Skorajda ga ni človeka,
ki ne bi vsaj enkrat v svojem življenju prišel na dan z idejo, da mora
shujšati. Pa če to nujo kilogrami sploh kažejo ali pa tudi če ne. Priznajte,
tudi vi ste eden izmed tistih, ki so vsaj enkrat v življenju tarnali, kako niso
zadovoljni s svojim telesom in da bi bilo morda potrebno izgubiti kakšen
kilogram? Vsi hujšajo – debeli, suhi, otroci, mladi, stari, samski, poročeni,
ločeni, revni, bogati, srečni, nesrečni, verniki, ateisti … Le shujšajo ne vsi.
Tudi jaz hujšam. Po
krivulji sinusa ali kosinusa. Gor in dol. Dol in gor. Aja, hujša se samo dol,
gor se redi. Torej najprej hujšam, potem se redim, ponovim postopek in se
obračam na vrtiljaku kilogramov. Ali se morda najprej redim, pa potem hujšam?
Ah, to je že vprašanje na ravni – kaj je bilo prej: jajce ali kokoš?
Nedolgo tega sem bila
na motivacijskem predavanju, kjer je bilo hujšanje kar velikokrat vzeto kot
primer, kaj vse ljudje v procesu odločanja počnemo narobe. Zakaj prav hujšanje?
Ja zato, ker se lahko očitno večina ljudi s tem poistoveti. In misel, ki sem si
jo na to temo zapomnila je: »Veste, kaj je to ločevalna dieta? Ločevalna dieta
je, ko znate ločiti tisto, kar lahko žrete in tisto, česar ne smete žreti.«
Jasno?
Ne, nam »hranoholikom«
to ni jasno. Niti enostavno. Ko se odvisnež od heroina odloči, da se ne bo več
drogiral, gre v komuno. In ostane tam, dokler ni vsem jasno, da je dovolj
močan, da ne bo zašel na stara pota. Pa še zaide. Ko se kadilec odloči, da ne
bo več kadil, ne kupuje več cigaret ter nase nalima nikotinski obliž. Pa saj je
težko, vsakemu odvisnežu se je težko odvaditi od njegove izbrane droge. Vendar
je verjetno lažje, da ko se recimo odvajaš kajenja, nisi ravno obkrožen z
ljudmi, ki čikajo okoli tebe in povrh tega vate še puhajo tisti svinjski dim,
ki kadilcem očitno celo diši. Pa drogirajo se vsaj ne vsi ljudje tega sveta,
niti kadijo ne. Ampak jedo pa prav vsi. Hrana je povsod okoli nas! In za nas
hranoholike, ki težko brzdamo naše brbončice pred neokušanjem vse te hrane, je hujšanje prekleto težko. In zato smo precej nagnjeni k delanju
prekrškov. Ne tistih cestnih, ampak tistih, ko poješ nekaj, kar ni na tvojem
dietnem seznamu. Ampak kazni za te prekrške pa so enake tistim, ko nas ujame
kakšen stacionarni radar in dobimo kazen po pošti domov že takrat, ko smo sploh
pozabili, da smo se kdaj koli v življenju po tisti cesti sploh peljali. Enako
je pri prehranjevalnih prekrških … ko že pozabiš, da si pri sosedovi Ančki
včeraj pojedel košček peciva med praznovanjem njenega rojstnega dneva in
namesto vode spil dva deci soka … dobiš nekajdnevno zapoznelo kazen v obliki +
kg.
Skoraj vsak zvečer tako
sama pri sebi zmolim svojo molitev: »Prosim te bogec, naj bom zdrava; naj mi
uspe to in to; naj bo mir na svetu; pa še kaj«. In ne boste verjeli, ta isti
ritual ponovim še zjutraj, le da se takrat ne obračam na višje sile, ampak na
preprost pripomoček, ki se skoraj v vsakem gospodinjstvu skriva pod imenom
osebna tehtnica: »Prosim te, prosim te, pokaži mi manj kot včeraj.« In tako ti
lahko že navsezgodaj ena navadna tehtnica s svojimi bednimi številkami zagreni
dan. Ali dva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar