Juhu! Končno sva tu! Po skromnih 33 urah sva na drugem koncu sveta. Kaj pa je to napram prvim evropskim priseljencem, ki so pred 200 leti potovali sem 3 mesece?
V ponedeljek, 10. marca ob 8.00, sva končno pristala v Christchurchu, največjemu mestu na Južnem otoku, ki je bil ustanovljen leta 1848, in ima danes cca. 380 tisoč prebivalcev.
Najino najdaljše potovanje sva začela na novem zagrebškem letališču, od koder sva s Qatar Airways poletela v Doho (5 urni let), kjer sva imela kratek 3-urni postanek v soju kitajske invazije virusov (prvič v življenju sem podlegla tej kitajski navadi nošenja mask in sem si jo nadela, sploh ko sem prvič v življenju na enem mestu videla toliko ljudi nositi maske), od tam pa na enega izmed najdaljših letov rednih linij na svetu, če ne kar najdaljši trenutni, let Doha-Auckland (14.550 km, 16 ur). No, ta let ... to pa je res posebno doživetje. Gledaš filme, nadaljevanke, spiš, ješ, gledaš filme, ješ, spiš, poslušaš jokajoče otroke, spiš, ješ ... pogledaš na uro ... kaže še 10 ur ... ponoviš vse letalske aktivnostni, dodaš sprehod in obisk wc-ja ... še vedno kaže 8 ur ... in ko že misliš, da zdaj pa bo kmalu, se ti zadnjih 6 ur vleče in vleče ... ko smo bili 2 uri pred pristankom si pa rečeš ... eh, kaj pa je še te 2 uri, to bo vsak hip ... in res je bilo. Tako sva v Aucklandu pristala v ponedeljek ob 05.05 zjutraj. In s tem pristankom na novozelandskem ozemlju se prične najin športno-adrenalinski boj za lovljenje minut, saj sva imela ob 06.35 še notranji let v Christchurch, ki je bil del najine Qatar karte, a prevoznik je bil drug (Jetstar). Že prej sva si mislila, da bo šlo na tesno, a da bo šlo tako tesno, pa ne. Pristaneva v Aucklandu, na letalu že slišiva najini imeni s strani stevardese, ki naju pozove, da naj izstopiva med prvimi. Takoj veva zakaj. Letiva, tečeva ... a kaj ko ne veva sploh kam morava iti. Na koncu ugotoviva, da morava na čist drug terminal, v drugo zgradbo, 15 min hoje stran, saj notranji leti letijo od tam. V Zagrebu so nama ob oddaji prtljage zagotovili, da gre prtljaga direktno na končno destinacijo, torej v Christchurch. Midva tako mirno brez kovčkov letiva čez vse carinske preglede in izpraševanja, če sva bila kaj na Kitajskem v zadnjih 30 dneh, kaj vse prinašava v državo (še za gojzarje te povprašajo, da ne bi z njimi prinesel kakšen nebodigatreba v državo). Pred zadnjim pregledom, ki sledi že prevzeti prtljagi, pa naju varnostnik opozori, da če greva naprej brez prtljage. Jaz mu rečem, da gre prtljaga sama naprej v Christchurch. On se smeje, pravi da ne. Da jo morava sama prevzeti. Še vedno trdim, kaj so mi povedali v Zagrebu. Zadaj slišim enega drugega varnostnika, ki se smeji in pravi: pa pusti ju, če hočeta biti brez prtljage, očitno jo ne bosta pogrešala. Ooooooovvvv, kaj je to, si mislim. in letiva nazaj na prevzem prtljage in še dodatno izgubljanje minut. Čakava pred trakom in nisem vedela, kaj naj si mislim - ali naj bom zadovoljna, če in ko zagledam najina kovčka, ali ne. In zagledam ga, kako se počasi premika k nama. Jezna in srečna hkrati, da imava svojo prtljago, s kovčki tečeva na drug terminal in slediva zeleni črti, ki naju vodi tja. Ura že 05.40, 55 minut do leta, midva pa s kovčki! še vedno na poti. 10 minut kasneje sva bila tam in uspela oddat prtljago, narediti nov check-in, nov kontrolni pregled in 5 minut kasneje sva bila že na letalu. Tako adrenalinsko v mislih, da bova začela najino dogodivščino s prvo zamudo letala, se je začela najina pot na Novi Zelandiji.
Ob pristanku v Christchurchu sva vsa srečna prevzela najine kovčke, kupila novozelansko SIM kartico, ki nama omogoča dostop do spleta, in prevzela najino "karolo" - prevozno sredstvo za naslednjih 18 dni ... črna Toyota Corolla. Prestala sva celo izpraševanje cestno-prometnih predpisov. Pokažejo ti slike križišč in te sprašujejo, kdo ima prednost. Kot na CPP-ju :) Zmedena sem bila, 3 križišča sem narobe odgovorila ... smešno je, ko razmišljaš, aha, če vozijo po levi, potem imajo verjetno namesto desnega pravila levo pravilo? Očitno nimajo, pri njih je prednostna cesta tista, ki vozi ravno. Pa izvedela sva tudi to, da niso kiwiji tisti, ki se jih ponoči lahko hitro zbije, temveč oposumi, ki pa jih baje ni škoda.
Po levi sva se odpeljala najinih prvih 7 km do namestitve v Christchurchu. Lastnika airbnb-ja sta naju že kar ob 9:30 prijazno sprejela v njun dom in nama pripravila zajtrk. Po zajtrku, tušu in kratkem pogovoru sva se najprej odpeljala na bližnjo gondolo, ki te pelje na vrh, kjer se ti odpre čudovit razgled na mesto z okolico, potem pa še v center mesta, ki te ne pusti ravnodušnega ...
Ko to pišem, je že nov dan. Torek je in ura je 8.15 zjutraj. Mudi se nama naprej, zato bom več o prvih vtisih zapisala zvečer.
