KO BLONDINKA IGRA LOTO

Ko blondinka igra loto, sreče ni. Sedmice tudi ne. Niti šestice, niti petice. Vsaj za to blondinko ne. Ta blondinka je pred nekaj dnevi ugotovila, da je finančni primanjkljaj vir večine njenih težav in tegob. In če so že vsi v tej loterijski mrzlici, se je tokrat blondinka odločila, da sledi čredi in poskusi srečo tudi sama. Morda pa se odpravi njen finančni primanjkljaj. Če ne bo poskusila, potem ne bo nikoli vedela. 

Tako na hitro, po blondinski enačbi, kjer so glavne spremenljivke njene ideje, želje in potrebe po materialnih stvareh, je ugotovila, da bi bilo fantastično, ko bi zadela skoraj 5 milijonov vredno sedmico. Preveč denarja? Ne. Blondinka kombinacijskega listka ne igra sama. Igra skupaj s svojo rjavolaso prijateljico, ki je družno obkroževala in izbirala številke na lističu ter prispevala polovični znesek vplačila. Zakaj blondinka in rjavolaska skupaj igrata loto na enem kombinacijskem lističu z desetimi polji? Zaradi tega, da se doseže optimum. Tak izpolnjen listič blondinko samo stane 4 EUR. In ker bi se blondinka počutila skrajno neumno v primeru, da bi zadela LOTKO številko in je NE vplačala, je seveda nujno potrebno, da se vplača tudi lotko. To je + 1 EUR. 10 kombinacij in lotko številka bi blondinko stala 5 EUR. Tako pa sta si z rjavolasko omislili, da bi bilo supersko, ko bi en listič igrali skupaj in se tako izognili dvakratnemu vplačilu lotko številke. 

Dogovor je bil sklenjen. Blondinka in rjavolaska bosta skupaj izpolnili in vplačali en sam kombinacijski listič z lotko številko. Vsaka bo prispevala 2,5 EUR. In vsaka bo potem dobila 2,5 milijona EUR. Enostavno. Čeprav blondinka in rjavolaska vesta, kakšna je verjetnost, da zadeneta to sedmico, sta se podali v boj. Morda pa ju sreča tista 0,000000….1-odstotna sreča. Bilo bi lepo. Blondinka in rjavolaska sta že delali načrte, kam bosta odšli. Morda na Kubo ali kak drug otok na Karibih. Blondinka bi še posebej rada odšla v Avstralijo in na Novo Zelandijo. Imela bi tudi svoje stanovanje … na morju.

Nato je prišel dan D. Dan današnji, ko je bila sedmica končno izžrebana. Vendar pa blondinki in rjavolaski ni šlo vse po načrtih. Nekje se je nekaj zalomilo. Sedmice nista zadeli onidve, ampak kar nekdo iz Maribora. Sigurno ni blond in sigurno tega denarja ne potrebuje tako zelo, kot ga potrebujeta onidve.

Čeprav ju je sreča zapustila (če je sploh kdaj prišla do njiju), pa sta zadeli štirico, ki je vredna 6,12 EUR in eno lotko številko, s katero dobita še dodaten evro.  Vplačali sta 5 EUR, nazaj pa bosta dobili 7,12 EUR. Torej sta v plusu, vsaka za 1,06 EUR. No, ja. Bi bili v plusu, če se ne bi črednemu nagonu vdali že prejšnji teden, ko sta ravno tako vplačali 5 EUR, dobili pa le 1 EUR. Tako sta dan današnji v minusu, vsaka za 0,94 EUR. Malenkost za tiste kratkotrajne užitke, ko sta sanjarili o tem, kako se predajata sončnim žarkom na Karibih …

Tisti listek, ki 2,5 EUR ni pomnožil na 2,5 milijona EUR.

SOMEBODY THAT I USED TO KNOW

So pesmi, ki so v originalu najboljše in so pesmi, ki zažarijo šele v priredbi. Taka je tudi pesem Somebody that I used to know, ki jo v originalu izvaja Gotye. Kdo je to, nimam pojma. Baje neki avstralski glasbeni ustvarjalec in pevec. Ravno včeraj so to pesem kritizirali na nekem radiu. Čisto nepotrebno, ker pesem JE zelo dobra - to je dejstvo, le pravi ljudje so jo morali "sfrizirati". In če bi ti glasbeni radijski "strokovnjaki" slišali to pesem v izvedbi skupine Walk of the Earth, se mi zdi, da bi bili v precejšnji zadregi zaradi svojega poprejšnjega pluvanja. Saj niti original ni tako slab, ni pa tako vrhunski, kot je cover verzija te pesmi od omenjene skupine Walk off the Earth skupaj z blondino Sarah Blackwood. To Youtube bando spremljam že kar nekaj časa in njihove priredbe me čisto naježijo. Tudi Sarah Blackwood kot solo avtorica je izjemna. In prijazna. Nekoč sem ji poslala sporočilo z nekaj pohvalami in vprašanji, kje se jo da kaj slišati in že naslednji dan mi je odgovorila. Tega nisem pričakovala. 

Zasloveli so s svojimi video objavami na Youtubu, vendar do objave pesmi Somebody that I used to know pravzaprav niso bili tako zelo slavni. Šele ta priredba jih je izstrelila v orbito skorajšnjega uspeha in slave. V slabih 20ih dneh ima njihov video že več kot 36 milijonov ogledov, kar je menda fenomenalno, če ne vesoljsko za skoraj prej nepoznane ljudi. Pojavljajo se v televizijskih šovih, dobivajo ponudbe za snemanje plošč itd. Res me veseli, da jim je končno uspel ta preboj med prave glasbenike. Morda pa se bodo od zdaj naprej ukvarjali le z glasbo in tako navduševali naša ušesa. Vsaj moji apetiti so ob njihovih youtube objavah popolnoma potešeni.

Walk off the Earth & Sarah Blackwood

In še original:                                             Gotye & Kimbra

Jaz vem, kateri mi je bolj všeč :) Vi pa presodite sami ...

BREZ BESED

Dejansko obstajajo trenutki, ko mi zmanjka besed. Ko ne vem, kaj bi povedala. Bodisi s posamezno osebo bodisi v večji družbi. Ko samo poslušam (če sploh), kimam (ali pa v mislih odkimavam) in sem večino časa tiho. Ko nimam kaj povedati ali pa izbrana tema ni moje področje, sem tiho. Ostanem brez besed.

Ne bi rekla, da spadam med tihe ljudi, ki ne bi imeli kaj povedati. Moja družina bi to vsekakor potrdila, če ne bi celo rekli, da imam večino časa predolg jezik, ki vsekakor preveč opleta. Moja mami pravi, da sem dobra v nakladanju. Včasih prebere kakšen moj blog in reče: nakladat pa znaš! Ja, znam, če imam kaj povedati, drugače ne. Torej kaj se zgodi takrat, ko kar naenkrat nimam kaj povedati? Kje je problem? Malo sem razmišljala o tem in prišla do zaključka, da je za to kriva družba. Če sem obkrožena z ljudmi, s katerimi imam neke skupne lastnosti, zanimanja in ideje, potem se zlahka razgovorim, ker imam o čem govoriti. Velikokrat pa se zgodi, da z ljudmi ne najdem skupnega jezika, skupne teme za pogovor.

Sicer je res, da se le redko zgodi, da se z nekom zares zaštekam oz. da sva s to osebo na isti valovni dolžini. Je pa tudi res, da s povprečnim sogovornikom že najdem neke skupne teme, pa četudi je to vreme. Bi pa si želela, da bi srečala več takih ljudi, ki razmišljajo podobno kot jaz, imajo podobne ideje, vrednote. To so potencialni prijatelji, vendar priznam, da takih ljudi skorajda ne srečujem.

Mučno pa mi je, ko sem obdana z osebami, s katerimi nimam nobenih skupnih tematik, doživetij, zanimanj in povprečnega inteligenčnega kvocienta. Res mučno, ko si primoran nekoga poslušati, se z njim pogovarjati, pa ne veš, kaj bi povedal.

Še bolj mučno je, ko druge osebe sploh ne poznaš in si po naključju primoran z njo preživeti ne samo kakšno urico, ampak več dni, teden ali celo dva. In za piko na i ta oseba zeloooooo rada govori. A si predstavljate? In se trudim, da bi bila aktivna v pogovoru, vendar se kar ne morem prisiliti v aktivnost, saj mi misli odtavajo in v mislih se začnem pogovarjati raje sama s seboj. Ko sem vpeta v takšen dolgočasen pogovor, trpim, ker četudi razmišljam po svoje, se moram pretvarjati, da sem aktivna sogovornica in zaradi tega moram na vsake toliko časa izreči kakšno kratko besedo pritrdilnico ali vprašanje. Mučno! In priznam, da moje misli kričijo: »Utihni že in mi daj mir!« Saj vem, grozna sem. Vendar verjamem, da me razumete – biti udeleženec neumnega in neproduktivnega pogovora ni lahko.