Dejansko obstajajo trenutki, ko mi zmanjka besed. Ko ne vem, kaj bi povedala. Bodisi s posamezno osebo bodisi v večji družbi. Ko samo poslušam (če sploh), kimam (ali pa v mislih odkimavam) in sem večino časa tiho. Ko nimam kaj povedati ali pa izbrana tema ni moje področje, sem tiho. Ostanem brez besed.
Ne bi rekla, da spadam med tihe ljudi, ki ne bi imeli kaj povedati. Moja družina bi to vsekakor potrdila, če ne bi celo rekli, da imam večino časa predolg jezik, ki vsekakor preveč opleta. Moja mami pravi, da sem dobra v nakladanju. Včasih prebere kakšen moj blog in reče: nakladat pa znaš! Ja, znam, če imam kaj povedati, drugače ne. Torej kaj se zgodi takrat, ko kar naenkrat nimam kaj povedati? Kje je problem? Malo sem razmišljala o tem in prišla do zaključka, da je za to kriva družba. Če sem obkrožena z ljudmi, s katerimi imam neke skupne lastnosti, zanimanja in ideje, potem se zlahka razgovorim, ker imam o čem govoriti. Velikokrat pa se zgodi, da z ljudmi ne najdem skupnega jezika, skupne teme za pogovor.
Sicer je res, da se le redko zgodi, da se z nekom zares zaštekam oz. da sva s to osebo na isti valovni dolžini. Je pa tudi res, da s povprečnim sogovornikom že najdem neke skupne teme, pa četudi je to vreme. Bi pa si želela, da bi srečala več takih ljudi, ki razmišljajo podobno kot jaz, imajo podobne ideje, vrednote. To so potencialni prijatelji, vendar priznam, da takih ljudi skorajda ne srečujem.
Mučno pa mi je, ko sem obdana z osebami, s katerimi nimam nobenih skupnih tematik, doživetij, zanimanj in povprečnega inteligenčnega kvocienta. Res mučno, ko si primoran nekoga poslušati, se z njim pogovarjati, pa ne veš, kaj bi povedal.
Še bolj mučno je, ko druge osebe sploh ne poznaš in si po naključju primoran z njo preživeti ne samo kakšno urico, ampak več dni, teden ali celo dva. In za piko na i ta oseba zeloooooo rada govori. A si predstavljate? In se trudim, da bi bila aktivna v pogovoru, vendar se kar ne morem prisiliti v aktivnost, saj mi misli odtavajo in v mislih se začnem pogovarjati raje sama s seboj. Ko sem vpeta v takšen dolgočasen pogovor, trpim, ker četudi razmišljam po svoje, se moram pretvarjati, da sem aktivna sogovornica in zaradi tega moram na vsake toliko časa izreči kakšno kratko besedo pritrdilnico ali vprašanje. Mučno! In priznam, da moje misli kričijo: »Utihni že in mi daj mir!« Saj vem, grozna sem. Vendar verjamem, da me razumete – biti udeleženec neumnega in neproduktivnega pogovora ni lahko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar