RAZMIŠLJANJE ZNOTRAJ KALUPOV?

Ljudje smo si različni. Hvalabogu. Kakšen pa bi svet bil, če bi človeštvo napredovalo na podlagi istomislečih povprečnih »robotiranih« osebkov? Morda – ampak samo morda – ne bi bilo vojn. In morda bi se lahko znebili še kakšnega podobnega svetovnega problema. Hkrati pa bi se znebili tudi dobre stvari: napredka na vseh področjih! Napredek se vendarle dosega takrat, ko se mnenja krešejo, ko ljudje nismo zadovoljni z nečim, ko hlastamo po izboljšavah. Torej moramo pri tem uporabljati zelo močan človeški aparat, ki je pri nekaterih razvit bolje, pri nekaterih žal slabše. Imamo ga vsi, imenuje pa se MOŽGANI. Možgani nam omogočajo, da smo SAMO-SVOJI … posebni, če hočete. Vsak na svoj način.

Vendar pa imajo človeški možgani eno zelo veliko stvarno napako – zelo radi sledijo drugim možganom. Možganom, ki jih je veliko na kupu; možganom, ki zaradi tega velikega kupa izgledajo mogočni. Pa niso. Niso, ker so to le povprečni možgani povprečnih človeških osebkov, ki obožujejo stanje OFF. Slediti je preprosto. In to povprečni človeški možgani z izrazitim črednim nagonom obvladajo. Kljub temu te čredne možgane nekdo vodi in usmerja – in verjemite, to niso še eni povprečni možgani.

Problem družbe nastopi takrat, ko si vodilni nadpovprečni možgani želijo MOČI. Takrat se zgodi kritični trenutek. Namesto da bi nadpovprečneži izkoristili svoje znanje in poskušali iz mladih možganov narediti še boljše, nadpovprečne možgane, skušajo ti stari nadpovprečneži zaradi želje po moči in obvladovanju, mlade možgane ukalupiti, jih omejiti, jih obvladovati, jih kontrolirati in jim privzgojiti željo po sledenju. Tako to je.

Težko razumljivo? Pa poglejmo primer: slovenski izobraževalni sistem. V OŠ je že tako, da je danes avtoriteta otrok in ne učitelj ... narobe svet. Srednja šola? Morda profesorji predstavljajo že malo višjo avtoriteto, saj SŠ ni več obvezna. Potem pa se zgodi ogromen preskok … enormen preskok v avtoriteti. Ko pridemo na faks, kot navadne tune plavamo v akvariju. Čeprav bi to moral biti akvarij kitov, ki se prehranjujejo izključno z rastlinskim planktonom, pademo v akvarij morskih psov, ki zvesto sledijo prehranjevalni verigi … so glavni v akvariju in imajo moč, ki jo želijo tudi ohraniti. In zato nas lahko zlahka pohrustajo, prežvečijo in še izpljunejo, če želijo. Ja, vse to so le metafore, ki pa nazorno prikazujejo trenutno stanje. Dokler nas bodo največji intelektualci vzgajali na način razmišljanja v kalupih, da bodo tako nad nami vzdrževali oblast, ta družba ne bo prišla prav nikamor. Kaj ne veste, da slovenski izobraževalni sistem kritično razmišljanje svojih učencev celo podpira? Baje, da ga. Takšno naj bi bilo vodilo. Pa ga tudi spodbuja? Ne prvo, ne drugo. Preizkušeno na lastni koži. Iz zanesljivih virov sem celo izvedela, da zaradi svojega dolgega jezika in kritičnega razmišljanja sedaj že kot nekdanji študent celo služim kot primer za bruce, česa se NE sme početi. Torej, ne sme se kritično razmišljati, bog ne daj, da kritiko še poveš na glas ali jo morda celo zapišeš. Ja, to je gojitev strahospoštovanja, ki se dogaja tukaj in zdaj. Strah ljudi omejuje, ma kaj ljudi … omejuje človeške možgane. In tako se vrti začaran krog, ko nadpovprečni možgani v strahospoštovanju vzgajajo mlade možgane. Ko bi le morski psi postali rastlinojedci in bi si spoštovanje prislužili na pošten način, brez ustrahovanja. Takrat bo morda naša prihodnost svetlejša, saj bo kazala na napredek, ki pa ga lahko prinašajo le mladi aktivni možgani, ki obratujejo izven omejenih kalupov. 

KAJ IMAJO LETA S TEM?

Ko smo otroci, nas nihče ne razume. In še huje - nihče naših mnenj ali dejanj ne jemlje prav resno ... Češ, kaj pa ti veš! Saj si še otrok! Ko odrastemo, kot "odrasli realistični vseznalci" ponavljamo enake napake. Podcenjujemo mlajše osebe, ki lahko kljub svoji rosni mladosti, vedo ali znajo veliko več kot mi. Kaj pa imajo pravzaprav leta s tem, kaj vse vemo ali znamo? Nič. Današnje mlade generacije to dokazujejo in te stereotipe razbijajo v prafaktorje. Recimo, 13-letna deklina z imenom Carly Rose Sonenclar je že ena izmed njih. 

Iz tegale originala ...

... je naredila tole:

Kdor zna, zna. Kdor ve, ve. In kaj imajo leta s tem? 

NAJCENEJE.JE

Odločila sem se, da si kupim nov fotoaparat. Nekaj lahkega, majhnega, a hkrati dobrega. Kompaktnega, digitalnega. Primernega za na potovanja. Z zoomom! Sprva sem razmišljala le o Nikonu S9300. 

Nato sem svoje opcije razširila in začela kolebati med omenjenim Nikonom in Canonom SX260 HS. 

Oba dobra, a oba s pomanjkljivostmi. Ker se še vedno nisem mogla odločiti, sem začela brskati po netu in našla stran, kjer je bila narejena primerjava med najboljšimi, kompaktnimi optično zmogljivejšimi fotoaparati. Ne le primerjava tehničnih podrobnosti, ampak tudi o tem, kako se fotoaparat obnaša v resničnem svetu. In na podlagi te primerjave se je na prvo mesto uvrstil fotoaparat Panasonic DMC TZ-30. 

Kjer se kregata dva, tretji dobiček ima! In tako sem se namesto Nikona in Canona odločila za omenjenega Panasonica.

Danes je prišel po pošti. Nisem se še kaj dosti igrala z njim, tako da o fotoaparatu niti ne bom govorila. S potrošniškega vidika je zanimivo nekaj drugega … koliko je ta fotoaparat pravzaprav vreden? Koliko sem pripravljena zanj plačati? Iskala sem najnižjo ceno. S tem sem odpisala vse fizične trgovine, saj so cene v le-teh definitivno višje. Spletna trgovina je najcenejša opcija. Vendar pa …

V slovenskih spletnih trgovinah je bila cena Nikona S9300 nižja od ostalih dveh in prav zato, sem bila še vedno zelo nagnjena k Nikonu. Njegova cena: 270 €. Za Canona bi morala odšteti 340 €, za Panasonica pa kar 350 €. Precejšnja razlika glede na to, da vsi trije spadajo v isti koš.

Po vsem tem brskanju, prebiranju, ki ga je še vedno spremljala neodločenost o tem, kaj naj kupim, sem naletela na spletno stran ELECTRONIC4YOU. To je neko avstrijsko podjetje, ki ima svojo spletno trgovino tudi v slovenskem jeziku (z mešanico nemškega besedila in slovenskimi prevodi v slogu Google prevajalnika). Osnovno znanje nemškega jezika je tako skorajda zaželeno, ker nadaljnji maili o stanju vašega naročila prihajajo v nemščini. 

Kljub tuji spletni trgovini in slabim prevodom, sem pobrskala za iskanimi fotoaparati. Premamile so me nizke cene! Ta isti Panasonic DMC TZ-30, ki v Sloveniji stane okoli 350 €, je v tej spletni prodajalni na voljo »le« za 279 €! Sprva sem bila skeptična, saj ne razumem, kako lahko ena tuja trgovina prodaja enak izdelek za kar 70 € ceneje! Je to sploh možno?!

Ker sem prvič slišala za to stran electronic4you, sem še malo pobrskala, da vidim, če je vredna zaupanja. Po prebranem sem se odločila, da naročim najboljši fotoaparat izmed trojice (torej Panasonic)! V Sloveniji bi za ta denar dobila le Nikona, ki je "najslabši" izmed trojice.

Naročilo sem izvedla v torek popoldan (po 15. uri), danes dopoldan pa je bil fotoaparat že pri meni doma. Torej je potrebno čakati 3 dni, če je želeno blago na zalogi. Način plačila: kreditna kartica. Brez kakšne dodatne provizije, kot jo plačate pri nakupu letalskih vozovnic z Mastercardom pri npr. Ryanairu.

»Kaj pa stroški dostave?!« boste rekli … 8,99 € za pakete do 10 kg. Koliko sem torej plačala?

279 € za TZ-30 + 8,99 za dostavo + naročila sem še SDHC spominsko kartico SanDisk Extreme 16 GB, razred 10 za 18,90 €. (ki je btw. tudi cenejša od slovenske ponudbe). SKUPAJ = 307 €! S tem, da sem dobila še kartico!

In to je še vedno manj, kot stane omenjeni Canon ali Panasonic v Sloveniji! Pa še to: pot vašega paketa lahko spremljate prek spletne strani in tako točno veste, kje se vaš paket nahaja. Kul! Pa še ceneje!

Če torej iščete najugodnejše ponudbe, se vam vsekakor splača pregledati ponudbo spletne trgovine electronic4you.si. Moje izkušnje z njimi so pozitivne. Ceneje je, paket pa tudi dobite v zelo doglednem času.