SODOBNI DOHTARJI OD SPREDAJ

Ko sem bila stara 10 let, je moj stric postal doktor. Ne zdravnik, ampak doktor ekonomskih znanosti. Takrat nisem razumela, kako je lahko nekdo, ki ni zdravnik doktor. Spomnim se, da mi je stric podrobno razložil celoten sistem … od tega, kako najprej diplomiraš, študiraš naprej, narediš magisterij ter nato še doktorat. Zraven mi je kazal svojo svežo knjigo (op. doktorsko dizertacijo) in razložil, da je to njegovo doktorsko delo. Recimo, da sem stvar razumela dovolj dobro, da sem vedela, za kaj približno gre. Vsekakor pa sem čutila, da je to, da si doktor, nekaj posebnega in da to ni kar vsak. In prav takrat sem si zastavila cilj, ki me je spremljal vse do 2. letnika faksa: ko bom diplomirala, bom takoj vpisala magisterij, nato pa še doktorat. To ni bila želja, to je bil cilj … Ampak naši cilji se skozi različna življenjska obdobja spreminjajo, kajne? Da postati magister in doktor ni bil več moj cilj, nisem bila kriva sama. Moj cilj ali jaz se nisva spremenila. Spremenili so se časi in spremenil se je visokošolski izobraževalni sistem v Sloveniji.

Že od nekdaj vidim svojega strica kot zelo inteligentno osebo, vredno občudovanja zaradi svoje strokovnosti in idej. In ker je bil stric doktor, sem predvidevala, da so pač  vsi doktorji taki – inteligentni osebki z nazivom, ki spreminjajo svet. To moje prepričanje je padlo v vodo, ko sem prišla na faks. V prvem letniku sem še nekako mislila, kako oh in sploh so vsi doktorji/predavatelji na faksu, po letih opazovanja pa sem ugotovila, da sem se globoko uštela pri svojem prepričanju in da na tem svetu obstaja več kvazi doktorjev kot pa tistih pravih, ki dejansko nimajo samo naziva, ampak tudi kakšno možgansko celico strokovnosti več od povprečnih ljudi in so dejavni tudi v realnem življenju. In ko ugotoviš, da je fakultetna znanost sama sebi namen in da predavateljska strokovnost živi samo v teoriji, v praksi pa se konča … takrat se človeku porušijo sanje in prepričanja o vrednosti izobrazbe.

In če me je faks kaj naučil, me je naučil to, da biti doktor še ne pomeni, da si car. Poleg razbitja osebnega mita o doktorjih, pa se je v času mojega študija spremenilo še nekaj … sistem. Kar naenkrat so uvedli bolonjski sistem in meni nič tebi nič, so znanstveni magisterij in doktorat ukinili. Ja, tisti magisterij, ki mi je bil cilj že vse od 10. leta starosti.

Sprijazniti se z dejstvom, da z magisterijem in mladostniškim planom ne bo nič, niti ni bilo tako težko.  V času do moje diplome se ni spremenil samo sistem in moja zavest, da naziv ni vse, ampak še nekaj bolj pomembnega … dejstvo, da lahko že vsak povprečen cepec z viška evri vpiše doktorat, napiše par člankov, dizertacijo (povsod še tega ne) in postane doktor. Pri 30ih letih. Včasih so bili mladi doktorji izjeme, danes so pravilo. Če ne dobiš službe po diplomi, vpišeš doktorat. Za primerjavo: moj stric je postal doktor pri svojih 55. letih in še danes je spoštovan strokovnjak na svojem področju. Bodo čez desetletja to tudi generacije sodobnih doktorčkov? Dvomim, saj je s postopnim razvrednotenjem sistema danes doktor v Sloveniji le še naziv in prav nič več.

Ne bom zanikala, da želje o doktoratu še tlijo v meni, vsekakor pa  če in ko jih bom prižgala, se to ne bo zgodilo v Sloveniji.

Objavljeno 2. 8. 2013

SAMOMOR OUT OF THE BOX

Ker je jutri Svetovni dan preprečevanja samomora, je logično, da se danes na veliko piše o samomoru. Drugih 364 dni v letu pa nič. Naj dodam še jaz svoj kamenček v ta mozaik, pa čeprav bo štrlel iz okvirja. Danes sem namreč prebrala dva članka o dveh različnih ženskah, ki jih je življenje pripeljalo do roba. Če ne gre za eno in isto osebo, saj sta osebi v obeh člankih slučajno istih let in slučajno sta obe zadnjič delali samomor leta 2008. Ena je poskušala 8x, druga 10x. Očitno obe s 100 % neuspehom.

Ker je zame samomor strahopetno dejanje, sem na FB objavila tale utrinek, ki je v nasprotju s črednim razmišljanjem: »Oprostite, to, da greš 10x delat samomor, pa ti 10x spodleti, to pa je res definicija nesposobnosti in neuspeha.« Me nič ne moti, če se vas večina zgraža nad zgoraj zapisanim, tako kot so se moji znanci na FB ...

Naj vas nekaj vprašam … Poznate koga, ki je 10x delal izpit za avto? In padel tudi v desetič? Poznate koga, ki je na faksu opravljal izpit več kot 10x (mislim, da to sploh ni možno, ker je število pristopov k izpitu omejeno)? Kaj si mislite o človeku, ki recimo eno in isto napako ponavlja že v desetič? (Saj veste, kaj pravijo – napaka je le prvič, drugič je že zavestna odločitev.) Verjetno takih ljudi ne poznate, če pa bi jih, pa predvidevam, da jih ne bi opisovali s pozitivnimi superlativi. Zakaj bi bilo pri samomoru kaj drugače?

Stojim za tem, da če se človek za nekaj odloči, da to tudi stori. Če je to samomor, naj bo. Morda smo res lahko neuspešni enkrat ali dvakrat, kar je več kot to, pa menda že lahko definiramo za splošni neuspeh.

Če se nekdo odloči, da si vzame življenje, kdo sem jaz, da mu sodim? Vsak je gospodar svojega življenja in naj dela z njim kar mu je volja. Pa naj stisne rep med noge in poišče najlažji izhod iz dane situacije. Njegova odločitev. Samomora ne odobravam in zato se mi ljudje, ki jim tak podvig uspe, tudi čisto nič ne smilijo, saj gre za njihovo zavestno odločitev. Smilijo se mi njihovi dragi.

Pravijo, da ne razumem in da bi se morala vživeti v vlogo nekoga, ki ima v življenju težave. In da če bi se, verjetno ne bi tako razmišljala o samomoru. Meni se ni potrebno vživeti v nobeno vlogo. Moje življenje je bilo daleč od enostavnega, preživela sem mnogo stvari, celo smrt. In morda zato razmišljam tako, kot pač razmišljam.  Medtem ko se eni borijo za življenje, drugi razmišljajo, da bi si ga vzeli. Kaj ni to noro? Vedno si želimo tisto, česar nimamo. In če bi bili tisti, ki razmišljajo, da bi sodili sami sebi, v koži tistih, ki se borijo za preživetje – verjemite, da ne bi več razmišljali o samomoru, ampak bi bili hvaležni za vsako dano minuto na tem planetu. Včasih ljudje samo mislijo, da so na dnu in da jim ni živeti, pa so v resnici še daleč od pekla …

Depresija, duševne bolezni. Obstajajo in so čedalje bolj pogoste. Vendar pa tisti, ki se za samomor odločijo na podlagi resnih težav in tegob, to tudi izpeljejo in ne poskušajo desetkrat. Ker te množične poskuse odvzema življenja, ne bi definirala kot poskus samomora, saj njihov namen ni končati z življenjem. Gre za klic na pomoč, podporo, razumevanje … pa je res potrebno klicati na pomoč na tak način? Ja, tem ljudem je potrebno pomagati. Bojazen je le, da te po 10 neuspelih poskusih ne more nihče več resno jemati (razen psihologa in psihiatra) – to je tako kot tista zgodba s pastirjem in volkom.

Dejstvo je, da je depresija bolj pogost pojav v bogatih državah. Torej bogastvo uničuje duha. V članku piše, da so njihovo sogovornico do roba pripeljali starši z nenehnimi očitki, da službe ne išče dovolj zavzeto. Če je to razlog (oz. so starši razlog), da si nekdo vzame življenje, potem bi človeštvo že zdavnaj izumrlo, saj ne poznam popolnih staršev.

So ljudje, ki imajo zares težko življenje in so enostavno obupali nad njim. Je pa veliko tudi takih, ki enostavno pretiravajo s tem, kako hudo jim je in se smilijo sami sebi. Čeprav ne podpiram ideje o samomoru, pa sem prišla ob tem pisanju do zaključka, da bolj spoštujem tiste, ki so se iz nekih hudih razlogov odločili za samomor in ga tudi izpeljali, saj to pomeni, da so imeli jajca, kot pa neuspešne ponavljavce.

Sem pretrda in hudobna, če mislim, da je nekdo, ki mu niti v desetič ne uspe izpeljati zadanega, nesposoben? Prav, potem pa sem. Zase mislim, da sem nesposobna že, če mi zadano ne uspe v prvič.

Življenje je dar. In ko gledaš ljudi, ki se z zadnjimi hlapi močmi v bolečinah oklepajo življenja, potem se vprašaš, zakaj za vraga, bi si ga nekdo hotel vzeti. Vse je stvar perspektive. In ko mi v življenju ne gre, se opomnim, da je vedno lahko še slabše.

Objavljeno 9. 9. 2013

NENASLOVLJENO IZGUBLJENO

Življenje je fascinantno. Nikoli ne gre SAMO na bolje. Nikoli ne gre VSE na bolje. In obratno.

Življenje ni ena sama definirana krivulja, življenje je preplet, neskončnost, kaos misli, čustev, dogodkov, oseb … Dobro in slabo, prijetno in težko. Vse to hkrati.

S temi občutki se srečujem zdaj, na še enem razpotju, ko ne vem, kam in kako.

Poročila sem se z moškim, ki me ima neskončno rad in jaz imam rada njega. Skupaj sva super par.

A z nedavno poroko in odsotnostjo (dopust) so privrele na dan neprijetne stvari na poklicnem področju. In ko je moje življenje preplavljala neizmerna sreča, da sem našla nekoga, s katerim bom preživela preostanek življenja, je vzporedno potekala bitka v službi.

Poročena sem, a brez službe, ki sem jo oboževala. Brez službe, ki sem ji dajala večino svoje pozornosti, energije, možgane, tudi zasebni čas.

In čeprav poročena in ljubljena, se počutim izgubljeno, saj sem ostala brez velikega dela svoje identitete, ki je dajala mojemu obstoju smisel – DELO, ki ga opravljaš z neizmernim veseljem in predanostjo.

In ko daš vse in še več, seveda to pričakuješ v zameno v primeru, da boš to kdaj potreboval, saj le to in tako poznaš. Pričakovanja, pričakovanja … in napačna prepričanja, da je moja predanost  spoštovana, cenjena ali vsaj opažena. Živela sem v popolni zamegljenosti, v iluziji, v neresnici, v svetu, ki ne obstaja.  

Dobila sem moža, a s službo izgubila del sebe. In zato se počutim izgubljeno, kaotično, zmedeno.

To je življenje. Dobro in slabo, lahko in težko, prijetno in tečno, srečno in kaotično.

In vse to sem jaz, ko razmišljam, kam naprej, kam s temi občutki …