Včeraj, ali pa je morda to bilo danes, je do mene iz televizijskih zvočnikov priplula znana melodija. Seveda je bila ta pesem zopet podlaga nekega oglas in nimam pojma katerega, ker nisem gledala. Pa niti ni pomembno katerega, ker to pesem že poznam. In ne iz oglasa, ne iz MTV-ja, niti ne iz radijskih valov.
Poznam jo iz nepozabnega filma Kill Bill. Ob taki uvodni filmski sceni s tako dramatičnim komadom v ozadju sploh ne vem, če je možno, da se je ne bi spominjala. Po mojem ta pesem vsakomur, ki je ta film že gledal, v možgane prikliče prav tisto uvodno sceno iz filma, kjer gledalec misli, da je že z uvodom zgodba končana, pravzaprav pa se šele s tem "koncem" dobro začenja.
Bang bang, I hit the ground,
Bang bang, that awful sound,
Bang bang, my baby shot me down."
Poje Nancy Sinatra, pesem pa je iz leta 1966. Baje je original istega leta prepevala Cher, vendar njena verzija ni niti tako dramatična niti prepričljiva.
Kill Bill Vol. 1 & Vol. 2 je odlična zgodba, ki je vredna drugega in tudi tretjega ogleda. Morda vredna tudi branja ... vendar pa jaz tega ne počnem - ne gledam in berem istih zgodb. Niti v obratnem vrstnem redu, torej berem in nato gledam. Ne glede na kakovost knjige ali pa kakovost filma si nad enim krepko razočaran.
Zato - ali glej ali pa preberi. Oboje jaz ne počnem več. Prihranimo vsaj tista razočaranja, ki jih lahko, saj jih je tako ali tako v življenju čisto preveč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar