SOMEBODY THAT I USED TO KNOW

So pesmi, ki so v originalu najboljše in so pesmi, ki zažarijo šele v priredbi. Taka je tudi pesem Somebody that I used to know, ki jo v originalu izvaja Gotye. Kdo je to, nimam pojma. Baje neki avstralski glasbeni ustvarjalec in pevec. Ravno včeraj so to pesem kritizirali na nekem radiu. Čisto nepotrebno, ker pesem JE zelo dobra - to je dejstvo, le pravi ljudje so jo morali "sfrizirati". In če bi ti glasbeni radijski "strokovnjaki" slišali to pesem v izvedbi skupine Walk of the Earth, se mi zdi, da bi bili v precejšnji zadregi zaradi svojega poprejšnjega pluvanja. Saj niti original ni tako slab, ni pa tako vrhunski, kot je cover verzija te pesmi od omenjene skupine Walk off the Earth skupaj z blondino Sarah Blackwood. To Youtube bando spremljam že kar nekaj časa in njihove priredbe me čisto naježijo. Tudi Sarah Blackwood kot solo avtorica je izjemna. In prijazna. Nekoč sem ji poslala sporočilo z nekaj pohvalami in vprašanji, kje se jo da kaj slišati in že naslednji dan mi je odgovorila. Tega nisem pričakovala. 

Zasloveli so s svojimi video objavami na Youtubu, vendar do objave pesmi Somebody that I used to know pravzaprav niso bili tako zelo slavni. Šele ta priredba jih je izstrelila v orbito skorajšnjega uspeha in slave. V slabih 20ih dneh ima njihov video že več kot 36 milijonov ogledov, kar je menda fenomenalno, če ne vesoljsko za skoraj prej nepoznane ljudi. Pojavljajo se v televizijskih šovih, dobivajo ponudbe za snemanje plošč itd. Res me veseli, da jim je končno uspel ta preboj med prave glasbenike. Morda pa se bodo od zdaj naprej ukvarjali le z glasbo in tako navduševali naša ušesa. Vsaj moji apetiti so ob njihovih youtube objavah popolnoma potešeni.

Walk off the Earth & Sarah Blackwood

In še original:                                             Gotye & Kimbra

Jaz vem, kateri mi je bolj všeč :) Vi pa presodite sami ...

BREZ BESED

Dejansko obstajajo trenutki, ko mi zmanjka besed. Ko ne vem, kaj bi povedala. Bodisi s posamezno osebo bodisi v večji družbi. Ko samo poslušam (če sploh), kimam (ali pa v mislih odkimavam) in sem večino časa tiho. Ko nimam kaj povedati ali pa izbrana tema ni moje področje, sem tiho. Ostanem brez besed.

Ne bi rekla, da spadam med tihe ljudi, ki ne bi imeli kaj povedati. Moja družina bi to vsekakor potrdila, če ne bi celo rekli, da imam večino časa predolg jezik, ki vsekakor preveč opleta. Moja mami pravi, da sem dobra v nakladanju. Včasih prebere kakšen moj blog in reče: nakladat pa znaš! Ja, znam, če imam kaj povedati, drugače ne. Torej kaj se zgodi takrat, ko kar naenkrat nimam kaj povedati? Kje je problem? Malo sem razmišljala o tem in prišla do zaključka, da je za to kriva družba. Če sem obkrožena z ljudmi, s katerimi imam neke skupne lastnosti, zanimanja in ideje, potem se zlahka razgovorim, ker imam o čem govoriti. Velikokrat pa se zgodi, da z ljudmi ne najdem skupnega jezika, skupne teme za pogovor.

Sicer je res, da se le redko zgodi, da se z nekom zares zaštekam oz. da sva s to osebo na isti valovni dolžini. Je pa tudi res, da s povprečnim sogovornikom že najdem neke skupne teme, pa četudi je to vreme. Bi pa si želela, da bi srečala več takih ljudi, ki razmišljajo podobno kot jaz, imajo podobne ideje, vrednote. To so potencialni prijatelji, vendar priznam, da takih ljudi skorajda ne srečujem.

Mučno pa mi je, ko sem obdana z osebami, s katerimi nimam nobenih skupnih tematik, doživetij, zanimanj in povprečnega inteligenčnega kvocienta. Res mučno, ko si primoran nekoga poslušati, se z njim pogovarjati, pa ne veš, kaj bi povedal.

Še bolj mučno je, ko druge osebe sploh ne poznaš in si po naključju primoran z njo preživeti ne samo kakšno urico, ampak več dni, teden ali celo dva. In za piko na i ta oseba zeloooooo rada govori. A si predstavljate? In se trudim, da bi bila aktivna v pogovoru, vendar se kar ne morem prisiliti v aktivnost, saj mi misli odtavajo in v mislih se začnem pogovarjati raje sama s seboj. Ko sem vpeta v takšen dolgočasen pogovor, trpim, ker četudi razmišljam po svoje, se moram pretvarjati, da sem aktivna sogovornica in zaradi tega moram na vsake toliko časa izreči kakšno kratko besedo pritrdilnico ali vprašanje. Mučno! In priznam, da moje misli kričijo: »Utihni že in mi daj mir!« Saj vem, grozna sem. Vendar verjamem, da me razumete – biti udeleženec neumnega in neproduktivnega pogovora ni lahko. 

OTROK V MENI

Obožujem darila. Še vedno sem kot otrok, ki ves neučakan trga darilni papir in hitro pogleda, kaj se skriva notri. Joj, kako je to fino, ko dobim kakšno darilo. Se mi kar smeji. In trenutno se mi res …

Ko prejmem darilo, ga pogledam takoj. Ne razumem tistih ljudi, ki ko dobijo darilo, ga odložijo in ga odprejo šele kasneje. Ne razumem … kako lahko nekoga ne zanima, kaj je dobil v dar? Tudi vljudno je, da se darilo odpre takoj in se zanj zahvali. Če ga odložiš in ne odpreš takoj, daš drugi osebi vedeti, kot da ti je za darilo vseeno. Pa tudi kaj bi se zahvaljeval preden sploh ne veš, za kaj se zahvaljuješ – to nima smisla. Darila se odpirajo takoj!

Najboljša darila so tista, ki se skrivajo za darilnim papirjem. Darila zavita v celofan izgubijo svoj čar, saj takoj vidiš, kaj je notri. Prav tak učinek imajo darilne vrečke ali pa moderno aranžirana darila na ravnih ploskvah s tistimi metuljčki, pikapolonicami, trakci gore in dole. Ukradejo tisto malo pričakovanje in napetost, ki se stopnjuje ob razvijanju darila. Če mi je darilo všeč, je to presenečenje potem še toliko boljše, če pa mi darilo ni ravno po meri, pa vedno skrijem razočaranje, saj res ni vljudno, da bi podarjenemu konju človek gledal v zobe.

Zadnje čase (morda zato ker sem že starejša) so zelo »moderni« darilni boni. Ja, če želiš obdarovancu sporočiti, da nisi imel ne časa niti energije in volje, da bi se malo potrudil in pobrskal po svojih možganih, kaj bi to osebo osrečilo. To verjetno ni sporočilo, ki ga želimo pustiti. Ali pač?

Tudi sama sem prejemnica darilnih bonov, vendar mi darilo v taki obliki ni všeč. To ni pravo darilo. Tako kot tudi denar ni pravo darilo. Ne rečem, da nisem vesela, ko dobim kakšno finančno injekcijo, vendar pa to ni to. Takim darilom nekaj manjka … manjka jim duša. Denar in darilne bone lahko oprostim le babicam, ki nimajo možnosti, da bi šle po trgovinah, pa ti potem rečejo, da si sam kaj lepega kupi. Le to je lahko izgovor.

Kar se daril tiče ne spadam v kategorijo težavnih. Kdor me pozna, ve da obožujem knjige, ki jih tudi zbiram. In v kolikor za darilo dobim knjigo (najraje kakšno poljudnoznanstveno), je moje veselje vedno iskreno. Knjiga je zame bogastvo.

Še bolj kot kakšna dobra knjiga pa me razveseli, ko dobim kakšno stvar, ki mi je zelo všeč, pa si je verjetno sama ne bi kupila, ker ni na seznamu nujno potrebnih stvari. Taka darila so največja presenečenja in tudi najbolj razveseljujoča.

Biti prejemnik daril pa je veliko lažje, kot biti tisti, ki mora darilo kupiti. Priznam, da je to precej naporno delo, ki zahteva nekaj razmišljanja in tudi vnaprejšnjega opazovanja. Če imamo nekoga radi, je prav, da malo razmislimo in se z nakupom potrudimo. Se mi zdi, da slednje izumira. Večina ljudi hiti in kupuje darila v zadnjem času, pri tem pa pozabljajo na osebno noto. Saj tudi sama spadam v skupino tistih, ki darila kupujejo, ko se že mudi, vendar pa kljub temu dobro razmislim in naredim ožji seznam potencialnih daril.

Ni nujno, da je darilo bogato. Lahko je malenkostno, vendar če prihaja iz srca in ima dušo, lahko človeku prinese večje veselje kot vsa druga darila skupaj. Pri meni je tako – ni nujno, da je bogato, le da je skrivnostno in osebno. In tako darilo osreči najmanj dve osebi – mene, ki se darila razveselim in s tem tudi osebo, ki mi je darilo podarila.