NAJCENEJE.JE

Odločila sem se, da si kupim nov fotoaparat. Nekaj lahkega, majhnega, a hkrati dobrega. Kompaktnega, digitalnega. Primernega za na potovanja. Z zoomom! Sprva sem razmišljala le o Nikonu S9300. 

Nato sem svoje opcije razširila in začela kolebati med omenjenim Nikonom in Canonom SX260 HS. 

Oba dobra, a oba s pomanjkljivostmi. Ker se še vedno nisem mogla odločiti, sem začela brskati po netu in našla stran, kjer je bila narejena primerjava med najboljšimi, kompaktnimi optično zmogljivejšimi fotoaparati. Ne le primerjava tehničnih podrobnosti, ampak tudi o tem, kako se fotoaparat obnaša v resničnem svetu. In na podlagi te primerjave se je na prvo mesto uvrstil fotoaparat Panasonic DMC TZ-30. 

Kjer se kregata dva, tretji dobiček ima! In tako sem se namesto Nikona in Canona odločila za omenjenega Panasonica.

Danes je prišel po pošti. Nisem se še kaj dosti igrala z njim, tako da o fotoaparatu niti ne bom govorila. S potrošniškega vidika je zanimivo nekaj drugega … koliko je ta fotoaparat pravzaprav vreden? Koliko sem pripravljena zanj plačati? Iskala sem najnižjo ceno. S tem sem odpisala vse fizične trgovine, saj so cene v le-teh definitivno višje. Spletna trgovina je najcenejša opcija. Vendar pa …

V slovenskih spletnih trgovinah je bila cena Nikona S9300 nižja od ostalih dveh in prav zato, sem bila še vedno zelo nagnjena k Nikonu. Njegova cena: 270 €. Za Canona bi morala odšteti 340 €, za Panasonica pa kar 350 €. Precejšnja razlika glede na to, da vsi trije spadajo v isti koš.

Po vsem tem brskanju, prebiranju, ki ga je še vedno spremljala neodločenost o tem, kaj naj kupim, sem naletela na spletno stran ELECTRONIC4YOU. To je neko avstrijsko podjetje, ki ima svojo spletno trgovino tudi v slovenskem jeziku (z mešanico nemškega besedila in slovenskimi prevodi v slogu Google prevajalnika). Osnovno znanje nemškega jezika je tako skorajda zaželeno, ker nadaljnji maili o stanju vašega naročila prihajajo v nemščini. 

Kljub tuji spletni trgovini in slabim prevodom, sem pobrskala za iskanimi fotoaparati. Premamile so me nizke cene! Ta isti Panasonic DMC TZ-30, ki v Sloveniji stane okoli 350 €, je v tej spletni prodajalni na voljo »le« za 279 €! Sprva sem bila skeptična, saj ne razumem, kako lahko ena tuja trgovina prodaja enak izdelek za kar 70 € ceneje! Je to sploh možno?!

Ker sem prvič slišala za to stran electronic4you, sem še malo pobrskala, da vidim, če je vredna zaupanja. Po prebranem sem se odločila, da naročim najboljši fotoaparat izmed trojice (torej Panasonic)! V Sloveniji bi za ta denar dobila le Nikona, ki je "najslabši" izmed trojice.

Naročilo sem izvedla v torek popoldan (po 15. uri), danes dopoldan pa je bil fotoaparat že pri meni doma. Torej je potrebno čakati 3 dni, če je želeno blago na zalogi. Način plačila: kreditna kartica. Brez kakšne dodatne provizije, kot jo plačate pri nakupu letalskih vozovnic z Mastercardom pri npr. Ryanairu.

»Kaj pa stroški dostave?!« boste rekli … 8,99 € za pakete do 10 kg. Koliko sem torej plačala?

279 € za TZ-30 + 8,99 za dostavo + naročila sem še SDHC spominsko kartico SanDisk Extreme 16 GB, razred 10 za 18,90 €. (ki je btw. tudi cenejša od slovenske ponudbe). SKUPAJ = 307 €! S tem, da sem dobila še kartico!

In to je še vedno manj, kot stane omenjeni Canon ali Panasonic v Sloveniji! Pa še to: pot vašega paketa lahko spremljate prek spletne strani in tako točno veste, kje se vaš paket nahaja. Kul! Pa še ceneje!

Če torej iščete najugodnejše ponudbe, se vam vsekakor splača pregledati ponudbo spletne trgovine electronic4you.si. Moje izkušnje z njimi so pozitivne. Ceneje je, paket pa tudi dobite v zelo doglednem času. 

PREZI JE ZAKON!

Moja največja živa žaba je prebavljena – diploma napisana, oddana, pa tudi dipl. naziv je že moj. Končno! Ja, lahko bi se to zgodilo tudi prej. Morda, če bi bila bolj zagnana in bi ob strani pustila druge stvari. Ali pa če … mah brez veze razmišljati za nazaj. Važno, da sem tukaj zdaj in da je diploma ZA menoj. Ena živa žaba manj.

To, da ima vsak študent zagovor diplome, kjer v odmerjenem času predstavi svojo diplomo, verjetno veste. Pa tudi to, da se za te predstavitve skoraj vedno uporablja PowerPoint, vam je najbrž kristalno jasno. PPT poznajo vsi. Standardno. Kaj pa nove ideje, vizualizacije in predstave skozi domišljijo na drugačen način? Saj tudi PPT omogoča marsikaj, pa vendarle so prezentacije povprečnega uporabnika ustvarjene v duhu napisanega besedila na slajdu. Kako bi lahko rekli temu? DOLGČAS!

Poznate PREZI? Večina ljudi ga ne, pa kljub temu obstaja in omogoča izdelavo osupljivih prezentacij. Poglejte na prezi.com. Tam najdete to spletno orodje. Ne potrebujete nobenega programa, le registrirate se in ustvarjate. In kar je še najboljše – je brezplačno! Sicer lahko kupite različne licence, ki omogočajo, da so vaše PREZI predstavitve skrite pred očmi drugih uporabnikov. Če pa uporabljate osnovno brezplačno licenco, so vaši ustvarjeni Preziji vidni ostalim uporabnikom.

Stvar je preprosta, le začeti je treba, pogledati par tutorialov, da spoznate možnosti, ki jih Prezi ponuja in vključiti možgane, da začnejo z ustvarjanjem. Naj vas opozorim, Prezi je le orodje, ki omogoča, da se izrazite na načine, ki jih recimo PPT ne omogoča. Kljub temu je kvaliteta končnega produkta odvisna le od vas. Če mislite, da je Prezi magično orodje, ki dela namesto vas … NI, ne. V Preziju je le moč izražanja neskončna.

Kot osebek vedno zainteresiran za novosti in stvari, ki nas silijo biti boljši, sem se seveda odločila, da bo na mojem zagovoru diploma predstavljena v Preziju. In bila je. Seveda naivneži, kot sem očitno tudi sama, pričakujemo, da bo nov pristop k predstavitvi, pozitivno pozdravljen ali vsaj omenjen kot novost. Ah, kje pa. Saj ne bi rekla, da bi bile te Prezi predstavitve neka poznana stalnica, ki jo uporablja večina študentov ...

Take in podobne priložnosti me vedno znova spomnijo, kako nekateri ne gredo v koraku s časom naprej sami od sebe. In kar je še najbolj žalostno – niti nočejo iti, pa čeprav jih nekdo porine. Ne razumem, zakaj je tako. Medtem ko se nekateri trudijo biti najboljši, so drugi sami sebi zadostni. In verjetno si predstavljate, da tudi kakovost izobraževanja na samozadostnih institucijah trpi, saj študente ne vpeljujejo v realen svet, kjer samozadostnost ni faktor uspeha.

Prezi je celo tako dober, da vsem izobraževalnim institucijam omogoča, da šolarji, dijaki, študenti itd. brezplačno uporabljajo »edu« licenco, ki omogoča, da ostanejo prezentacije zasebne. Trik je le v tem, da mora izobraževalna institucija sama prepoznati dodano vrednost tega spletnega orodja in omogočiti svojim varovancem, da jo uporabljajo. In tukaj se sklene začaran krog samozadostnosti, ko si deležen opazk v smislu: ali PPT ni dovolj dober zate?; kaj je tega treba?; nekateri še PPT-ja nimajo, ti pa težiš s tem … To, tukaj v Sloveniji, je realnost – namesto da bi spodbujali inovativnost in napredek, se ta celo zatira. In to tam, kjer domuje višek slovenske inteligence.

Če si ne predstavljate, kaj PREZI omogoča, si lahko ogledate moj prvi Prezi. 

ZNOVA OD ZAČETKA

Zadnje pol leta je bil moj blog zapostavljen in deležen zelo malo mojih razmišljanj, občutkov, dogodkov in pripetij.  Manjkalo mi je, da zapišem svoja razmišljanja. Ob pisanju se počutim, kot da se z nekom pogovarjam, da z nekom delim svoje življenje. Potem lažje zadiham in nadaljujem. Tudi pogovori s prijateljicami in bližnjimi tega občutka, ko dušo in življenje zliješ na papir, ne morejo nadomestiti. Pisanje me bogati, ob pisanju doživijo moji možgani drugačne razsežnosti, drugačno perspektivo, iščejo besede, ideje in nasploh zaživijo na večdimenzionalen način.

Saj ne, da zadnje pol leta nisem pisala. O ja, sem pisala in še kako … diplomo sem napisala in čeprav me zagovor še čaka, sem zelo ponosna na svoje delo. Težavica je le, da pisanje diplome in pisanje po trenutnem navdihu ni primerljivo. Ne daje enakih občutkov, niti podobnih ne. Diploma mora biti napisana strokovno, brez besednih prebliskov. In tako pisanje meni vsekakor ni navdihujoče. Res je, da je potrebno ogromno razmišljati, veliko delati, vendar izražanje na znanstveni ali strokovni način meni ne leži. Strokovno pisanje je postavljeno v okvir, je omejeno. Možgani so bili ves čas osredotočeni le na tematiko, ki sem jo obravnavala in zmanjkalo je prostora in časa, da bi se posvečali še čemu drugemu. Jaz pa rada pišem svobodno, na dolgo in široko, brez začrtanih smernic in v naprej določenih točk, po inspiraciji. Vsa sreča, da je tega intenzivnega posvečanja diplomi konec. Čeprav pišem še eno diplomo, bistveno lažjo sicer, se mi zdi, da sem na dobri poti, da mojemu blogu znova vdahnem življenje. Tole je začetek.