Zadnje pol leta je bil moj blog zapostavljen
in deležen zelo malo mojih razmišljanj, občutkov, dogodkov in pripetij. Manjkalo mi je, da zapišem svoja razmišljanja.
Ob pisanju se počutim, kot da se z nekom pogovarjam, da z nekom delim svoje
življenje. Potem lažje zadiham in nadaljujem. Tudi pogovori s prijateljicami in
bližnjimi tega občutka, ko dušo in življenje zliješ na papir, ne morejo
nadomestiti. Pisanje me bogati, ob pisanju doživijo moji možgani drugačne
razsežnosti, drugačno perspektivo, iščejo besede, ideje in nasploh zaživijo na večdimenzionalen
način.
Saj ne, da zadnje pol leta nisem
pisala. O ja, sem pisala in še kako … diplomo sem napisala in čeprav me zagovor
še čaka, sem zelo ponosna na svoje delo. Težavica je le, da pisanje diplome in
pisanje po trenutnem navdihu ni primerljivo. Ne daje enakih občutkov, niti
podobnih ne. Diploma mora biti napisana strokovno, brez besednih prebliskov. In
tako pisanje meni vsekakor ni navdihujoče. Res je, da je potrebno ogromno razmišljati,
veliko delati, vendar izražanje na znanstveni ali strokovni način meni ne leži.
Strokovno pisanje je postavljeno v okvir, je omejeno. Možgani so bili ves čas
osredotočeni le na tematiko, ki sem jo obravnavala in zmanjkalo je prostora in
časa, da bi se posvečali še čemu drugemu. Jaz pa rada pišem svobodno, na dolgo
in široko, brez začrtanih smernic in v naprej določenih točk, po inspiraciji.
Vsa sreča, da je tega intenzivnega posvečanja diplomi konec. Čeprav pišem še
eno diplomo, bistveno lažjo sicer, se mi zdi, da sem na dobri poti, da mojemu
blogu znova vdahnem življenje. Tole je začetek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar