četrtek, 31. maj 2012

ZNOVA OD ZAČETKA


Zadnje pol leta je bil moj blog zapostavljen in deležen zelo malo mojih razmišljanj, občutkov, dogodkov in pripetij.  Manjkalo mi je, da zapišem svoja razmišljanja. Ob pisanju se počutim, kot da se z nekom pogovarjam, da z nekom delim svoje življenje. Potem lažje zadiham in nadaljujem. Tudi pogovori s prijateljicami in bližnjimi tega občutka, ko dušo in življenje zliješ na papir, ne morejo nadomestiti. Pisanje me bogati, ob pisanju doživijo moji možgani drugačne razsežnosti, drugačno perspektivo, iščejo besede, ideje in nasploh zaživijo na večdimenzionalen način.

Saj ne, da zadnje pol leta nisem pisala. O ja, sem pisala in še kako … diplomo sem napisala in čeprav me zagovor še čaka, sem zelo ponosna na svoje delo. Težavica je le, da pisanje diplome in pisanje po trenutnem navdihu ni primerljivo. Ne daje enakih občutkov, niti podobnih ne. Diploma mora biti napisana strokovno, brez besednih prebliskov. In tako pisanje meni vsekakor ni navdihujoče. Res je, da je potrebno ogromno razmišljati, veliko delati, vendar izražanje na znanstveni ali strokovni način meni ne leži. Strokovno pisanje je postavljeno v okvir, je omejeno. Možgani so bili ves čas osredotočeni le na tematiko, ki sem jo obravnavala in zmanjkalo je prostora in časa, da bi se posvečali še čemu drugemu. Jaz pa rada pišem svobodno, na dolgo in široko, brez začrtanih smernic in v naprej določenih točk, po inspiraciji. Vsa sreča, da je tega intenzivnega posvečanja diplomi konec. Čeprav pišem še eno diplomo, bistveno lažjo sicer, se mi zdi, da sem na dobri poti, da mojemu blogu znova vdahnem življenje. Tole je začetek.

torek, 8. maj 2012

UGANKA ZA ODRASLE

Pred kratkim sva s kolegico obiskali prvi razred osnovne šole. Ne, ne potrebujeva ponavljanja snovi, samo želeli sva pridobiti nekaj smešnih odgovorov šestletnikov na hudo resna vprašanja. In ker sva otrokom izpadli ful čudni zaradi tistih težkih vprašanj, sva na koncu pogovora vsako izpraševano skupinico vprašali, če imajo tudi oni, kakšna vprašanja za naju. No, nihče jih ni imel, verjetno so si že mislili svoje ... Razen enega brihtnega fantiča, ki si je verjetno mislil: "Zdej jih pa bom. Če so one meni težile s takimi čudnimi vprašanji, jih bom zafrknil pa še jaz, pa da vidim, če one, kaj znajo". In tako nama reče: "Ja, ja, jaz imam eno uganko!" Midve pozorno poslušava ...

Zavito je, ima lovke iz hišice,
blizu lovk ima oči, lahko plava,
ima zavito hišico kot polž.


... nato se spogledava, pomigava z rameni in hkrati rečeva: "NIMAM POJMA!" Prvošolček pa nama naglas zabrusi nazaj: "HA, HA, HA ... JAZ PA VEM!"

VESTE TUDI VI? Dvomim, zato vam zaupam odgovor ...