko znate ločiti tisto, kar lahko žrete in tisto, česar ne smete žreti.« Jasno?

Ne, nam »hranoholikom« to ni jasno. Niti enostavno. Ko se odvisnež od heroina odloči, da se ne bo več drogiral, gre v komuno. In ostane tam, dokler ni vsem jasno, da je dovolj močan, da ne bo zašel na stara pota. Pa še zaide. Ko se kadilec odloči, da ne bo več kadil, ne kupuje več cigaret ter nase nalima nikotinski obliž. Pa saj je težko, vsakemu odvisnežu se je težko odvaditi od njegove izbrane droge. Vendar je verjetno lažje, da ko se recimo odvajaš kajenja, nisi ravno obkrožen z ljudmi, ki čikajo okoli tebe in povrh tega vate še puhajo tisti svinjski dim, ki kadilcem očitno celo diši. Pa drogirajo se vsaj ne vsi ljudje tega sveta, niti kadijo ne. Ampak jedo pa prav vsi. Hrana je povsod okoli nas! In za nas hranoholike, ki težko brzdamo naše brbončice pred neokušanjem vse te hrane, je hujšanje prekleto težko. In zato smo precej nagnjeni k delanju prekrškov. Ne tistih cestnih, ampak tistih, ko poješ nekaj, kar ni na tvojem dietnem seznamu. Ampak kazni za te prekrške pa so enake tistim, ko nas ujame kakšen stacionarni radar in dobimo kazen po pošti domov že takrat, ko smo sploh pozabili, da smo se kdaj koli v življenju po tisti cesti sploh peljali. Enako je pri prehranjevalnih prekrških … ko že pozabiš, da si pri sosedovi Ančki včeraj pojedel košček peciva med praznovanjem njenega rojstnega dneva in namesto vode spil dva deci soka … dobiš nekajdnevno zapoznelo kazen v obliki + kg.

Skoraj vsak zvečer tako sama pri sebi zmolim svojo molitev: »Prosim te bogec, naj bom zdrava; naj mi uspe to in to; naj bo mir na svetu; pa še kaj«. In ne boste verjeli, ta isti ritual ponovim še zjutraj, le da se takrat ne obračam na višje sile, ampak na preprost pripomoček, ki se skoraj v vsakem gospodinjstvu skriva pod imenom osebna tehtnica: »Prosim te, prosim te, pokaži mi manj kot včeraj.« In tako ti lahko že navsezgodaj ena navadna tehtnica s svojimi bednimi številkami zagreni dan. Ali dva.

Veste, kaj vam povem. Jaz sem se rodila v napačnem času. Če bi jaz živela v obdobju baroka, bi bila sigurno miss! Ima kdo časovni stroj?

MI, KOVČKARJI

Aj, se mi je dvignil pritisk, ko sem prebrala članek z naslovom »Zaradi omejitve ročne prtljage potnico vrgli z Ryanairovega letala« in njemu pripadajoče komentarje na RTV-jevem spletnem portalu. 

Pred dobrim mesecem sem tudi sama letela z Ryanairom iz Trsta v Valencio in nazaj. Prvič na to lokacijo, s tem prevoznikom pa že neštetokrat. In odkar obstaja praksa doplačila prtljage, ki ni ročna, hodim naokoli izključno in samo z ročno prtljago. Zakaj? Ker je to pač najceneje! Ja, tudi jaz sem kovčkar, ker moja denarnica pač ni nalovdana s kešem. Očitno pa gredo kovčkarji marsikomu na živce, čeprav tega ne razumem najbolje. Ko sem šla nazadnje v Valencio je imelo 99 % potnikov maksimalno veliko (ali celo večjo!) ročno prtljago v obliki kovčka, potovalke ali ruzaka. Samo s torbico ali normalnim ruzakom, opremljeno tako, kot smo potovali včasih, pred uvedbo doplačila prtljage, sem videla eno samo osebo. Ali gredo potem kovčkarji na živce prav ostalim kovčkarjem?

Pri Ryanairu je čudno to, da se njihova pravila od letališča do letališča razlikujejo. Morda so na papirju enaka, v praksi pa so prekleto različna. In potem se ti zdi malo trapasto, če v eno smer lahko s prtljago prideš mimo vseh stevardes in ovir, pri povratku pa ti povzročajo blazne težave, češ da tvoj kovček ne ustreza tistim meram. Kako je to mogoče? Naj bodo potem striktni povsod!

Ravno to se je zgodilo dvema slovenskima sotrpinoma na tem letu v Valencio. V Trstu nista imela nobenih problemov, njuna (enaka) kovčka sta bila itak med najmanjšimi v dolgi potniški vrsti. In kaj se je zgodilo? Ko smo se vračali iz Valencie so jima težili 100 na uro. Tista njuna boga mala kovčka kar nista hotela zlesti v tisto železno ogrodje, ki odloča o usodi potnika. Najbolj bizarno je bilo to, da sta bila njuna kovčka res miniaturna, moj je bil sigurno še enkrat večji. Njun kovček ni šel notri v tisti drek samo zato, ker je bil plastičen in ker je bil kolešček za 2 mm preveč izbočen in je bil tako predebel. Čeprav sta ga rinila na silo, se kovček ni vdal. Ne, motim se … najbolj bizarno je bilo to, da smo morali le potniki kovčkarji v tisto prekleto ogrodje tlačiti svoje prtljage, medtem ko so bili backpackerji tega dela oproščeni! In tako so se backpackerji mimo nas sprehajali kot carji, mi pa smo morali v ročni kovček tlačiti prav vse, kar smo imeli pri sebi. Govorim o jakni, ki sem jo držala v rokah in torbici velikosti 10 x 5 cm, v kateri je bil fotoaparat. Ampak, če si pa backpacker, lahko imaš za ročno prtljago nabit ruzak od 70-ih litrov! Kakšna pravila so torej to? Birokratska, usrana, neenakopravna in predvsem butasta. In če v rokah držiš nek zvitek, ki bi se ti v kovčku zmečkal, moraš zato plačati dodatnih 50 EUR, da ti ga bodo potem zmečkali oni? Tiste stevardese, ki so težile nam, so bile kot neusmiljene robotke, ki so nelogično vztrajale pri svoji odločitvi, da tisti mladi slovenski par ne bodo spustile naprej zaradi 2 mm. Pa če se cela vrsta postavi na trepalnice!

Ja, 50 EUR je doplačilo v zadnjem trenutku, in ne 10 ali 20 EUR, kot misli večina. Tista dva naša sotrpina sta po 100-ih poskusih nekako spravila tista kovčka v tisto ogrodje in so ju le spustili na letalo. Prej pa so na vsak način zahtevali 100 EUR, torej 50 EUR na kovček ali pa pač ne gresta na letalo. Če povratna karta z vsemi stroški stane 35 EUR (toliko sem plačala jaz), je že doplačilo 20 EUR za dodaten kufrček preveč, 50 EUR pa sploh! Morda nekateri ljudje ne poznajo koncepta low-budget potovanj in se zato znašajo nad nami, kovčkarji. To kar mi obvladamo je, da v kompletu za čisto vse, kar smo porabili, ko smo šli od doma pa do povratka nazaj, za 6 dni potovanja porabimo manj kot 200 EUR (letalo, vsi prevozi, hrana, spominki, vse vstopnine itd. … čisto vse do zadnjega centa je vključeno v ta znesek, in btw. v Valencii vstopnine v muzeje nanesejo skoraj polovico tega zneska). Mi to znamo in le zaradi tega lahko nekateri kovčkarji sploh potujemo. In zakaj bi plačevali dodatnih 10, 20 ali 30 EUR, če nam ni treba. To je že 10 % (ali celo več) naslednjega potovanja …

In če neseš nazaj domov papirnat zvitek, ki so ti ga morda ob slovesu poklonili sorodniki ali prijatelji, tega ne načrtuješ v naprej in ne veš, da moraš samo zaradi enega papirnatega zvitka kupiti dodaten kovček in še prostor zanj na letalu. Halo?! Zaradi tega ni še nihče vzvišen, niti nima namena kršiti nobenih pravil. In če že, potem ta punca iz članka do letala sploh ne bi smela priti. Oziroma sem prepričana, da sploh ne bi prišla. Tako lahko pa spet ni … že na letališču na obeh straneh vrste stojijo stevardese s sokoljim očesom, potem pa še pri vhodu na letalu. Tam enostavno ni prostora, da bi šel mimo stevardese, ne da bi ona vedela za to. Ga ni in pika.

Ja, tudi moja nočna mora vsakega nizkocenovnega potovanja je kovček. Prvič zaradi mer, katerim ne ustreza popolnoma, čeprav ga stlačim v tisti »Ryanairom odločevalec usode«. Je pač kovček kupljen v KIK-u za 15 EUR in nima nikakršnih certifikatov, da ustreza meram ročne prtljage. Drugič zaradi teže. Vedno zadržujem dih od strahu in napetosti, kaj bo letališka tehtnica pokazala mojemu kovčku (kar je skorajda bolj razburljivo od jutranjega tehtanja na osebni tehtnici). Vedno je teža nekje na meji. No saj, zato pa sedaj vsakič rabim pol ure na letališču samo za to, da nase nataknem vsa možna oblačila in najtežje čevlje ter da premislim, kaj bo šlo ob morebitnem ne ustrezanju letališkim normativom v smeti. Denar je pač denar. In vsi ga nimamo na pretek. Kar se pa Ryanaira tiče – očitno tole ni bil osamljen primer in pazite, iz kje letite, ker ponekod se držijo pravil tako dobesedno, da misliš, da si pristal v kakšni Severni Koreji!

STATISTIKA S STILOM

Verjetno vas je samo še peščica, ki (še) ne poznate korejske glasbene senzacije GANGNAM STYLE. Videospot te pesmi je v dobrih 3 mesecih na Youtubu nabral že skorajda 583 milijonov ogledov (podatek današnjega dne), število njegovih ogledov pa še kar eksponentno narašča, čeprav krivulja ni več tako navpična, kot je bila pred mesecem dni. No, mene pravzaprav ne zanima, ali vi to pesem poznate ali ne. Niti če vam je všeč ali ne. Zanima me samo to, če ste se kdaj vprašali, kolikšen delež Zemljanov je že videlo ta videospot glede na njegovo enormno število ogledov? No, meni to vprašanje ni dalo miru, zato sem izdelala kratek matematični izračun.

PODATKI:

*število ogledov videospota na Youtubu: skoraj 583 milijonov

*število Zemljanov: okoli 7 milijard

*od tega je le dobra tretjina Zemljanov internetnih uporabnikov (34,3 % oz. skorajda 2,5 milijarde ljudi), ostale Zemljane zaradi nezmožnosti vplivanja na izračun izključimo.

IZRAČUN:

Primerjamo del internetnih uporabnikov, ki so Gangnam style že videli, s celotnim številom zemeljskih internetnih uporabnikov: (582.991.553/2.405.510.175) x 100

Tataram … in dobimo rezultat: 24,24 % internetnih uporabnikov si je že ogledalo Gangnam stil. To je skorajda četrtina spletnih uporabnikov. To je noro. Četrtina internetnega sveta pozna nekega Korejca po imenu PSY, ki prepeva o nekem Gangnam stilu. V korejščini. In čeprav ga večina ne razume, ga vsi gledajo in poslušajo. Ja, očitno nek stil že mora imeti, da je tako uspešno zaokrožil po svetovnem medmrežju v tako kratkem času.

Če ne veste, o kom in o čem govorim:

RAZMIŠLJANJE ZNOTRAJ KALUPOV?

Ljudje smo si različni. Hvalabogu. Kakšen pa bi svet bil, če bi človeštvo napredovalo na podlagi istomislečih povprečnih »robotiranih« osebkov? Morda – ampak samo morda – ne bi bilo vojn. In morda bi se lahko znebili še kakšnega podobnega svetovnega problema. Hkrati pa bi se znebili tudi dobre stvari: napredka na vseh področjih! Napredek se vendarle dosega takrat, ko se mnenja krešejo, ko ljudje nismo zadovoljni z nečim, ko hlastamo po izboljšavah. Torej moramo pri tem uporabljati zelo močan človeški aparat, ki je pri nekaterih razvit bolje, pri nekaterih žal slabše. Imamo ga vsi, imenuje pa se MOŽGANI. Možgani nam omogočajo, da smo SAMO-SVOJI … posebni, če hočete. Vsak na svoj način.

Vendar pa imajo človeški možgani eno zelo veliko stvarno napako – zelo radi sledijo drugim možganom. Možganom, ki jih je veliko na kupu; možganom, ki zaradi tega velikega kupa izgledajo mogočni. Pa niso. Niso, ker so to le povprečni možgani povprečnih človeških osebkov, ki obožujejo stanje OFF. Slediti je preprosto. In to povprečni človeški možgani z izrazitim črednim nagonom obvladajo. Kljub temu te čredne možgane nekdo vodi in usmerja – in verjemite, to niso še eni povprečni možgani.

Problem družbe nastopi takrat, ko si vodilni nadpovprečni možgani želijo MOČI. Takrat se zgodi kritični trenutek. Namesto da bi nadpovprečneži izkoristili svoje znanje in poskušali iz mladih možganov narediti še boljše, nadpovprečne možgane, skušajo ti stari nadpovprečneži zaradi želje po moči in obvladovanju, mlade možgane ukalupiti, jih omejiti, jih obvladovati, jih kontrolirati in jim privzgojiti željo po sledenju. Tako to je.

Težko razumljivo? Pa poglejmo primer: slovenski izobraževalni sistem. V OŠ je že tako, da je danes avtoriteta otrok in ne učitelj ... narobe svet. Srednja šola? Morda profesorji predstavljajo že malo višjo avtoriteto, saj SŠ ni več obvezna. Potem pa se zgodi ogromen preskok … enormen preskok v avtoriteti. Ko pridemo na faks, kot navadne tune plavamo v akvariju. Čeprav bi to moral biti akvarij kitov, ki se prehranjujejo izključno z rastlinskim planktonom, pademo v akvarij morskih psov, ki zvesto sledijo prehranjevalni verigi … so glavni v akvariju in imajo moč, ki jo želijo tudi ohraniti. In zato nas lahko zlahka pohrustajo, prežvečijo in še izpljunejo, če želijo. Ja, vse to so le metafore, ki pa nazorno prikazujejo trenutno stanje. Dokler nas bodo največji intelektualci vzgajali na način razmišljanja v kalupih, da bodo tako nad nami vzdrževali oblast, ta družba ne bo prišla prav nikamor. Kaj ne veste, da slovenski izobraževalni sistem kritično razmišljanje svojih učencev celo podpira? Baje, da ga. Takšno naj bi bilo vodilo. Pa ga tudi spodbuja? Ne prvo, ne drugo. Preizkušeno na lastni koži. Iz zanesljivih virov sem celo izvedela, da zaradi svojega dolgega jezika in kritičnega razmišljanja sedaj že kot nekdanji študent celo služim kot primer za bruce, česa se NE sme početi. Torej, ne sme se kritično razmišljati, bog ne daj, da kritiko še poveš na glas ali jo morda celo zapišeš. Ja, to je gojitev strahospoštovanja, ki se dogaja tukaj in zdaj. Strah ljudi omejuje, ma kaj ljudi … omejuje človeške možgane. In tako se vrti začaran krog, ko nadpovprečni možgani v strahospoštovanju vzgajajo mlade možgane. Ko bi le morski psi postali rastlinojedci in bi si spoštovanje prislužili na pošten način, brez ustrahovanja. Takrat bo morda naša prihodnost svetlejša, saj bo kazala na napredek, ki pa ga lahko prinašajo le mladi aktivni možgani, ki obratujejo izven omejenih kalupov. 

KAJ IMAJO LETA S TEM?

Ko smo otroci, nas nihče ne razume. In še huje - nihče naših mnenj ali dejanj ne jemlje prav resno ... Češ, kaj pa ti veš! Saj si še otrok! Ko odrastemo, kot "odrasli realistični vseznalci" ponavljamo enake napake. Podcenjujemo mlajše osebe, ki lahko kljub svoji rosni mladosti, vedo ali znajo veliko več kot mi. Kaj pa imajo pravzaprav leta s tem, kaj vse vemo ali znamo? Nič. Današnje mlade generacije to dokazujejo in te stereotipe razbijajo v prafaktorje. Recimo, 13-letna deklina z imenom Carly Rose Sonenclar je že ena izmed njih. 

Iz tegale originala ...

... je naredila tole:

Kdor zna, zna. Kdor ve, ve. In kaj imajo leta s tem? 

NAJCENEJE.JE

Odločila sem se, da si kupim nov fotoaparat. Nekaj lahkega, majhnega, a hkrati dobrega. Kompaktnega, digitalnega. Primernega za na potovanja. Z zoomom! Sprva sem razmišljala le o Nikonu S9300. 

Nato sem svoje opcije razširila in začela kolebati med omenjenim Nikonom in Canonom SX260 HS. 

Oba dobra, a oba s pomanjkljivostmi. Ker se še vedno nisem mogla odločiti, sem začela brskati po netu in našla stran, kjer je bila narejena primerjava med najboljšimi, kompaktnimi optično zmogljivejšimi fotoaparati. Ne le primerjava tehničnih podrobnosti, ampak tudi o tem, kako se fotoaparat obnaša v resničnem svetu. In na podlagi te primerjave se je na prvo mesto uvrstil fotoaparat Panasonic DMC TZ-30. 

Kjer se kregata dva, tretji dobiček ima! In tako sem se namesto Nikona in Canona odločila za omenjenega Panasonica.

Danes je prišel po pošti. Nisem se še kaj dosti igrala z njim, tako da o fotoaparatu niti ne bom govorila. S potrošniškega vidika je zanimivo nekaj drugega … koliko je ta fotoaparat pravzaprav vreden? Koliko sem pripravljena zanj plačati? Iskala sem najnižjo ceno. S tem sem odpisala vse fizične trgovine, saj so cene v le-teh definitivno višje. Spletna trgovina je najcenejša opcija. Vendar pa …

V slovenskih spletnih trgovinah je bila cena Nikona S9300 nižja od ostalih dveh in prav zato, sem bila še vedno zelo nagnjena k Nikonu. Njegova cena: 270 €. Za Canona bi morala odšteti 340 €, za Panasonica pa kar 350 €. Precejšnja razlika glede na to, da vsi trije spadajo v isti koš.

Po vsem tem brskanju, prebiranju, ki ga je še vedno spremljala neodločenost o tem, kaj naj kupim, sem naletela na spletno stran ELECTRONIC4YOU. To je neko avstrijsko podjetje, ki ima svojo spletno trgovino tudi v slovenskem jeziku (z mešanico nemškega besedila in slovenskimi prevodi v slogu Google prevajalnika). Osnovno znanje nemškega jezika je tako skorajda zaželeno, ker nadaljnji maili o stanju vašega naročila prihajajo v nemščini. 

Kljub tuji spletni trgovini in slabim prevodom, sem pobrskala za iskanimi fotoaparati. Premamile so me nizke cene! Ta isti Panasonic DMC TZ-30, ki v Sloveniji stane okoli 350 €, je v tej spletni prodajalni na voljo »le« za 279 €! Sprva sem bila skeptična, saj ne razumem, kako lahko ena tuja trgovina prodaja enak izdelek za kar 70 € ceneje! Je to sploh možno?!

Ker sem prvič slišala za to stran electronic4you, sem še malo pobrskala, da vidim, če je vredna zaupanja. Po prebranem sem se odločila, da naročim najboljši fotoaparat izmed trojice (torej Panasonic)! V Sloveniji bi za ta denar dobila le Nikona, ki je "najslabši" izmed trojice.

Naročilo sem izvedla v torek popoldan (po 15. uri), danes dopoldan pa je bil fotoaparat že pri meni doma. Torej je potrebno čakati 3 dni, če je želeno blago na zalogi. Način plačila: kreditna kartica. Brez kakšne dodatne provizije, kot jo plačate pri nakupu letalskih vozovnic z Mastercardom pri npr. Ryanairu.

»Kaj pa stroški dostave?!« boste rekli … 8,99 € za pakete do 10 kg. Koliko sem torej plačala?

279 € za TZ-30 + 8,99 za dostavo + naročila sem še SDHC spominsko kartico SanDisk Extreme 16 GB, razred 10 za 18,90 €. (ki je btw. tudi cenejša od slovenske ponudbe). SKUPAJ = 307 €! S tem, da sem dobila še kartico!

In to je še vedno manj, kot stane omenjeni Canon ali Panasonic v Sloveniji! Pa še to: pot vašega paketa lahko spremljate prek spletne strani in tako točno veste, kje se vaš paket nahaja. Kul! Pa še ceneje!

Če torej iščete najugodnejše ponudbe, se vam vsekakor splača pregledati ponudbo spletne trgovine electronic4you.si. Moje izkušnje z njimi so pozitivne. Ceneje je, paket pa tudi dobite v zelo doglednem času. 

PREZI JE ZAKON!

Moja največja živa žaba je prebavljena – diploma napisana, oddana, pa tudi dipl. naziv je že moj. Končno! Ja, lahko bi se to zgodilo tudi prej. Morda, če bi bila bolj zagnana in bi ob strani pustila druge stvari. Ali pa če … mah brez veze razmišljati za nazaj. Važno, da sem tukaj zdaj in da je diploma ZA menoj. Ena živa žaba manj.

To, da ima vsak študent zagovor diplome, kjer v odmerjenem času predstavi svojo diplomo, verjetno veste. Pa tudi to, da se za te predstavitve skoraj vedno uporablja PowerPoint, vam je najbrž kristalno jasno. PPT poznajo vsi. Standardno. Kaj pa nove ideje, vizualizacije in predstave skozi domišljijo na drugačen način? Saj tudi PPT omogoča marsikaj, pa vendarle so prezentacije povprečnega uporabnika ustvarjene v duhu napisanega besedila na slajdu. Kako bi lahko rekli temu? DOLGČAS!

Poznate PREZI? Večina ljudi ga ne, pa kljub temu obstaja in omogoča izdelavo osupljivih prezentacij. Poglejte na prezi.com. Tam najdete to spletno orodje. Ne potrebujete nobenega programa, le registrirate se in ustvarjate. In kar je še najboljše – je brezplačno! Sicer lahko kupite različne licence, ki omogočajo, da so vaše PREZI predstavitve skrite pred očmi drugih uporabnikov. Če pa uporabljate osnovno brezplačno licenco, so vaši ustvarjeni Preziji vidni ostalim uporabnikom.

Stvar je preprosta, le začeti je treba, pogledati par tutorialov, da spoznate možnosti, ki jih Prezi ponuja in vključiti možgane, da začnejo z ustvarjanjem. Naj vas opozorim, Prezi je le orodje, ki omogoča, da se izrazite na načine, ki jih recimo PPT ne omogoča. Kljub temu je kvaliteta končnega produkta odvisna le od vas. Če mislite, da je Prezi magično orodje, ki dela namesto vas … NI, ne. V Preziju je le moč izražanja neskončna.

Kot osebek vedno zainteresiran za novosti in stvari, ki nas silijo biti boljši, sem se seveda odločila, da bo na mojem zagovoru diploma predstavljena v Preziju. In bila je. Seveda naivneži, kot sem očitno tudi sama, pričakujemo, da bo nov pristop k predstavitvi, pozitivno pozdravljen ali vsaj omenjen kot novost. Ah, kje pa. Saj ne bi rekla, da bi bile te Prezi predstavitve neka poznana stalnica, ki jo uporablja večina študentov ...

Take in podobne priložnosti me vedno znova spomnijo, kako nekateri ne gredo v koraku s časom naprej sami od sebe. In kar je še najbolj žalostno – niti nočejo iti, pa čeprav jih nekdo porine. Ne razumem, zakaj je tako. Medtem ko se nekateri trudijo biti najboljši, so drugi sami sebi zadostni. In verjetno si predstavljate, da tudi kakovost izobraževanja na samozadostnih institucijah trpi, saj študente ne vpeljujejo v realen svet, kjer samozadostnost ni faktor uspeha.

Prezi je celo tako dober, da vsem izobraževalnim institucijam omogoča, da šolarji, dijaki, študenti itd. brezplačno uporabljajo »edu« licenco, ki omogoča, da ostanejo prezentacije zasebne. Trik je le v tem, da mora izobraževalna institucija sama prepoznati dodano vrednost tega spletnega orodja in omogočiti svojim varovancem, da jo uporabljajo. In tukaj se sklene začaran krog samozadostnosti, ko si deležen opazk v smislu: ali PPT ni dovolj dober zate?; kaj je tega treba?; nekateri še PPT-ja nimajo, ti pa težiš s tem … To, tukaj v Sloveniji, je realnost – namesto da bi spodbujali inovativnost in napredek, se ta celo zatira. In to tam, kjer domuje višek slovenske inteligence.

Če si ne predstavljate, kaj PREZI omogoča, si lahko ogledate moj prvi Prezi. 

ZNOVA OD ZAČETKA

Zadnje pol leta je bil moj blog zapostavljen in deležen zelo malo mojih razmišljanj, občutkov, dogodkov in pripetij.  Manjkalo mi je, da zapišem svoja razmišljanja. Ob pisanju se počutim, kot da se z nekom pogovarjam, da z nekom delim svoje življenje. Potem lažje zadiham in nadaljujem. Tudi pogovori s prijateljicami in bližnjimi tega občutka, ko dušo in življenje zliješ na papir, ne morejo nadomestiti. Pisanje me bogati, ob pisanju doživijo moji možgani drugačne razsežnosti, drugačno perspektivo, iščejo besede, ideje in nasploh zaživijo na večdimenzionalen način.

Saj ne, da zadnje pol leta nisem pisala. O ja, sem pisala in še kako … diplomo sem napisala in čeprav me zagovor še čaka, sem zelo ponosna na svoje delo. Težavica je le, da pisanje diplome in pisanje po trenutnem navdihu ni primerljivo. Ne daje enakih občutkov, niti podobnih ne. Diploma mora biti napisana strokovno, brez besednih prebliskov. In tako pisanje meni vsekakor ni navdihujoče. Res je, da je potrebno ogromno razmišljati, veliko delati, vendar izražanje na znanstveni ali strokovni način meni ne leži. Strokovno pisanje je postavljeno v okvir, je omejeno. Možgani so bili ves čas osredotočeni le na tematiko, ki sem jo obravnavala in zmanjkalo je prostora in časa, da bi se posvečali še čemu drugemu. Jaz pa rada pišem svobodno, na dolgo in široko, brez začrtanih smernic in v naprej določenih točk, po inspiraciji. Vsa sreča, da je tega intenzivnega posvečanja diplomi konec. Čeprav pišem še eno diplomo, bistveno lažjo sicer, se mi zdi, da sem na dobri poti, da mojemu blogu znova vdahnem življenje. Tole je začetek.

RDEČE

PRVA LETOŠNJA DOMAČA ČEŠNJICA!

UGANKA ZA ODRASLE

Pred kratkim sva s kolegico obiskali prvi razred osnovne šole. Ne, ne potrebujeva ponavljanja snovi, samo želeli sva pridobiti nekaj smešnih odgovorov šestletnikov na hudo resna vprašanja. In ker sva otrokom izpadli ful čudni zaradi tistih težkih vprašanj, sva na koncu pogovora vsako izpraševano skupinico vprašali, če imajo tudi oni, kakšna vprašanja za naju. No, nihče jih ni imel, verjetno so si že mislili svoje ... Razen enega brihtnega fantiča, ki si je verjetno mislil: "Zdej jih pa bom. Če so one meni težile s takimi čudnimi vprašanji, jih bom zafrknil pa še jaz, pa da vidim, če one, kaj znajo". In tako nama reče: "Ja, ja, jaz imam eno uganko!" Midve pozorno poslušava ...

Zavito je, ima lovke iz hišice,

blizu lovk ima oči, lahko plava,

ima zavito hišico kot polž.

... nato se spogledava, pomigava z rameni in hkrati rečeva: "NIMAM POJMA!" Prvošolček pa nama naglas zabrusi nazaj: "HA, HA, HA ... JAZ PA VEM!"

VESTE TUDI VI? Dvomim, zato vam zaupam odgovor ...

AMONIT!

KDO STE VI, GOSPOD PREDSEDNIK?

Te dni se je itak vse vrtelo okoli jajc. Razen jajc, pa tale stvar, o kateri pišem nima prav nobene zveze z Veliko nočjo. Je pa v duhu demokracije in svobode govora. In politike. Čeprav sem enkrat zapisala, da se v svojih blogih s politiko ne bom ukvarjala, pa mi te čase drugega ne preostane, saj je v zadnjih treh mesecih politika Evropske unije postala stalnica na seznamu mojih dnevnih obveznosti. Moji možgani se ukvarjajo le še z Evropsko unijo. Verjetno vas zanima, zakaj: moja diploma alias zelo zakomplicirana diploma se ukvarja s kohezijsko politiko Evropske unije. No, za danes, za to noč imam pisanja diplome vrh glave. Čas je za novo razmišljanje, razmišljanje, ki ga je motivirala politika. Bistvo pa je drugje ... v jajcih!

Ob vsem tem brskanju za potrebe diplome tu in tam naletim tudi na kaj dnevno uporabnega, ki mi da misliti. Stvari niso črne in bele, so tudi sive. Evropska unija definitivno ni samo bela, je tudi črna in siva. In veste kaj še? Politika je lahko razburljiva, napeta in zabavna. Vsaj tista evropska zasedanja, kjer nastopa Nigel Farage, so takšna. Moj novi idol. Človek, ki se ne boji povedati resnice, odličen govorec, nastopač, človek z jajci! Končno politik, ki se bori ... vsaj z besedami. Dandanašnja pogosta ljudska lastnost je sindrom brezjajčnikov. Ne maram brezjajčnikov, ne maram politično korektnih govorov, ne maram tehtnic, ki se nagibajo enkrat na to stran, drugič na drugo, nikoli pa jasno ne izrazijo, na kateri strani so. Povej, povej, kaj misliš, povej, kaj te teži! Ne bodi tiho. Glas imaš z namenom, uporabi ga! Vendar pa kruto dejstvo ostaja - ljudje, ki so tiho in se brigajo le zase, se lahko elegantno izognejo neprijetnostim. In če imajo ti ljudje poleg sindroma brezjajčnikov prisoten še sindrom obračanja z vetrom, je rezultat zagotovljen. Tako se v današnjih časih najbolje uspe. Na vseh področjih. Kaj ni to žalostno, da živimo v časih, ko je bolje, da se vsak briga le zase ter da je tiho, kljub svojim prepričanjem? 

Ljudje, ki povedo neprijetno resnico na glas, ga pač najeb... Tako to je. Vem, da je, saj sem to pred kratkim doživela na lastni koži. Človek pove resnico in je tepen. Res je, resnica boli ... vprašanje je le koga na koncu boli bolj? Tistega, ki resnico pove ali tistega, ki se ga resnica pritiče? Zase tega še ne vem ... upam le, da resnica na koncu vedno zmaga. 

Nigel Farage se ne boji nikogar, se ne klanja, se ne strinja in kar je še pomembnejše - vztraja: "Imate karizmo vlažne cunje in videz nižje razrednega bančnika. In vprašanje, ki bi ga rad zastavil je - kdo ste vi, gospod predsednik? Jaz nisem nikoli slišal za vas, nihče v Evropi še ni slišal za vas. Kdo je glasoval za vas in s kakšnim mehanizmom? Je to evropska demokracija?" Farage se v svojih besedah konkretno izraža in naslavlja. Poleg njegove konkretnosti pa občudujem tudi to, da nekateri ljudje, ki se jih njegove besede pritičejo, celo premorejo tolikšen kanček inteligence, da ob njegovih besedah ostanejo ravnodušni in se ne podajo v napad in onemogočanje. Vsi pa žal tega kančka inteligence in zrelosti nimajo. In to potrjuje samo to, da ko mački stopiš na rep, ta zacvili!

Če želite več zabave, si oglejte spodnji posnetek. In če si ga boste, boste verjetno kar nadaljevali z ostalimi.

Politika je lahko očitno tudi zabavna, vendar pa v resničnem svetu ni v njej prav nič zabavnega. Politika oblikuje države in življenja ljudi. Vendar pa so to že preresne teme ... to je za diplomo, ne za blog. Za konec: ljudje, "imejte jajca" vsak dan in ne samo za Veliko noč! 

MEN SE ROLA

»… v glavi vrti se!« Res no. Zaradi večih stvari, predvsem pa zaradi časovnega zaostanka. Kako se že reče … aja, da mi že voda v grlo teče in da če ne bom hitro pohitela, se lahko utopijo še moja pljučka. Nimam časa za nič, še za blog ne. In kako že pogrešam pisanje. Samo v mojih možganih ni niti idej, ker so sive celice okupirane z drugimi stvarmi. Kje je tisti dan, ko bo vse to mimo in se bo začelo novo poglavje v življenju? Veselo na delo, živa žaba čaka!

Misel dneva: Kar lahko narediš danes, ne odlašaj na jutri.

QUÉDATE CONMIGO

Letošnjih evrovizijskih pesmi še nisem poslušala vseh, mi je pa od tistih, ki sem jih slišala že kar nekaj pri srcu. Vsekakor se mi zdi, da je letošnji nabor precej bolšji od prejšnjih let. Bil je že čas. Zadnje dni poslušam predvsem špansko predstavnico, katere pesem mi je fenomenalna in se mi zdi, da bi lahko zasedla kar visoko končno mesto. 

Pastora Soler - Quedate conmigo

TO, BO TO!

Juhej! EMA za EVO BOTO in Verjamem! Že v Verjamem v Verjamem sem pisala, da mi je ta štiklc daleč najbolj všečen in prisrčna Eva je s svojim odličnim nastopom to samo še potrdila. Svoje delo je opravila celo nad mojimi pričakovanji. Ni dvoma, ta kombinacija je EDINA prava izbira in fino je, da jo je prepoznala tako komisija kot tudi Slovenija. Čeprav priznam naglas … klovnesi Prusnički sta me pozitivno presenetili s Konichiwa. Še bolj kot onidve pa me preseneča ta hitro gre v ušesa japonska prismuknjena pesmica. Kar mrmram si jo, podzavestno. Všeč mi je in ne bi mi bilo hudo, če bi zmagala. Ampak Evrosong je svoja dva letošnja dvojčka norčka že dobil in naj najprej onadva odskačeta svoje.

Bo to, res to? Kako je že rekel Slakonja? sLOVEnia will win! In če bomo verjeli v Verjamem, bo morda verjela tudi Evropa … in potem Bo To, res to!

JEDWARD SPET NAPADA

Na Irskem se je nekaj ponovilo – zmaga dvojčkov Jedward na njihovem izboru pesmi za ESC. Očitno sta na Irskem oboževana. Lipstick sta nadomestila z Waterline in prišla nazaj v Evropo z neko čudno glasbo v stilu 80-ih. Nisem ravno njuna oboževalka, zato se mi v mislih podita samo dve stvari:

1. Moj bog, kaj je tega treba, da ju bom morala še enkrat gledat, kako zakamuflirana v vesoljska oblačila skačeta po evrovizijskem odru, in poslušat njun prečudoviti vokal?

2. Moj bog, naj v nedeljo na EMI ne zmagata dvojčici, ker proti moški irski različici nimata šans ne glede na to, s katero pesmijo bi šli naprej. Irska dvojčka bosta ukradla ves evrovizijski šov in cirkus. 

Torej, folk, navijajte za Evo! A tudi za EMO velja predvolilni molk? Hm … :)

VERJAMEM V VERJAMEM

Ob prvem poslušanju letošnjih pesmi na Valu 202, ki bodo na Emi 2012 tekmovale za uvrstitev v Baku, sem bila precej razočarana, saj mi ni bila nobena pesem posebno všeč. So pa bili moji možgani brez vsakršnih dvomov, kdo bi moral v Baku. To je definitivno Eva Boto! Zakaj? Preprosto … Prusnički še na playbacku zvenita povprečno slabo, sprašujem se, kaj bo šele v živo? Sicer dopuščam možnost, da me presenetita, čeprav menim, da ju nobena vaja ne bo naredila za nadpovprečne. To je zdaj že več kot jasno.

Sprašujem se, zakaj sploh kdo favorizira dvojčici. Vedno dobim isti odgovor – ker sta odštekani in ker lahko naredita šov na Evroviziji, ki je itak en sam šov. To je sicer res in tudi res je, da njuni komadi niso slabi; Konichiwa in Love hurts sta mi še kar všeč. Ta edini argument, zakaj bi dvojčici morali v Baku, mene ne prepriča. Kdor spremlja Evrosong ve, da sta lani Irsko zastopala dva nora dvojčka Jedward, ki sta dokazala, da razen odbitega nastopa in t.i. šova, glasbeno in pevsko  nista noben presežek. Ja, ja, Evropi sta bila všeč, ker sta predstavljala neko svežino in norost, nekaj novega in še nevidenega. Torej, zakaj bi Evropa letos glasovala za njun ponaredek v obliki naših dvojčic? Ne bo, tako preprosto je to. Zakaj do sedaj še nihče ni pomislil in podal dvoma (tudi misijski sodniki),  da če naprej pošljemo dvojčici, bo to izpadlo, kot da kopiramo lanske Irce? To je bilo že videno in slišano. Je pa tako, da imajo vse države tendenco, da naslednje leto pošljejo na Evrosong nekaj, kar grozno močno spominja na kakšne lanske dobro uvrščene pesmi/izvajalce. Ljudje božji, kopiranje in ponavljanje nikoli ne prinese uspeha. Še Nemčija je to jasno dokazala s svojo Leno. V drugič pač ni šlo, pa čeprav je kopirala samo sebe. Morda pa Slovenija ravno to hoče! Kopirati Irsko … Če poslušam dvojčici z Love hurts mi je to takoj jasno. Slišite tudi vi kakšno podobnost med Love hurts in Lipstick?

Po večkratnem poslušanju vseh letošnjih pesmi za Emo, sem kljub prvotnemu nenavdušenju našla svojega favorita. To je Eva z Verjamem! Zakaj sem za Evo, se mi zdi, da je bolj ali manj jasno. Vsekakor preferiram dober vokal, ki lahko prepriča vsaj sodnike, kot pa skopirano že videno odbitost. In tudi Evine pesmi se mi zdijo tako na splošno na precej višjem nivoju kot pesmi od dvojčic.

Vse tri Evine pesmi (Verjamem, A si sanjal me, Run) lahko na predvajalniku zlahka dam na repeat in me to ne bo motilo. Pesem Verjamem zares močno, tako po strukturi kot po melosu, spominja na zmagovalko Molitvo, Run pa mi je zelo povprečno melodična balada s predvidljivim in dolgočasnim besedilom in ko jo slišim najprej pomislim na Celine Dion. Nisem prepričana, da jo bo Evropa opazila, saj je to taka pesem, da se zlahka izgubi med množico melodičnih popevk. Verjamem pa v Verjamem … zdi se mi, da Evropa ljubi ta balkanski melos in čeprav je pesem prej koračnica žalostinka kot kaj drugega, bo zlahka opažena zaradi dobre melodije in upam da tudi izvedbe. Res je, da Verjamem ni nobena novost in je že bila slišana na Evrosongu, je pa bolj standardna in takih se ljudje ne naveličajo. V kombinaciji z balkanskim melosom, pa je ljudem lahko celo všeč malo bolj kot kakšna druga. In tokrat bi vztrajala, da gre Verjamem naprej slovenskem jeziku, saj je njeno besedilo odlično. Poskusimo tokrat s slovenščino, saj tako nimamo kaj izgubiti …

Kako bo pesem na koncu izpadla, je vsekakor odvisno od Eve, njenega nastopa ter interpretacije. Še tako dobro pesem lahko izvajalec mimogrede uniči. Bomo videli … ob slednji predpostavki se lahko kaj zlahka zgodi, da spremenim svoje mnenje o tem, kdo in kaj bi moralo naprej v Baku. Upam le, da bo Slovenija izbrala najboljšo, ne glede na vse druge obstranske dejavnike všečnosti, medijske preferiranosti in kuhinje. 

ČAS ZA PUST

Kdaj sem bila nazadnje pustna šema? Pojma nimam. Zadnja leta se nisem ukvarjala z maškarado, ker … pojma nimam zakaj … pač se enostavno nisem. Morda se mi je zdelo, da sem prestara za te stvari in da je našemiti se povsem otročje. Morda pa nisem imela ne volje ne časa se najprej ukvarjati z idejami, kaj bom, nato pa te ideje še uresničiti. Moja najboljša maska je bila rdeča mušnica; to sem bila v 7. ali morda 8. razredu OŠ in za ta kostum sem celo dobila nagrado. V vrtcu sem bila enkrat medved, kasneje v OŠ še Pika Nogavička, klovn, miška, črnka, ciganka in te standardne pustne šeme, ki danes ne izzivajo nobenega efekta presenečenja več. Še vedno pa je boljše, da si navadna izlajnana dobro narejena Pika Nogavička kot pa neka brezzvezna šema brez koncepta. Veliko ljudi se namreč kar nekaj našemi, toliko da je; fliknejo nase lasuljo, pa kakšna stara oblačila in predstavljajo … no, še sami verjetno ne vedo točno, kaj naj bi bili.

Sicer pust ne spada med moja večja veselja, pa vendarle sem sama kriva, da sem čisto pozabila, kako zabavno zna biti, ko se prepustimo pustni norčavosti in zabavi. Morda pa je za mojo pustno nezainteresiranost v zadnjih letih kriva tudi okolica, v kateri ni bilo nobenih pravih pustnih navdušencev. Prijateljica Panda Sabina pa je to spremenila. In ne da bi sploh sama opazila, sem počasi ob njeni navdušenosti nad maškarado in pustom, še jaz »padla notr«. 

Teden prej se je začelo z iskanjem ideje. Poiskati je bilo potrebno idejo za skupinsko masko treh osebkov, ki je uresničljiva brez prevelikega dela in šivanja. In ker mi zadnje mesece bolnišnice niso tuje, prej obratno bi rekla, sem se spomnila, da smo lahko točno to – bolniki in zdravniki. Če smo bolj natančni – dve bolnici, ki sta v nesrečnem domačem okolju »padli po stopnicah« (baje v SLO vsaka peta ženska redno pada po stopnicah) in en doktor Veletič, ki pozdravi skorajda vse. 
Spalne srajce, halje in copate smo nabrali doma. Tudi otroški zdravniški pribor je bil pri roki. Povoje, gaze in rute smo vzeli iz pretečene avtomobilske prve pomoči (nič več aktivne seveda). Vprašanje izvedbe je bil le še make up od bolnic. Potreben je krvavi element. Po nekaj pogledanih tutorialih, smo se odločili, da nabavimo tole: umetno kri in vosek za oblikovanje ran. To je ena super stvar! Nisem si predstavljala, da bodo najine amatersko narejene rane tako zažigale. Vsi so si jih ogledovali in jih komentirali. In to smo jih prvič delale. Kaj bi šele bilo, če bi bile že malce zverzirane v njihovem izdelovanju? Je pa res, da se začne v vročem okolju ta vosek na obrazu topiti in brez »lepotnih« popravkov make up ne zdrži tako dolgo. Smo pa izgledale grozljivo in otroci so prav buljili v nas. Upam, da ne bodo imeli kakšnih travm :)

Enkrat vmes. Panda in Barbina.

Všeč mi je bil letošnji pust. Ob vseh tegobah in težavah, ki so trenutno prisotna v mojem življenju, mi je pust in to našemljenje dalo veliko ... Za trenutek sem čisto spontano iz misli na stran porinila vse te neumnosti in se zabavala, s prazno glavo negativizma in polno glavo veselja. Priporočam!

TO VALENTINOVO

Naj že mine. Na radiu, ki ga poslušam, se že cel dan vrti vse okoli Valentinovega – ljubezenske pesmi, ljubezenske izpovedi, voščila, verzi, pisma, pesmi in tako naprej. Na FB isto, vsi nekaj težijo s srčki, medvedki in vrtnicami v digitalni obliki. V reklamah – povsod same bombonjere in čokoladice v obliki srčkov. Kamorkoli se obrnem, sami srčki in vse rdeče. Joj!

Kaj pa mi, ki smo v Klubu krasnih, a samskih? A nas res morate spominjati non-stop že cel dan, da mi pa nimamo nikogar, ki bi nas malo razvajal, nas kam peljal, nam pripravil kakšno presenečenje, nam poslal voščilnico … in nas preprosto imel rad. To Valentinovo … kdaj pa imamo mi krasni, a samski svoj praznik? Je že tako, da nismo vsi srečno zaljubljeni. In to Valentinovo z vso to ljubeznijo v zraku nas na to le opominja. Kaj si mislim o Valentinovem? Tisto, kar si misli večina po tejle statistiki …

Vir/Source

NOV KONJIČEK

Kakšen teden teden nazaj sem odšla v navaden ustaljen šoping po hrano v Hofer. Saj vsi poznate te diskontne trgovine, kot so Hofer, Lidl, Eurospin itd. Ko teh trgovin še nisem poznala, sem bila zelo skeptična do nakupovanja česarkoli v takih trgovinah. Ker je vse ceneje, človek po logiki sklepa, da je tam tudi roba bolj ali manj zanič. Potem pa sem umaknila svoje predsodke ob stran in počasi začela opravljati manjše nakupe, ob tem pregledovala police in vsakič, ko sem se vrnila v Lidl ali Hofer, kupila kaj več, da sprobam. Nakupovalni vozički so bili čedalje bolj polni, račun pa se niti ni drastično povečeval. Iz takih trgovin vedno prideš presenečen, ko odpelješ cel kup stvari, nizek račun pa te pozitivno preseneti. Če bi iz kakšne »normalne« sosedove trgovine odpeljala toliko robe, bi plačala … ogromno! Kaj pa danes dobiš v trgovini za 50 EUR? Nič pametnega. Najprej misliš, da si s tistimi akcijami in popusti, ki jih imajo, boga za jajca prijel, ko pa prideš domov, pa ugotoviš, da z nakupljenim hladilnika žal že ne moreš napolniti.

Kaj kmalu po začetnih obiskih diskontnih trgovin, so ti prerastli v stalno nakupovanje v le-teh. Me prav nič ne moti, če v teh trgovinah ni glasbe (tako imajo nižje stroške) in da blagajničarke na en, dva, tri spravijo čez blagajno vso tisto blago … to gre tako hitro, da niti ne utegneš zmetati stvari v vrečke in nazaj v voziček. Te trgovine so se mi prav priljubile in sedaj že točno vem, po kaj grem tja oz. kaj je v kateri dobro in poceni. Tudi zelenjavo se splača kupovati tam. Prvič je res poceni, drugič imajo zadosti izbire in tretjič je tudi kakovostno gledano boljša od tiste v »navadnih« trgovinah. Kakovostno mislim s tem, da ni solata napol uvela in gnila. Ker ne rabimo se slepit, škropljena in slaba za zdravje je tako v diskontnih trgovinah kot v kakšnem Mercatorju ali kje drugje. Mi je pa všeč, da imajo tudi nekaj bio sadja in zelenjave, ki tudi ni tako pregrešno drago. Pa samo bog ve, če je res bio ali ne, tako kot drugje. Kar človek ne pridela sam, je pač vedno pod vprašajem glede resničnega porekla in kakovosti. 

Poleg hrane pa imajo v diskontnih trgovinah tudi druge izdelke. Vem, da sem enkrat za 11 EUR v Hoferju kupila kao »tevice« in ene kao »birkenštok«, ki pa so mi bile veliko bolj udobne od vseh tistih originalnih modelov, ki sem jih preizkusila. Pa športne pripomočke (uteži, žoga, podloga za telovadbo) in še veliko takih stvari nabavim, ko jih zasledim v njihovih reklamah. Je pa res, da te stvari, ki jih imajo samo občasno, zelo hitro poidejo in se je potrebno kar zgodaj zagrebsti, če hočeš priti do svojega izbranega izdelka. Za povšter s pirinimi luščinami, ki povsod drugod stane tam od 20 do 30 EUR, sem odštela 13 EUR. Zares dobre in uporabne stvari se lahko dobi za majhne denarce. Še en primer se spomnim: softshell jakno s kapuco sem dobila za 20 EUR! Kje je še tako poceni?!

Zadnjič, ko sem šla v tak ustaljen šoping po hrano, sem čisto po naključju s kotičkom očesa zaznala sliko svetilnika. Pobližje pogledam, kaj to pravzaprav je in vidim, da so puzzle. Sestavljanka s 1000-imi koščki v velikosti 70 x 50 cm. Slučajno so bile na vrhu skladovnice te puzzle z motivom pokrajine s svetilnikom in priznam, da če ne bi moji možgani zaznali tistega svetilnika, bi odšla mimo tistih puzzlov po hitrem postopku. Tako pa sem obstala. Zaradi svetilnika. Obožujem svetilnike. Če bi lahko, bi takoj imela svojega (poznate katerega, ki se poceni prodaja?). Klinc, če že nisem zadela na lotu vseh tistih milijonov, da bi si ga kupila, sem si rekla, si bom kupila pa vsaj to sliko. Jo bom že sestavila, čeprav priznam, da nisem še nikoli v življenju sestavljala takšne sestavljanke s tako majhnimi koščki. Še za tiste otroške z velikimi koščki nisem bila ravno nadarjena. Ampak svetilnik je dobra motivacija in menda mi bo že uspelo! Potem sem še preverila ceno in ne boste verjeli, koliko so stale te puzzle! 4,99 EUR! Ko sem to videla, sem si rekla: »Tudi, če jih nikoli do konca ne sestavim, se jih splača kupit! Če drugega ne, bom imela sliko svetilnika s škatle«. Predstave o tem, koliko so v povprečju vredne take puzzle nisem niti imela, so se mi pa zdele te izjemno poceni. In sem jih kupila. Kasneje sem po internetu brskala za drugimi tako velikimi sestavljankami in cene so se vrtele tam okoli 20 EUR. Toliko pa že ne bi dala za njih. A so moje puzzle kaj slabše, ker so tako poceni ali kje je fora? Slabše vsekakor niso, kažejo pa ti veliki cenovni razponi med trgovinami, kakšne marže trgovine nabijajo na svoje izdelke!

In čeprav me je sprva pri sestavljanki navduševal le svetilnik, sem potem čisto padla notr, sestavljanje mi je šlo čedalje boljše in kar nisem mogla nehat sestavljat. Te puzzle sicer še niso dokončane, pa vendarle že razmišljam, da bi si omislila še kakšne. Navsezadnje mislim, da sem odkrila svoj novi konjiček … ne avto, hobi!  :) 

Svetilnik se že vidi!

NIRVANA ŠE ŽIVI

Bil je peklensko mrzel petkov večer z burjo. Vas zanima, kako mrzel? Če je zunaj -5 °C in piha burja s hitrostjo tam okoli 60 km/h, mi smrtniki čutimo na svoji koži -15 °C. Če pa pri tej isti temperaturi piha burja s hitrostjo 90 km/h, potem že skoraj zaledenimo ob -27 °C. Sedaj pa si predstavljajte, kako mrzlo je bilo včeraj zvečer, ko je bilo -10 °C, burja pa je pihala s sunki več kot 100 km/h! Baje je v peklu vroče, tako da ne vem, kako bi še opisala ta hlad …

Dve mladenki, tam nekaj čez dvajset, sta ta mrzel večer preživljali ob razgreti peči in pisanju diplome. Dolgčas je nastopil, ko ju je obiskal izpad elektrike, in odločili sta se, da gresta ven. Po stopinjah dobre glasbe …

Saj poznate Nirvano, kajne? Bend, ki je na glasbeno sceno prinesel svežino in nov glasbeni pristop. Stil grunge. Njihovi začetki segajo v konec 80. let, zasloveli pa so z albumom Nevermind, t.j. tisti album, katerega ovitek krasi dojenček potapljač v bazenu. Lani se je o tem albumu kar precej govorilo, saj je minilo dvajset let od njegove izdaje. Težko je reči, katera je njihova najbolj znana uspešnica, stavim pa, da ga ni človeka, ki ne bi kdaj slišal komada Smells like teen spirit. Aprila 1994 se je končalo življenje njihovega frontmana Curta Kobaina in s tem je prišel tudi konec benda. V ljubljanski Hali Tivoli so imeli Slovenci priložnost prisluhniti enemu izmed njihovih zadnjih koncertov.

Čeprav je minilo že vrsto let od konca Nirvane, pa ta živi še danes. Poosebljajo jo fantje iz skupine The Concept. The Concept so tribute bend, ki preigravajo izključno Nirvanine pesmi. Včeraj so imeli koncert v baru El Pirata v Kopru, kjer so razgrevali zbrano množico. Tja sta odšli tudi mladenki z začetka zgodbe. In če ju je burja zmrazila, so ju fantje iz skupine The Concept dodobra ogreli!

Tribute bend The Concept sestavljajo trije Koprčani: dva pripadnika mlajše generacije, Aleksij (kitara, vokal) in Rok (bas, backvokal) ter stari roker Valentin (bobni). Trojka Nirvanine pesmi preigrava dobri dve leti, v zadnjem  letu pa imajo za sabo že 10 koncertov. Zakaj so se odločili za Nirvano? Pravijo, da zato, ker je bila njihova glasba nekaj posebnega, nekaj novega za takratno glasbo, hkrati pa je v glasbenem svetu pustila svoj pečat vse do danes. Vsekakor pa želijo The Concept v prihodnje ustvarjati tudi svojo avtorsko pop rock glasbo.

Čeprav sama nisem oboževalka Nirvanine glasbe, mi je bil včerajšnji koncert odličen. In mladenkama tudi. Zdaj vem, katera je moja najljubša Nirvanina pesem – definitivno je to pesem Molly's lips, ki me spravi v »good mood«. Fantje so v večeru poleg slednje zaigrali še 30 pesmi, nekaj je bilo glasbenih želja s strani publike. Ob Nirvaninih zvokih je uživala več kot 40 glava množica, katere glavni predstavniki so pripadali mlajši populaciji (pod 30). Očitno se tudi današnja mladina še poistoveti z njihovo glasbo.

Tukaj je posnetek moje najljubše pesmi z včerajšnjega koncerta …

Če še niste slišali za bend The Concept in bi jih želeli slišati v živo, poglejte na njihovo FB stran. Morda jutri igrajo tudi v vaših koncih …  

PREKLETA VINJETA

Prekleta vinjeta. Pa ne zato, ker je bilo treba kupiti novo letno vinjeto za mojega Vladimirčka (tako je ime mojemu avtu). Niti ne zaradi njene cene, čeprav je bila njena prvotna cena bližje moji denarnici. Prišel je februar in čas je bil, da odlepim prelepo rozasto vinjeto. Škoda, ker mi je bila po barvi prav pisana na kožo. Obožujem roza barvo in tudi če bi si želela roza vinjeto, ne bi nikoli rekla, da jo bomo v Sloveniji dejansko dočakali. To je verjetno ena tistih stvari, ki spada v poglavje »Samo v Kuri in nikjer drugje«. Kje pa še imajo rozaste vinjete? Najbrž nikjer, lahko pa tako vsaj upam, da bomo drugo leto morda dočakali vijolične.

In danes je bil že skrajni čas, da na vetrobransko steklo nalepim novo. Po navadi za take stvari prikličem na pomoč domače moške roke, ki to nekako bolje obvladajo. No, ne vem, če bolje, ker priznam, da do sedaj vinjete še nisem menjavala sama. No, saj ne da nisem sposobna na steklo nalepiti nove, je pa najprej potrebno odlepiti staro. In to baje ni tako lahko. Ne bi vedela, samo vem, da je bil pri odstranjevanju v igri nek postopek segrevanja vinjete s fenom ali kaj. Do danes se res nisem obremenjevala s tem, kako spraviti stran vinjeto, ker se mi ni bilo potrebno.

Danes pa je odstranjevanje vinjete kar naenkrat postalo velik problem. Nisem doma, niti blizu doma. In mojega dobrega brata, ki bi mi pomagal, ni pri roki. Prepuščena sem sama sebi. Sicer bi lahko z menjavo počakala do jutri. Vendar to ne bi bila dobra ideja, ker bo menda še bolj mrzlo in burja bo še močnejša.

Danes je zadnji čas. In se lotim. Z nohti in alkoholom. Ne gre. Kako ne gre? Edina meni znana tehnika s fenom zaradi ne bližine elektrike ne pride v poštev. Kako naj jo torej spravim dol? Kličem prvo pomoč – brata, seveda. Pravi, da obstaja neko strgalo, ki se ga da kupiti na bencinskem servisu. Eh, klinc pravim, ne bom se vozila kilometre stran, da bom kupila to strgalo, ki verjetno ni kaj prida. Nadaljujem z nohti in alkoholom. Nobenega napredka. Takoj se zatrga. Iz česa je ta vinjeta in iz koliko plasti sestoji? Milijonov? Kur…, vinjeta NE gre stran! Razmišljam preveč po blondinsko in obstaja še kakšen lažji način odstranitve, ki se ga moji možgani ne spomnijo? Ravno ko hočem izstopiti iz avta in z vso močjo zaloputniti z vrati ter vinjeto poslati v tri krasne, pride prijateljica. Poskusi še ona. Spet ne gre. Poiščemo špohtl. To je tista lopatica za kitanje. Počasi, z napredovanjem po polžje, nama je uspelo spraviti to glupo vinjeto dol! Naj bo rozasta, še vedno je glupa. In sestavljena iz stotih plasti. Odstraniš eno plast in že misliš, da zdaj bo šlo, pa še vedno ne gre, ker so spodaj še nove plasti! Dol je šla po miniaturnih koščkih in moj bogi Vladimirček, sedaj je vinjeta v prafaktorjih razsuta po njem. Kje nek Slovenija nabavi te vinjete, ki ne grejo dol? Je to kakšna cenena varianta vinjet? Z avstrijskimi že ni takih težav. So njihove torej boljše?

Ravno nekaj dni nazaj sem na TV-ju gledala prispevek, ko so enega moškega, zaposlenega na tehničnih pregledih ali na servisu, spraševali, koliko časa porabi, da odstrani vinjeto. Odgovoril je, da od 20 sekund pa naprej do … no, ni dokončal stavka. Verjetno porabi tudi več minut. Vem pa, da smo danes midve s prijateljico, popolni amaterki, potrebovali pol ure, da smo jo odstranile. Morda zato, ker smo ženske. Morda zato, ker ne znamo. Morda zato, ker je prehud mraz. Morda pa je problem v vinjeti … prekleta vinjeta. Kako pa jo odstranite vi?

Na pol poti ...