Včeraj, ali pa je morda to bilo danes, je do mene iz televizijskih zvočnikov priplula znana melodija. Seveda je bila ta pesem zopet podlaga nekega oglas in nimam pojma katerega, ker nisem gledala. Pa niti ni pomembno katerega, ker to pesem že poznam. In ne iz oglasa, ne iz MTV-ja, niti ne iz radijskih valov.
Poznam jo iz nepozabnega filma Kill Bill. Ob taki uvodni filmski sceni s tako dramatičnim komadom v ozadju sploh ne vem, če je možno, da se je ne bi spominjala. Po mojem ta pesem vsakomur, ki je ta film že gledal, v možgane prikliče prav tisto uvodno sceno iz filma, kjer gledalec misli, da je že z uvodom zgodba končana, pravzaprav pa se šele s tem "koncem" dobro začenja.
"Bang bang, he shot me down, Bang bang, I hit the ground, Bang bang, that awful sound,
Bang bang, my baby shot me down."
Poje Nancy Sinatra, pesem pa je iz leta 1966. Baje je original istega leta prepevala Cher, vendar njena verzija ni niti tako dramatična niti prepričljiva.
Kill Bill Vol. 1 & Vol. 2 je odlična zgodba, ki je vredna drugega in tudi tretjega ogleda. Morda vredna tudi branja ... vendar pa jaz tega ne počnem - ne gledam in berem istih zgodb. Niti v obratnem vrstnem redu, torej berem in nato gledam. Ne glede na kakovost knjige ali pa kakovost filma si nad enim krepko razočaran.
Zato - ali glej ali pa preberi. Oboje jaz ne počnem več. Prihranimo vsaj tista razočaranja, ki jih lahko, saj jih je tako ali tako v življenju čisto preveč!
Približuje se Evrovizija … Juhu! Še 2 tedna do začetka. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem pravi evrovizijski navdušenec. Vendar tak, ki nikoli ne glasuje. Ne vem, kaj je tisto, kar me pri tem šovu tako pritegne. Vem pa, da zadnja leta to glasba žal ni (več). Morda je vse to dogajanje okoli spektakla, primerjanje pesmi, nastopov, interpretacij in ostalega.
Dejstvo je, da so iz leta v leto pesmi slabše in slabše. Na glasbo očitno avtorji pozabljajo, vse adute vložijo v scenski nastop, okoli katerega se preveč očitno trudijo. Škoda. Vsaj jaz še vedno poslušam in gledam glasbo. Tisti leteči ljudje, drsalci, kotalkarji in ostali kaskaderji na odru me ne brigajo. Ne bom trdila, da dinamika na odru, koreografija in podobno ni pomembno … ker je. Ampak, to mora biti del celostnega paketa, kjer je prisotna tudi odlična glasba in dober izvajalec.
Zadnja leta glasba ne tekmuje več. Med sabo tekmujejo samo še maškare, za katere se zdi, da so pobegnile iz cirkusa. Le kdo bo naredil bolj noro in neumno stvar na odru? Upam, da smo dosegli dno in da bo z letošnjim letom večji poudarek na kvaliteti pesmi in glasbenikov. Vsaj naša Maja Keuc bo letos v tej kategoriji. Saj najverjetneje smo bili pa lani ravno mi oz. naši Kalamari tisti, ki so dno dna še malo poglobili … ne vem, kako ljudje ne razumejo, da takih ala »Narodnozabavni rock« foric Evropa ne šteka. Kako pa bi jih sploh lahko, če gre za neke naše glupe interne fore, katere najverjetneje niti sami ne razumemo najbolje.
Dober evrovizijski komad je tak, ki ostane. Tudi če je nastal pred mojim rojstvom in se ga teoretično ne morem spominjati, pa ga poznam – to je definicija odlične pesmi! Pa tudi če ta pesem ne zmaga … in jo prepevamo še zdaj – to je odličen komad. Najbolj ironično je prav to – da poznam pesmi, ki so bile na Evroviziji precej let prej preden sem jaz sploh ugledala luč sveta, komada, ki je npr. zmagal par let nazaj pa se sploh ne spomnim več. To dokazuje ravno trditev iz začetka zapisa – da se glasba slabša, hkrati pa je prevelik poudarek na scenskem nastopu, ki po navadi izpade izumetničen, patetičen in predvsem nedomiseln.
Poleg zgornjih izlivov, je bil namen tega zapisa tudi ta, da malo pobrskamo in osvežimo spomin o preteklih evrovizijskih zmagovalcih. Poglejmo, kaj se je dogajalo zadnje desetletje in nekaj.
1997: Velika Britanija
Katrina and the Waves - Love Shine a Light
Navdušenci ali pa ne, Katrine se verjetno vsi spominjate. Če ne nje in tega komada, pa sem zihr, da vsi poznate pesem Walking on sunshine, ki še vedno zažiga.
1998: Izrael
Dana International – Diva
Veste, da bo gospa (pardon gospod) letos spet nastopila. No, se moram malo bolje pozanimat glede trenutne definicije njenega/njegovega spola.
1999: Švedska
Charlotte Nilsson – Take me to your heaven
Tale šlager mi je pa še danes všeč.
2000: Danska
Olsen Brothers – Fly on the wings of love
Brenk brenk na kitaro in dva starejša bratca … že takrat me nista prepričala, čeprav pesem ni slaba.
2001: Estonija
Tanel Padar feat. Dave Benton & 2XL – Everybody
Ohjoj, najbolj antipatičen in beden zmagovalec oz. pesem.
2002: Latvija
Marie N – I wanna
Simpatično in domiselno. Vsa slačenja v naslednjih letih niso dosegla takega učinka. Prvikrat je unikatno in nepričakovano.
2003: Turčija
Sertab Erener – Everyway that I can
Šejk it, šejk it … Kul
2004: Ukrajina
Ruslana – Wild dances
Kljub porazni angleščini, pesem seka.
2005: Grčija
Helena Paparizou – My number one
Kar tri leta zapored smo šejkal do nezavesti.
2006: Finska
Lordi – Hard rock hallelujah
Aleluja. Rock ja. Grozne maskote ne.
2007: Srbija
Marija Šerifović – Molitva
Končno smo prešaltal nazaj na balade in spočili ušesa.
2008: Rusija
Dima Bilan – Believe
Ali kako denar kupi vse. On mi ni všeč.
2009: Norveška
Alexander Rybak – Fairytale
Mene že ni tako navdušil kot ostale.
2010: Nemčija
Lena Meyer-Landrut – Satellite
Srčkano in hitro v uho sedeče.
Pa 2011? Glede na slišano preferiram madžarski in estonski komad. Bomo kmalu videli ali bo zmagala glasba ali drama … Bojim pa se, da so najlepše pesmi res že vse napisane. Vsaj v primeru Evrovizije.
Teh reklam je na TV-ju čedalje več ... naj gre za RTV ali pa komercialne postaje. Vse več jih je. Ampak kar se količine in dolžine reklam tiče pa definitivno vse rekorde podre "najboljši šou vseh časov" Slovenija ima talent. Reklame vrtijo vsakih 15 minut. Brez heca, sem štopala.
Torej ta oddaja ponavadi traja tam okoli ure in pol. Reklame se vmes zavrtijo nekje od 5 do 6 krat. Za bruhat no. Sej vem, da rabijo denar, samo to pa je tumač. Če bo šlo tako naprej, bodo kmalu oddaje in reklame v razmerju 1 : 1. Pa naj bo "prime time" in velika gledanost ... in posledično ogromne količine keša. Samo te konstantne (in ponavadi glupe) reklame mene totalno znervirajo in zredijo (ti vmesni postanki so še idealni za obisk hladilnika ali omare s prigrizki:). Ali pa me celo odvrnejo od gledanja, saj se spravim med temi dolgimi in predvsem dolgočasnimi reklamami počet kaj drugega, potem pa že pozabim, da sem sploh kaj gledala. Škoda, ker ni več takih reklam, ki si jih človek vsaj z veseljem ogleda, jim prisluhne ali se jim nasmeji.
Tista nova reklama za Always mi je všeč: "Vse tip top! Pete, šminka in lak, vse tip top in ves dan bo naš ... pa ne moj. Čisto vsak dan je tvoj, če je Always s teboj ..." Hehe, a ni lušna?
Mobitel pa ima več takih finih reklam z zares dobro glasbo. Zadnja taka je zopet povzročila, da sem guglala in guglala vse dokler nisem našla tega komada iz njihove tanove reklame. Gre za komad skupine z imenom The Naked and Famous. Naslov pesmi je Punching in a dream. Dejstvo, da ga moja playlista predvaja znova in znova, dokazuje, kako zelo odličen mi je. Prijetno poslušanje tudi vam :)
