nedelja, 19. februar 2012

ČAS ZA PUST

Kdaj sem bila nazadnje pustna šema? Pojma nimam. Zadnja leta se nisem ukvarjala z maškarado, ker … pojma nimam zakaj … pač se enostavno nisem. Morda se mi je zdelo, da sem prestara za te stvari in da je našemiti se povsem otročje. Morda pa nisem imela ne volje ne časa se najprej ukvarjati z idejami, kaj bom, nato pa te ideje še uresničiti. Moja najboljša maska je bila rdeča mušnica; to sem bila v 7. ali morda 8. razredu OŠ in za ta kostum sem celo dobila nagrado. V vrtcu sem bila enkrat medved, kasneje v OŠ še Pika Nogavička, klovn, miška, črnka, ciganka in te standardne pustne šeme, ki danes ne izzivajo nobenega efekta presenečenja več. Še vedno pa je boljše, da si navadna izlajnana dobro narejena Pika Nogavička kot pa neka brezzvezna šema brez koncepta. Veliko ljudi se namreč kar nekaj našemi, toliko da je; fliknejo nase lasuljo, pa kakšna stara oblačila in predstavljajo … no, še sami verjetno ne vedo točno, kaj naj bi bili.

Sicer pust ne spada med moja večja veselja, pa vendarle sem sama kriva, da sem čisto pozabila, kako zabavno zna biti, ko se prepustimo pustni norčavosti in zabavi. Morda pa je za mojo pustno nezainteresiranost v zadnjih letih kriva tudi okolica, v kateri ni bilo nobenih pravih pustnih navdušencev. Prijateljica Panda Sabina pa je to spremenila. In ne da bi sploh sama opazila, sem počasi ob njeni navdušenosti nad maškarado in pustom, še jaz »padla notr«. 

Teden prej se je začelo z iskanjem ideje. Poiskati je bilo potrebno idejo za skupinsko masko treh osebkov, ki je uresničljiva brez prevelikega dela in šivanja. In ker mi zadnje mesece bolnišnice niso tuje, prej obratno bi rekla, sem se spomnila, da smo lahko točno to – bolniki in zdravniki. Če smo bolj natančni – dve bolnici, ki sta v nesrečnem domačem okolju »padli po stopnicah« (baje v SLO vsaka peta ženska redno pada po stopnicah) in en doktor Veletič, ki pozdravi skorajda vse. 
Spalne srajce, halje in copate smo nabrali doma. Tudi otroški zdravniški pribor je bil pri roki. Povoje, gaze in rute smo vzeli iz pretečene avtomobilske prve pomoči (nič več aktivne seveda). Vprašanje izvedbe je bil le še make up od bolnic. Potreben je krvavi element. Po nekaj pogledanih tutorialih, smo se odločili, da nabavimo tole: umetno kri in vosek za oblikovanje ranTo je ena super stvar! Nisem si predstavljala, da bodo najine amatersko narejene rane tako zažigale. Vsi so si jih ogledovali in jih komentirali. In to smo jih prvič delale. Kaj bi šele bilo, če bi bile že malce zverzirane v njihovem izdelovanju? Je pa res, da se začne v vročem okolju ta vosek na obrazu topiti in brez »lepotnih« popravkov make up ne zdrži tako dolgo. Smo pa izgledale grozljivo in otroci so prav buljili v nas. Upam, da ne bodo imeli kakšnih travm :)

Enkrat vmes. Panda in Barbina.

Všeč mi je bil letošnji pust. Ob vseh tegobah in težavah, ki so trenutno prisotna v mojem življenju, mi je pust in to našemljenje dalo veliko ... Za trenutek sem čisto spontano iz misli na stran porinila vse te neumnosti in se zabavala, s prazno glavo negativizma in polno glavo veselja. Priporočam!

Ni komentarjev:

Objavite komentar