DRUGI NORI SVET

Pozdravljeni, dragi bralci in bralke!

Moj Nori svet Barbine Blondine je dobil nadgradnjo v obliki bloga na portalu Drugega sveta. URL naslov novega bloga je http://barbina.blog.drugisvet.com. Imenuje se Drugi svet Barbine Blondine, s podnaslovom Še bolj Nori svet. Morda se sprašujete, zakaj dva bloga?

Odgovor je preprost: zato, da vam ponudim še več svojih razmišljanj. Tukaj, v Norem svetu, bolj osebna razmišljanja in doživetja, v Drugem svetu pa bodo zapisi zastavljeni tako, da bodo zanimivi z družbeno-kritične perspektive. 

Lepo vabljeni, da me spremljate še naprej, tako v mojem Norem svetu kot v Drugem svetu! 

SLOVENSKEGA NARODA ŽRTEV

Naša država je zavožena. Ljudje pa očitno tudi. In še takrat, ko naša politika premore zbrati svoje nadvse bistroumne ideje v kakšen varčevalen ukrep (ki jih je btw. itak premalo), se zbuni že vsak posameznik/sektor. Kaj vam ni jasno? Namesto, da bi tej zavoženi državi pomagali, vsi gledate samo na svoje riti in nekaj protestirate. Slovenci, skulirajte se!

Ne zagovarjam politike. Kje pa. Prav nasprotno – mislim, da je politika znatno prispevala k situaciji, v kakršni smo danes. Vendar pa – država smo ljudje. In ljudje volimo politike. Torej je krivda tudi na naši strani. Na strani ljudstva in ne samo na strani politikov. Če le ne bi bil v Sloveniji tako popularen fenomen kazanja s prstom na druge in nezmožnost priznanja in prevzemanja lastne odgovornosti in krivde!

Protestiranje na dnevni tapeti. Ljudje protestirajo. Velika večina jih sploh ne ve proti komu ali čemu oz. zakaj. Razumem, da se je narod naveličal teh slovenskih »mogočnežev«, ki izrabljajo zakone in kopičijo denar. Vendar to ni nič posebnega. To se dogaja po celem svetu, se je dogajalo skozi zgodovino in se bo najverjetneje tudi nadaljevalo v prihodnosti. Ljudje imamo izrabljanje svoje moči menda zapisano že v svojem DNK-ju. Več moči kot imamo, več jo hočemo in še bolj jo izrabljamo. V kapitalizmu očitno še toliko bolj, saj moč dajeta denar in položaj. Denar kupi vse, vrednote ljudstva so na psu in kot logična posledica naštetega, nastane država, kot je naša.

Sedaj protestirajo še študentje in univerza. Proti varčevalnemu ukrepu, ki se jih dotiče. Reveži pravijo, da brez denarja, za katerega jih bo »oropala«  država, naš visokošolski sistem ne bo preživel. Boga Slovenija! Torej Slovenija ne bo več imela prevelikega števila študentov, ki hočejo na vsak način izkoriščati to državo s svojimi navideznimi vpisi in statusi? In fakultete ne bodo imele nič več prevelikega števila vpisanih na posameznih smereh, ki ne zagotavljajo delovnih mest? In ne bo nič več nepotrebnih študijskih smeri in teoretičnih predmetov iz kamene dobe? »Vaše krize ne bomo plačevali mi!« se je glasil slogan tega protesta. Bravo, če slovenski izobraževalni sistem svoje učence vzgaja na ravni žrtve, ni nič čudnega, da smo, kjer smo – na prelaganju krivde na ostali svet. In takega izobraževalnega sistema Slovenija sploh ne potrebuje! Zgodovina je dokaz, da znanje in razvoj preživita vedno in povsod, kjer je volja in zagnanost. Še ko je zakon prepovedoval znanje in razvoj, je le-ta preživel. A slovenski visokošolski sistem z okrnjenim proračunom pa ne bo? No, če ne bo, ni vreden niti centa, ki bi ga davkoplačevalci namenili njegovemu razvoju. Sicer pa je čas, da se naš izobraževalni sistem postavi na glavo, se ga pošteno pretrese in tudi otrese premnogih kvazi intelektualcev, ki s kamuflažo znanja in poučevanja izkoriščajo svoje stolčke za brezdelje in lenarjenje. Zadnji čas je, da se v slovenski izobraževalni sistem uvede red in šolnine. Da se iz kvantitete naredi kvaliteto! Šele takrat bo slovenski študent kaj vreden. Dandanes lahko študira že vsak fič firič, ki je spackal srednjo šolo. In kvantiteta študentov je naš izobraževalni sistem RAZVREDNOTILA! Naj se uvedejo šolnine in se mladina vsaj ne bo več vpisovala na fakultete zaradi statusa. Kdor je brihten in dovolj dober, bo lahko s štipendijami prav tako študiral, četudi mu njegovi starši ne bodo mogli privoščiti študija. Kdor pa ni dovolj dober, naj gre raje delati kaj drugega, ne pa sestavljati t.i. vrh slovenske inteligence.

In nazadnje še volitve. Narod se pritožuje. Narod protestira. Narod hoče spremembe. Ko pa napoči čas volitev, se pokaže realno stanje miselnosti slovenskega naroda. Nihče noče sprememb. Če bi jih, bi to pokazali tudi rezultati! Sram me je, da živim v državi, kjer je bila zadnja volilna udeležba 42-odstotna! Sram! Skoraj 60 % volilnih upravičencev sploh ni uveljavljalo svojega glasu. Edinega glasu, ki ga kot državljani imajo in nekaj velja! Potem pa imajo ti isti ljudje celo dovolj jajc, da se zbirajo po ulicah in protestirajo! Sramota … če nisi uveljavljal svojega glasu na volitvah, molči in bodi tiho tudi na ulici. Kdor ne gre na volitve, mu je prav mar za našo državo in za nastalo situacijo. In prav zaradi takih egoističnih riti brez narodne zavesti, predanih v usodo in nemoč, je naša država tam, kjer je. Dokler bomo Slovenci igrali vlogo žrtve in le s prstom kazali na vse ostale, se iz te krize ne bomo rešili. To ni kriza gospodarstva. To ni kriza politike. To je kriza naroda in vrednot! Slovensko ljudstvo – kar zamislite se sami nad sabo! Kdo je torej kriv za stanje v naši državi – vi (slovenskega naroda sin žrtev) ali politika? 

ČE BI IMELA ČASOVNI STROJ

Skorajda ga ni človeka, ki ne bi vsaj enkrat v svojem življenju prišel na dan z idejo, da mora shujšati. Pa če to nujo kilogrami sploh kažejo ali pa tudi če ne. Priznajte, tudi vi ste eden izmed tistih, ki so vsaj enkrat v življenju tarnali, kako niso zadovoljni s svojim telesom in da bi bilo morda potrebno izgubiti kakšen kilogram? Vsi hujšajo – debeli, suhi, otroci, mladi, stari, samski, poročeni, ločeni, revni, bogati, srečni, nesrečni, verniki, ateisti … Le shujšajo ne vsi.

Tudi jaz hujšam. Po krivulji sinusa ali kosinusa. Gor in dol. Dol in gor. Aja, hujša se samo dol, gor se redi. Torej najprej hujšam, potem se redim, ponovim postopek in se obračam na vrtiljaku kilogramov. Ali se morda najprej redim, pa potem hujšam? Ah, to je že vprašanje na ravni – kaj je bilo prej: jajce ali kokoš?

Nedolgo tega sem bila na motivacijskem predavanju, kjer je bilo hujšanje kar velikokrat vzeto kot primer, kaj vse ljudje v procesu odločanja počnemo narobe. Zakaj prav hujšanje? Ja zato, ker se lahko očitno večina ljudi s tem poistoveti. In misel, ki sem si jo na to temo zapomnila je: »Veste, kaj je to ločevalna dieta? Ločevalna dieta je, ko znate ločiti tisto, kar lahko žrete in tisto, česar ne smete žreti.« Jasno?

Ne, nam »hranoholikom« to ni jasno. Niti enostavno. Ko se odvisnež od heroina odloči, da se ne bo več drogiral, gre v komuno. In ostane tam, dokler ni vsem jasno, da je dovolj močan, da ne bo zašel na stara pota. Pa še zaide. Ko se kadilec odloči, da ne bo več kadil, ne kupuje več cigaret ter nase nalima nikotinski obliž. Pa saj je težko, vsakemu odvisnežu se je težko odvaditi od njegove izbrane droge. Vendar je verjetno lažje, da ko se recimo odvajaš kajenja, nisi ravno obkrožen z ljudmi, ki čikajo okoli tebe in povrh tega vate še puhajo tisti svinjski dim, ki kadilcem očitno celo diši. Pa drogirajo se vsaj ne vsi ljudje tega sveta, niti kadijo ne. Ampak jedo pa prav vsi. Hrana je povsod okoli nas! In za nas hranoholike, ki težko brzdamo naše brbončice pred neokušanjem vse te hrane, je hujšanje prekleto težko. In zato smo precej nagnjeni k delanju prekrškov. Ne tistih cestnih, ampak tistih, ko poješ nekaj, kar ni na tvojem dietnem seznamu. Ampak kazni za te prekrške pa so enake tistim, ko nas ujame kakšen stacionarni radar in dobimo kazen po pošti domov že takrat, ko smo sploh pozabili, da smo se kdaj koli v življenju po tisti cesti sploh peljali. Enako je pri prehranjevalnih prekrških … ko že pozabiš, da si pri sosedovi Ančki včeraj pojedel košček peciva med praznovanjem njenega rojstnega dneva in namesto vode spil dva deci soka … dobiš nekajdnevno zapoznelo kazen v obliki + kg.

Skoraj vsak zvečer tako sama pri sebi zmolim svojo molitev: »Prosim te bogec, naj bom zdrava; naj mi uspe to in to; naj bo mir na svetu; pa še kaj«. In ne boste verjeli, ta isti ritual ponovim še zjutraj, le da se takrat ne obračam na višje sile, ampak na preprost pripomoček, ki se skoraj v vsakem gospodinjstvu skriva pod imenom osebna tehtnica: »Prosim te, prosim te, pokaži mi manj kot včeraj.« In tako ti lahko že navsezgodaj ena navadna tehtnica s svojimi bednimi številkami zagreni dan. Ali dva.

Veste, kaj vam povem. Jaz sem se rodila v napačnem času. Če bi jaz živela v obdobju baroka, bi bila sigurno miss! Ima kdo časovni stroj?