STATISTIKA S STILOM

Verjetno vas je samo še peščica, ki (še) ne poznate korejske glasbene senzacije GANGNAM STYLE. Videospot te pesmi je v dobrih 3 mesecih na Youtubu nabral že skorajda 583 milijonov ogledov (podatek današnjega dne), število njegovih ogledov pa še kar eksponentno narašča, čeprav krivulja ni več tako navpična, kot je bila pred mesecem dni. No, mene pravzaprav ne zanima, ali vi to pesem poznate ali ne. Niti če vam je všeč ali ne. Zanima me samo to, če ste se kdaj vprašali, kolikšen delež Zemljanov je že videlo ta videospot glede na njegovo enormno število ogledov? No, meni to vprašanje ni dalo miru, zato sem izdelala kratek matematični izračun.

PODATKI:

*število ogledov videospota na Youtubu: skoraj 583 milijonov

*število Zemljanov: okoli 7 milijard

*od tega je le dobra tretjina Zemljanov internetnih uporabnikov (34,3 % oz. skorajda 2,5 milijarde ljudi), ostale Zemljane zaradi nezmožnosti vplivanja na izračun izključimo.

IZRAČUN:

Primerjamo del internetnih uporabnikov, ki so Gangnam style že videli, s celotnim številom zemeljskih internetnih uporabnikov: (582.991.553/2.405.510.175) x 100

Tataram … in dobimo rezultat: 24,24 % internetnih uporabnikov si je že ogledalo Gangnam stil. To je skorajda četrtina spletnih uporabnikov. To je noro. Četrtina internetnega sveta pozna nekega Korejca po imenu PSY, ki prepeva o nekem Gangnam stilu. V korejščini. In čeprav ga večina ne razume, ga vsi gledajo in poslušajo. Ja, očitno nek stil že mora imeti, da je tako uspešno zaokrožil po svetovnem medmrežju v tako kratkem času.

Če ne veste, o kom in o čem govorim:

RAZMIŠLJANJE ZNOTRAJ KALUPOV?

Ljudje smo si različni. Hvalabogu. Kakšen pa bi svet bil, če bi človeštvo napredovalo na podlagi istomislečih povprečnih »robotiranih« osebkov? Morda – ampak samo morda – ne bi bilo vojn. In morda bi se lahko znebili še kakšnega podobnega svetovnega problema. Hkrati pa bi se znebili tudi dobre stvari: napredka na vseh področjih! Napredek se vendarle dosega takrat, ko se mnenja krešejo, ko ljudje nismo zadovoljni z nečim, ko hlastamo po izboljšavah. Torej moramo pri tem uporabljati zelo močan človeški aparat, ki je pri nekaterih razvit bolje, pri nekaterih žal slabše. Imamo ga vsi, imenuje pa se MOŽGANI. Možgani nam omogočajo, da smo SAMO-SVOJI … posebni, če hočete. Vsak na svoj način.

Vendar pa imajo človeški možgani eno zelo veliko stvarno napako – zelo radi sledijo drugim možganom. Možganom, ki jih je veliko na kupu; možganom, ki zaradi tega velikega kupa izgledajo mogočni. Pa niso. Niso, ker so to le povprečni možgani povprečnih človeških osebkov, ki obožujejo stanje OFF. Slediti je preprosto. In to povprečni človeški možgani z izrazitim črednim nagonom obvladajo. Kljub temu te čredne možgane nekdo vodi in usmerja – in verjemite, to niso še eni povprečni možgani.

Problem družbe nastopi takrat, ko si vodilni nadpovprečni možgani želijo MOČI. Takrat se zgodi kritični trenutek. Namesto da bi nadpovprečneži izkoristili svoje znanje in poskušali iz mladih možganov narediti še boljše, nadpovprečne možgane, skušajo ti stari nadpovprečneži zaradi želje po moči in obvladovanju, mlade možgane ukalupiti, jih omejiti, jih obvladovati, jih kontrolirati in jim privzgojiti željo po sledenju. Tako to je.

Težko razumljivo? Pa poglejmo primer: slovenski izobraževalni sistem. V OŠ je že tako, da je danes avtoriteta otrok in ne učitelj ... narobe svet. Srednja šola? Morda profesorji predstavljajo že malo višjo avtoriteto, saj SŠ ni več obvezna. Potem pa se zgodi ogromen preskok … enormen preskok v avtoriteti. Ko pridemo na faks, kot navadne tune plavamo v akvariju. Čeprav bi to moral biti akvarij kitov, ki se prehranjujejo izključno z rastlinskim planktonom, pademo v akvarij morskih psov, ki zvesto sledijo prehranjevalni verigi … so glavni v akvariju in imajo moč, ki jo želijo tudi ohraniti. In zato nas lahko zlahka pohrustajo, prežvečijo in še izpljunejo, če želijo. Ja, vse to so le metafore, ki pa nazorno prikazujejo trenutno stanje. Dokler nas bodo največji intelektualci vzgajali na način razmišljanja v kalupih, da bodo tako nad nami vzdrževali oblast, ta družba ne bo prišla prav nikamor. Kaj ne veste, da slovenski izobraževalni sistem kritično razmišljanje svojih učencev celo podpira? Baje, da ga. Takšno naj bi bilo vodilo. Pa ga tudi spodbuja? Ne prvo, ne drugo. Preizkušeno na lastni koži. Iz zanesljivih virov sem celo izvedela, da zaradi svojega dolgega jezika in kritičnega razmišljanja sedaj že kot nekdanji študent celo služim kot primer za bruce, česa se NE sme početi. Torej, ne sme se kritično razmišljati, bog ne daj, da kritiko še poveš na glas ali jo morda celo zapišeš. Ja, to je gojitev strahospoštovanja, ki se dogaja tukaj in zdaj. Strah ljudi omejuje, ma kaj ljudi … omejuje človeške možgane. In tako se vrti začaran krog, ko nadpovprečni možgani v strahospoštovanju vzgajajo mlade možgane. Ko bi le morski psi postali rastlinojedci in bi si spoštovanje prislužili na pošten način, brez ustrahovanja. Takrat bo morda naša prihodnost svetlejša, saj bo kazala na napredek, ki pa ga lahko prinašajo le mladi aktivni možgani, ki obratujejo izven omejenih kalupov. 

KAJ IMAJO LETA S TEM?

Ko smo otroci, nas nihče ne razume. In še huje - nihče naših mnenj ali dejanj ne jemlje prav resno ... Češ, kaj pa ti veš! Saj si še otrok! Ko odrastemo, kot "odrasli realistični vseznalci" ponavljamo enake napake. Podcenjujemo mlajše osebe, ki lahko kljub svoji rosni mladosti, vedo ali znajo veliko več kot mi. Kaj pa imajo pravzaprav leta s tem, kaj vse vemo ali znamo? Nič. Današnje mlade generacije to dokazujejo in te stereotipe razbijajo v prafaktorje. Recimo, 13-letna deklina z imenom Carly Rose Sonenclar je že ena izmed njih. 

Iz tegale originala ...

... je naredila tole:

Kdor zna, zna. Kdor ve, ve. In kaj imajo leta s tem?