VERA vs. RELIGIJA

Morda je čas, da napišem eno na temo religije in vere. Smrt najpopularnejšega terorista vseh časov, vnovični medverski spopadi v Kairu in birmanski meseci so me napeljali k temu. Ljudje zelo neradi govorijo o svoji veri oz. religiji. To je taka tabu tema, katere se naj ne bi odpiralo med pogovorom. Ne vem in ne razumem, zakaj je temu tako. Vsak ima svoja lastna prepričanja in mnenja, ki bi jih moral zagovarjati do meje zdravega razuma. In če človek ima svojo religijo, zakaj bi jo skrival kot kaj pošastnega, sramotnega in prepovedanega?

Sem otrok vzgojen v povprečni krščanski družini. Pod pojmom »povprečna krščanska« razumem tiste, ki smo prejeli verske zakramente, obiskovali verouk in nedeljske maše, po koncu osnovne šole pa se je naš obisk cerkva in verskih obredov krepko zmanjšal. Torej precej daleč od verske blaznosti in fanatičnosti, pa vendarle smo vedno imeli spoštljiv odnos do cerkvenih in verskih zadev.

Danes je tako, da si želi večina otrok čim prej k birmi zato, da 1.) dobijo (pretirana) darila in 2.) da jim ne bo več potrebno vsako nedeljo hoditi k maši. In ne zaradi kakšnih višjih duhovnih ciljev. Seveda smo se tudi mi veselili birmanskega darila in nas večina takrat ni razmišljala o birmi kot neki višji duhovni izkušnji ali čem podobnem, pa vendarle je bilo popolnoma drugače. Radi smo hodili k verouku in maši. To je bilo tako prijetno druženje, kjer smo peli, klepetali in se zabavali ob skupnem preživljanju časa. Šlo je za dobro se imet in spomnim se, da smo komaj čakali na maj in šmarnice, ko smo se vsak dan pred mašo dobivali že pol ure prej in se podili naokoli, se igrali in zabavali. Danes pa imajo otroci odpor tudi do verouka in vse, kar jih žene naprej je birma oz. čas, ko bodo dobili enormna darila ter hkrati lahko rekli: »Adijo moja vera, važno, da sem dobil darila in da mi ne bo treba več hoditi k maši«. Takih otrok in predvsem njihovih staršev ne bom nikoli razumela. Če otrok kaže očiten odpor do verouka in mu obiskovanje nedeljskih maš in ostalih verskih dogodkov predstavlja nekaj, česar si ne želi ali to morda celo sovraži, potem ne vidim niti enega samega majhnega razloga, zakaj ga starši enostavno ne izpišejo in mu dovolijo njegovo versko svobodo. Večji del krivde za tako stanje nosijo starši, ko s svojo dvoličnostjo – lastne otroke silijo v Cerkev, sami pa so bolj proti njej kot za – otroku podzavestno ali pa celo očitno dajo vedeti, da tukaj nekaj ne velja. Na drugi strani pa niso nič kaj manj krivi duhovniki, ki pač današnje mladine ne znajo pritegniti na pravi način.

Vedeti moramo, da se otrok ne rodi krščanski, muslimanski itd. Otrok se samo rodi v neki družini, ki je lahko verna ali pa ateistična, revna ali bogata, intelektualna ali kmečka itn. Otrok v tem prirojenem okolju odraste in okolje ga izoblikuje, ne bi pa ga smelo definirati in zacementirati do konca življenja. Zato smo ljudje – ker imamo svobodno voljo izbire in bučo, s katero naj bi razmišljali.  

Pri petnajstih letih oz. po prestopu v srednjo šolo sem začela globlje razmišljati o moji religiji in moji veri. Mojo religijo sem začela opazovati in kritično ocenjevati. Kmalu sem ugotovila, da se s Cerkvijo v marsičem ne strinjam in da so določene pridige ter prepričanja bol za moja ušesa. To je bil glavni razlog, ki je po osnovni šoli vplival na to, da so se moji obiski cerkvenih obredov krepko zmanjšali. Za stik z bogom nisem potrebovala posrednika in na pamet naučene molitvice sigurno niso tisto pravo za vzpostavitev komunikacije z bogom (ali višjo silo). Začela sem ločevati vero in religijo. Čeprav večino časa pišem o veri in religiji kot sopomenki, jih sedaj na tem mestu po mojem poimenovanju ločujem. 

Z besedo religija razumem tisto uradno religijo, ki jo lahko imamo kot osebki in se zanjo bodisi odločimo sami bodisi smo v njej vzgojeni in se nam zato zdi samoumevna. Torej bi bila moja religija krščanstvo. 

Vera pa je zame nekaj povsem drugega in veliko bolj pomembna. Bolj osebna, bolj duhovna. Vsaj moja je taka. Če nisem in ne želim biti človek religije, pa sem zato človek vere. Verujem v svojega »boga«, v svojo zgodbo. Moja vera je samo moja in popolnoma meni prilagojena. Ne želim, da bi živela po načelih in normah, ki bi mi jih vsiljevali drugi. Nobena religija v svojem bistvu ne uči narobe, vendar pa jaz do sedaj nisem našla take, s katero bi se lahko popolnoma poistovetila. Nisem ovca, ki bi se jo dalo voditi. Ne želim pa biti ateist oz. nekdo, ki ne veruje v ničesar. Sem samo človek s svojimi lastnimi prepričanji in vero v svoje življenje.

Pri vseh religijah me najbolj zmoti dejstvo, da je bilo v imenu le-teh ubitih daleč največ ljudi na svetu. Čigav je ta bog, ki si želi, da se ljudje zanj pretepajo, kregajo in pobijajo? Je to krščanski bog, morda islamski ali budistični? Z zagotovostjo lahko trdim, da ni nikogaršnji bog tak. Je morda moj bog boljši od tvojega? Tudi ni in najbolj ironično je to, da prav zaradi vprašanja, kdo ima boljšega in večjega boga, prihaja do medreligijskih sporov, ker nekateri fanatiki preveč goreče zagovarjajo svoja prepričanja. Ironija pa zaradi tega, ker gre v vseh religijah za čaščenje istega božanstva, iste sile, le da ima ta drugačno spremljevalno zgodbo. Očitno imamo ljudje prevečkrat prevelike zmožnosti lastne interpretacije zgodb, naukov in vrednot, ki jih priredimo tako, da nam ustrezajo in lahko z njimi skrivamo osebne strahove in izražamo vsa mogoča nagnjenja.

Vsaka religija je ustvarjena za lažje upravljanje …. za upravljanje z ljudmi, za manipulacijo, za moč. In ko enkrat vernika prepričaš, da je to tisto pravo, se lahko z nekaj dobrimi prijemi in obljubami spreobrnejo v prave verske fanatike, ki potem terorizirajo svet (dobesedno ali pa v prenesenem pomenu) in povzročajo vojne in gorje. To je problem vseh religij in ne samo islamske. Bistvo religije se je izgubilo, sedaj je to boj za moč, nadzor in prevlado. Kot politika. Zato take religije ne želim. Religije pridigajo nekaj, česar se same ne držijo.

Če me danes vprašate, katera je moja vera, vam z lahkoto odgovorim, da je to ta moja vera, ki ustreza mojim prepričanjem in me v vsakdanjem življenju navdihuje z optimizmom in upanjem. Odgovor na vprašanje, katera je moja religija, pa je precej bolj kompleksen. Zaradi določenih navad in običajev, ki izvirajo iz krščanstva, in so skozi odraščanje postali del mene ter jih zaradi njihovih dobrih namenov spoštujem še danes, bi me lahko tako na prvo žogo ocenili kot skeptičnega kristjana z lastno glavo. Vendar pa bi sama sebe prej opredelila kot religijsko neopredeljeno bitje z lastnim verovanjem, saj ne želim biti del religije, ki povzroča zlo. Dobra dela pač ne morejo vedno odtehtati slabih.

Morda lahko moje mnenje glede religije najbolje opiše citat ameriškega fizika Stevena Weinberga, ki je nekoč dejal: »Religion is an insult to human dignity. With or without it, you'd have good people doing good things and evil people doing bad things, but for good people to do bad things, it takes religion.« (če poskušam prevesti:  Religija je žalitev za človeško dostojanstvo. Z religijo ali brez nje bi obstajali dobri ljudje, ki delajo dobre stvari in zlobni ljudje, ki delajo slabe stvari, ampak za to, da dobri ljudje počnejo slabe stvari, pa je potrebna religija.)