OTROK V MENI

Obožujem darila. Še vedno sem kot otrok, ki ves neučakan trga darilni papir in hitro pogleda, kaj se skriva notri. Joj, kako je to fino, ko dobim kakšno darilo. Se mi kar smeji. In trenutno se mi res …

Ko prejmem darilo, ga pogledam takoj. Ne razumem tistih ljudi, ki ko dobijo darilo, ga odložijo in ga odprejo šele kasneje. Ne razumem … kako lahko nekoga ne zanima, kaj je dobil v dar? Tudi vljudno je, da se darilo odpre takoj in se zanj zahvali. Če ga odložiš in ne odpreš takoj, daš drugi osebi vedeti, kot da ti je za darilo vseeno. Pa tudi kaj bi se zahvaljeval preden sploh ne veš, za kaj se zahvaljuješ – to nima smisla. Darila se odpirajo takoj!

Najboljša darila so tista, ki se skrivajo za darilnim papirjem. Darila zavita v celofan izgubijo svoj čar, saj takoj vidiš, kaj je notri. Prav tak učinek imajo darilne vrečke ali pa moderno aranžirana darila na ravnih ploskvah s tistimi metuljčki, pikapolonicami, trakci gore in dole. Ukradejo tisto malo pričakovanje in napetost, ki se stopnjuje ob razvijanju darila. Če mi je darilo všeč, je to presenečenje potem še toliko boljše, če pa mi darilo ni ravno po meri, pa vedno skrijem razočaranje, saj res ni vljudno, da bi podarjenemu konju človek gledal v zobe.

Zadnje čase (morda zato ker sem že starejša) so zelo »moderni« darilni boni. Ja, če želiš obdarovancu sporočiti, da nisi imel ne časa niti energije in volje, da bi se malo potrudil in pobrskal po svojih možganih, kaj bi to osebo osrečilo. To verjetno ni sporočilo, ki ga želimo pustiti. Ali pač?

Tudi sama sem prejemnica darilnih bonov, vendar mi darilo v taki obliki ni všeč. To ni pravo darilo. Tako kot tudi denar ni pravo darilo. Ne rečem, da nisem vesela, ko dobim kakšno finančno injekcijo, vendar pa to ni to. Takim darilom nekaj manjka … manjka jim duša. Denar in darilne bone lahko oprostim le babicam, ki nimajo možnosti, da bi šle po trgovinah, pa ti potem rečejo, da si sam kaj lepega kupi. Le to je lahko izgovor.

Kar se daril tiče ne spadam v kategorijo težavnih. Kdor me pozna, ve da obožujem knjige, ki jih tudi zbiram. In v kolikor za darilo dobim knjigo (najraje kakšno poljudnoznanstveno), je moje veselje vedno iskreno. Knjiga je zame bogastvo.

Še bolj kot kakšna dobra knjiga pa me razveseli, ko dobim kakšno stvar, ki mi je zelo všeč, pa si je verjetno sama ne bi kupila, ker ni na seznamu nujno potrebnih stvari. Taka darila so največja presenečenja in tudi najbolj razveseljujoča.

Biti prejemnik daril pa je veliko lažje, kot biti tisti, ki mora darilo kupiti. Priznam, da je to precej naporno delo, ki zahteva nekaj razmišljanja in tudi vnaprejšnjega opazovanja. Če imamo nekoga radi, je prav, da malo razmislimo in se z nakupom potrudimo. Se mi zdi, da slednje izumira. Večina ljudi hiti in kupuje darila v zadnjem času, pri tem pa pozabljajo na osebno noto. Saj tudi sama spadam v skupino tistih, ki darila kupujejo, ko se že mudi, vendar pa kljub temu dobro razmislim in naredim ožji seznam potencialnih daril.

Ni nujno, da je darilo bogato. Lahko je malenkostno, vendar če prihaja iz srca in ima dušo, lahko človeku prinese večje veselje kot vsa druga darila skupaj. Pri meni je tako – ni nujno, da je bogato, le da je skrivnostno in osebno. In tako darilo osreči najmanj dve osebi – mene, ki se darila razveselim in s tem tudi osebo, ki mi je darilo podarila.