ČE BI IMELA ČASOVNI STROJ

Skorajda ga ni človeka, ki ne bi vsaj enkrat v svojem življenju prišel na dan z idejo, da mora shujšati. Pa če to nujo kilogrami sploh kažejo ali pa tudi če ne. Priznajte, tudi vi ste eden izmed tistih, ki so vsaj enkrat v življenju tarnali, kako niso zadovoljni s svojim telesom in da bi bilo morda potrebno izgubiti kakšen kilogram? Vsi hujšajo – debeli, suhi, otroci, mladi, stari, samski, poročeni, ločeni, revni, bogati, srečni, nesrečni, verniki, ateisti … Le shujšajo ne vsi.

Tudi jaz hujšam. Po krivulji sinusa ali kosinusa. Gor in dol. Dol in gor. Aja, hujša se samo dol, gor se redi. Torej najprej hujšam, potem se redim, ponovim postopek in se obračam na vrtiljaku kilogramov. Ali se morda najprej redim, pa potem hujšam? Ah, to je že vprašanje na ravni – kaj je bilo prej: jajce ali kokoš?

Nedolgo tega sem bila na motivacijskem predavanju, kjer je bilo hujšanje kar velikokrat vzeto kot primer, kaj vse ljudje v procesu odločanja počnemo narobe. Zakaj prav hujšanje? Ja zato, ker se lahko očitno večina ljudi s tem poistoveti. In misel, ki sem si jo na to temo zapomnila je: »Veste, kaj je to ločevalna dieta? Ločevalna dieta je, ko znate ločiti tisto, kar lahko žrete in tisto, česar ne smete žreti.« Jasno?

Ne, nam »hranoholikom« to ni jasno. Niti enostavno. Ko se odvisnež od heroina odloči, da se ne bo več drogiral, gre v komuno. In ostane tam, dokler ni vsem jasno, da je dovolj močan, da ne bo zašel na stara pota. Pa še zaide. Ko se kadilec odloči, da ne bo več kadil, ne kupuje več cigaret ter nase nalima nikotinski obliž. Pa saj je težko, vsakemu odvisnežu se je težko odvaditi od njegove izbrane droge. Vendar je verjetno lažje, da ko se recimo odvajaš kajenja, nisi ravno obkrožen z ljudmi, ki čikajo okoli tebe in povrh tega vate še puhajo tisti svinjski dim, ki kadilcem očitno celo diši. Pa drogirajo se vsaj ne vsi ljudje tega sveta, niti kadijo ne. Ampak jedo pa prav vsi. Hrana je povsod okoli nas! In za nas hranoholike, ki težko brzdamo naše brbončice pred neokušanjem vse te hrane, je hujšanje prekleto težko. In zato smo precej nagnjeni k delanju prekrškov. Ne tistih cestnih, ampak tistih, ko poješ nekaj, kar ni na tvojem dietnem seznamu. Ampak kazni za te prekrške pa so enake tistim, ko nas ujame kakšen stacionarni radar in dobimo kazen po pošti domov že takrat, ko smo sploh pozabili, da smo se kdaj koli v življenju po tisti cesti sploh peljali. Enako je pri prehranjevalnih prekrških … ko že pozabiš, da si pri sosedovi Ančki včeraj pojedel košček peciva med praznovanjem njenega rojstnega dneva in namesto vode spil dva deci soka … dobiš nekajdnevno zapoznelo kazen v obliki + kg.

Skoraj vsak zvečer tako sama pri sebi zmolim svojo molitev: »Prosim te bogec, naj bom zdrava; naj mi uspe to in to; naj bo mir na svetu; pa še kaj«. In ne boste verjeli, ta isti ritual ponovim še zjutraj, le da se takrat ne obračam na višje sile, ampak na preprost pripomoček, ki se skoraj v vsakem gospodinjstvu skriva pod imenom osebna tehtnica: »Prosim te, prosim te, pokaži mi manj kot včeraj.« In tako ti lahko že navsezgodaj ena navadna tehtnica s svojimi bednimi številkami zagreni dan. Ali dva.

Veste, kaj vam povem. Jaz sem se rodila v napačnem času. Če bi jaz živela v obdobju baroka, bi bila sigurno miss! Ima kdo časovni stroj?

MI, KOVČKARJI

Aj, se mi je dvignil pritisk, ko sem prebrala članek z naslovom »Zaradi omejitve ročne prtljage potnico vrgli z Ryanairovega letala« in njemu pripadajoče komentarje na RTV-jevem spletnem portalu. 

Pred dobrim mesecem sem tudi sama letela z Ryanairom iz Trsta v Valencio in nazaj. Prvič na to lokacijo, s tem prevoznikom pa že neštetokrat. In odkar obstaja praksa doplačila prtljage, ki ni ročna, hodim naokoli izključno in samo z ročno prtljago. Zakaj? Ker je to pač najceneje! Ja, tudi jaz sem kovčkar, ker moja denarnica pač ni nalovdana s kešem. Očitno pa gredo kovčkarji marsikomu na živce, čeprav tega ne razumem najbolje. Ko sem šla nazadnje v Valencio je imelo 99 % potnikov maksimalno veliko (ali celo večjo!) ročno prtljago v obliki kovčka, potovalke ali ruzaka. Samo s torbico ali normalnim ruzakom, opremljeno tako, kot smo potovali včasih, pred uvedbo doplačila prtljage, sem videla eno samo osebo. Ali gredo potem kovčkarji na živce prav ostalim kovčkarjem?

Pri Ryanairu je čudno to, da se njihova pravila od letališča do letališča razlikujejo. Morda so na papirju enaka, v praksi pa so prekleto različna. In potem se ti zdi malo trapasto, če v eno smer lahko s prtljago prideš mimo vseh stevardes in ovir, pri povratku pa ti povzročajo blazne težave, češ da tvoj kovček ne ustreza tistim meram. Kako je to mogoče? Naj bodo potem striktni povsod!

Ravno to se je zgodilo dvema slovenskima sotrpinoma na tem letu v Valencio. V Trstu nista imela nobenih problemov, njuna (enaka) kovčka sta bila itak med najmanjšimi v dolgi potniški vrsti. In kaj se je zgodilo? Ko smo se vračali iz Valencie so jima težili 100 na uro. Tista njuna boga mala kovčka kar nista hotela zlesti v tisto železno ogrodje, ki odloča o usodi potnika. Najbolj bizarno je bilo to, da sta bila njuna kovčka res miniaturna, moj je bil sigurno še enkrat večji. Njun kovček ni šel notri v tisti drek samo zato, ker je bil plastičen in ker je bil kolešček za 2 mm preveč izbočen in je bil tako predebel. Čeprav sta ga rinila na silo, se kovček ni vdal. Ne, motim se … najbolj bizarno je bilo to, da smo morali le potniki kovčkarji v tisto prekleto ogrodje tlačiti svoje prtljage, medtem ko so bili backpackerji tega dela oproščeni! In tako so se backpackerji mimo nas sprehajali kot carji, mi pa smo morali v ročni kovček tlačiti prav vse, kar smo imeli pri sebi. Govorim o jakni, ki sem jo držala v rokah in torbici velikosti 10 x 5 cm, v kateri je bil fotoaparat. Ampak, če si pa backpacker, lahko imaš za ročno prtljago nabit ruzak od 70-ih litrov! Kakšna pravila so torej to? Birokratska, usrana, neenakopravna in predvsem butasta. In če v rokah držiš nek zvitek, ki bi se ti v kovčku zmečkal, moraš zato plačati dodatnih 50 EUR, da ti ga bodo potem zmečkali oni? Tiste stevardese, ki so težile nam, so bile kot neusmiljene robotke, ki so nelogično vztrajale pri svoji odločitvi, da tisti mladi slovenski par ne bodo spustile naprej zaradi 2 mm. Pa če se cela vrsta postavi na trepalnice!

Ja, 50 EUR je doplačilo v zadnjem trenutku, in ne 10 ali 20 EUR, kot misli večina. Tista dva naša sotrpina sta po 100-ih poskusih nekako spravila tista kovčka v tisto ogrodje in so ju le spustili na letalo. Prej pa so na vsak način zahtevali 100 EUR, torej 50 EUR na kovček ali pa pač ne gresta na letalo. Če povratna karta z vsemi stroški stane 35 EUR (toliko sem plačala jaz), je že doplačilo 20 EUR za dodaten kufrček preveč, 50 EUR pa sploh! Morda nekateri ljudje ne poznajo koncepta low-budget potovanj in se zato znašajo nad nami, kovčkarji. To kar mi obvladamo je, da v kompletu za čisto vse, kar smo porabili, ko smo šli od doma pa do povratka nazaj, za 6 dni potovanja porabimo manj kot 200 EUR (letalo, vsi prevozi, hrana, spominki, vse vstopnine itd. … čisto vse do zadnjega centa je vključeno v ta znesek, in btw. v Valencii vstopnine v muzeje nanesejo skoraj polovico tega zneska). Mi to znamo in le zaradi tega lahko nekateri kovčkarji sploh potujemo. In zakaj bi plačevali dodatnih 10, 20 ali 30 EUR, če nam ni treba. To je že 10 % (ali celo več) naslednjega potovanja …

In če neseš nazaj domov papirnat zvitek, ki so ti ga morda ob slovesu poklonili sorodniki ali prijatelji, tega ne načrtuješ v naprej in ne veš, da moraš samo zaradi enega papirnatega zvitka kupiti dodaten kovček in še prostor zanj na letalu. Halo?! Zaradi tega ni še nihče vzvišen, niti nima namena kršiti nobenih pravil. In če že, potem ta punca iz članka do letala sploh ne bi smela priti. Oziroma sem prepričana, da sploh ne bi prišla. Tako lahko pa spet ni … že na letališču na obeh straneh vrste stojijo stevardese s sokoljim očesom, potem pa še pri vhodu na letalu. Tam enostavno ni prostora, da bi šel mimo stevardese, ne da bi ona vedela za to. Ga ni in pika.

Ja, tudi moja nočna mora vsakega nizkocenovnega potovanja je kovček. Prvič zaradi mer, katerim ne ustreza popolnoma, čeprav ga stlačim v tisti »Ryanairom odločevalec usode«. Je pač kovček kupljen v KIK-u za 15 EUR in nima nikakršnih certifikatov, da ustreza meram ročne prtljage. Drugič zaradi teže. Vedno zadržujem dih od strahu in napetosti, kaj bo letališka tehtnica pokazala mojemu kovčku (kar je skorajda bolj razburljivo od jutranjega tehtanja na osebni tehtnici). Vedno je teža nekje na meji. No saj, zato pa sedaj vsakič rabim pol ure na letališču samo za to, da nase nataknem vsa možna oblačila in najtežje čevlje ter da premislim, kaj bo šlo ob morebitnem ne ustrezanju letališkim normativom v smeti. Denar je pač denar. In vsi ga nimamo na pretek. Kar se pa Ryanaira tiče – očitno tole ni bil osamljen primer in pazite, iz kje letite, ker ponekod se držijo pravil tako dobesedno, da misliš, da si pristal v kakšni Severni Koreji!