Te dni se je itak vse vrtelo okoli jajc. Razen jajc, pa tale stvar, o kateri pišem nima prav nobene zveze z Veliko nočjo. Je pa v duhu demokracije in svobode govora. In politike. Čeprav sem enkrat zapisala, da se v svojih blogih s politiko ne bom ukvarjala, pa mi te čase drugega ne preostane, saj je v zadnjih treh mesecih politika Evropske unije postala stalnica na seznamu mojih dnevnih obveznosti. Moji možgani se ukvarjajo le še z Evropsko unijo. Verjetno vas zanima, zakaj: moja diploma alias zelo zakomplicirana diploma se ukvarja s kohezijsko politiko Evropske unije. No, za danes, za to noč imam pisanja diplome vrh glave. Čas je za novo razmišljanje, razmišljanje, ki ga je motivirala politika. Bistvo pa je drugje ... v jajcih!
Ob vsem tem brskanju za potrebe diplome tu in tam naletim tudi na kaj dnevno uporabnega, ki mi da misliti. Stvari niso črne in bele, so tudi sive. Evropska unija definitivno ni samo bela, je tudi črna in siva. In veste kaj še? Politika je lahko razburljiva, napeta in zabavna. Vsaj tista evropska zasedanja, kjer nastopa Nigel Farage, so takšna. Moj novi idol. Človek, ki se ne boji povedati resnice, odličen govorec, nastopač, človek z jajci! Končno politik, ki se bori ... vsaj z besedami. Dandanašnja pogosta ljudska lastnost je sindrom brezjajčnikov. Ne maram brezjajčnikov, ne maram politično korektnih govorov, ne maram tehtnic, ki se nagibajo enkrat na to stran, drugič na drugo, nikoli pa jasno ne izrazijo, na kateri strani so. Povej, povej, kaj misliš, povej, kaj te teži! Ne bodi tiho. Glas imaš z namenom, uporabi ga! Vendar pa kruto dejstvo ostaja - ljudje, ki so tiho in se brigajo le zase, se lahko elegantno izognejo neprijetnostim. In če imajo ti ljudje poleg sindroma brezjajčnikov prisoten še sindrom obračanja z vetrom, je rezultat zagotovljen. Tako se v današnjih časih najbolje uspe. Na vseh področjih. Kaj ni to žalostno, da živimo v časih, ko je bolje, da se vsak briga le zase ter da je tiho, kljub svojim prepričanjem?
Ljudje, ki povedo neprijetno resnico na glas, ga pač najeb... Tako to je. Vem, da je, saj sem to pred kratkim doživela na lastni koži. Človek pove resnico in je tepen. Res je, resnica boli ... vprašanje je le koga na koncu boli bolj? Tistega, ki resnico pove ali tistega, ki se ga resnica pritiče? Zase tega še ne vem ... upam le, da resnica na koncu vedno zmaga.
Nigel Farage se ne boji nikogar, se ne klanja, se ne strinja in kar je še pomembnejše - vztraja: "Imate karizmo vlažne cunje in videz nižje razrednega bančnika. In vprašanje, ki bi ga rad zastavil je - kdo ste vi, gospod predsednik? Jaz nisem nikoli slišal za vas, nihče v Evropi še ni slišal za vas. Kdo je glasoval za vas in s kakšnim mehanizmom? Je to evropska demokracija?" Farage se v svojih besedah konkretno izraža in naslavlja. Poleg njegove konkretnosti pa občudujem tudi to, da nekateri ljudje, ki se jih njegove besede pritičejo, celo premorejo tolikšen kanček inteligence, da ob njegovih besedah ostanejo ravnodušni in se ne podajo v napad in onemogočanje. Vsi pa žal tega kančka inteligence in zrelosti nimajo. In to potrjuje samo to, da ko mački stopiš na rep, ta zacvili!
Če želite več zabave, si oglejte spodnji posnetek. In če si ga boste, boste verjetno kar nadaljevali z ostalimi.
Politika je lahko očitno tudi zabavna, vendar pa v resničnem svetu ni v njej prav nič zabavnega. Politika oblikuje države in življenja ljudi. Vendar pa so to že preresne teme ... to je za diplomo, ne za blog. Za konec: ljudje, "imejte jajca" vsak dan in ne samo za Veliko noč!
