Ljudje
smo si različni. Hvalabogu. Kakšen pa bi svet bil, če bi človeštvo napredovalo
na podlagi istomislečih povprečnih »robotiranih« osebkov? Morda – ampak samo
morda – ne bi bilo vojn. In morda bi se lahko znebili še kakšnega podobnega svetovnega
problema. Hkrati pa bi se znebili tudi dobre stvari: napredka na vseh področjih!
Napredek se vendarle dosega takrat, ko se mnenja krešejo, ko ljudje nismo
zadovoljni z nečim, ko hlastamo po izboljšavah. Torej moramo pri tem
uporabljati zelo močan človeški aparat, ki je pri nekaterih razvit bolje, pri
nekaterih žal slabše. Imamo ga vsi, imenuje pa se MOŽGANI. Možgani nam
omogočajo, da smo SAMO-SVOJI … posebni, če hočete. Vsak na svoj način.
Vendar
pa imajo človeški možgani eno zelo veliko stvarno napako – zelo radi sledijo
drugim možganom. Možganom, ki jih je veliko na kupu; možganom, ki zaradi tega velikega
kupa izgledajo mogočni. Pa niso. Niso, ker so to le povprečni možgani
povprečnih človeških osebkov, ki obožujejo stanje OFF. Slediti je preprosto. In
to povprečni človeški možgani z izrazitim črednim nagonom obvladajo. Kljub temu
te čredne možgane nekdo vodi in usmerja – in verjemite, to niso še eni povprečni
možgani.
Problem
družbe nastopi takrat, ko si vodilni nadpovprečni možgani želijo MOČI. Takrat se
zgodi kritični trenutek. Namesto da bi nadpovprečneži izkoristili svoje znanje
in poskušali iz mladih možganov narediti še boljše, nadpovprečne možgane, skušajo
ti stari nadpovprečneži zaradi želje po moči in obvladovanju, mlade možgane
ukalupiti, jih omejiti, jih obvladovati, jih kontrolirati in jim privzgojiti
željo po sledenju. Tako to je.
Težko
razumljivo? Pa poglejmo primer: slovenski izobraževalni sistem. V OŠ je že
tako, da je danes avtoriteta otrok in ne učitelj ... narobe svet. Srednja šola? Morda profesorji predstavljajo že malo višjo
avtoriteto, saj SŠ ni več obvezna. Potem pa se zgodi ogromen preskok … enormen preskok
v avtoriteti. Ko pridemo na faks, kot navadne tune plavamo v akvariju. Čeprav
bi to moral biti akvarij kitov, ki se prehranjujejo izključno z rastlinskim
planktonom, pademo v akvarij morskih psov, ki zvesto sledijo prehranjevalni
verigi … so glavni v akvariju in imajo moč, ki jo želijo tudi ohraniti. In zato
nas lahko zlahka pohrustajo, prežvečijo in še izpljunejo, če želijo. Ja, vse to
so le metafore, ki pa nazorno prikazujejo trenutno stanje. Dokler nas bodo največji
intelektualci vzgajali na način razmišljanja v kalupih, da bodo tako nad nami
vzdrževali oblast, ta družba ne bo prišla prav nikamor. Kaj ne veste, da slovenski
izobraževalni sistem kritično razmišljanje svojih učencev celo podpira? Baje,
da ga. Takšno naj bi bilo vodilo. Pa ga tudi spodbuja? Ne prvo, ne drugo. Preizkušeno
na lastni koži. Iz zanesljivih virov sem celo izvedela, da zaradi svojega
dolgega jezika in kritičnega razmišljanja sedaj že kot nekdanji študent celo služim
kot primer za bruce, česa se NE sme početi. Torej, ne sme se kritično
razmišljati, bog ne daj, da kritiko še poveš na glas ali jo morda celo zapišeš.
Ja, to je gojitev strahospoštovanja, ki se dogaja tukaj in zdaj. Strah ljudi
omejuje, ma kaj ljudi … omejuje človeške možgane. In tako se vrti začaran krog,
ko nadpovprečni možgani v strahospoštovanju vzgajajo mlade možgane. Ko bi le
morski psi postali rastlinojedci in bi si spoštovanje prislužili na pošten način, brez ustrahovanja. Takrat bo morda naša prihodnost svetlejša,
saj bo kazala na napredek, ki pa ga lahko prinašajo le mladi aktivni možgani,
ki obratujejo izven omejenih kalupov.
tooooooooooooo. Odličen zapis, se strinjam... brihtna punca:)
OdgovoriIzbrišilp
ac
pardon...sem enpassant
OdgovoriIzbriši