Ker je jutri Svetovni dan
preprečevanja samomora, je logično, da se danes na veliko piše o samomoru. Drugih
364 dni v letu pa nič. Naj dodam še jaz svoj kamenček v ta mozaik, pa čeprav bo
štrlel iz okvirja. Danes sem namreč prebrala dva članka o dveh različnih ženskah,
ki jih je življenje pripeljalo do roba. Če ne gre za eno in isto osebo, saj sta
osebi v obeh člankih slučajno istih let in slučajno sta obe zadnjič delali
samomor leta 2008. Ena je poskušala 8x, druga 10x. Očitno obe s 100 % neuspehom.
Ker je zame samomor strahopetno
dejanje, sem na FB objavila tale utrinek, ki je v nasprotju s črednim
razmišljanjem: »Oprostite, to, da greš 10x delat samomor, pa ti 10x spodleti,
to pa je res definicija nesposobnosti in neuspeha.« Me nič ne moti, če se vas
večina zgraža nad zgoraj zapisanim, tako kot so se moji znanci na FB ...
Naj vas nekaj vprašam … Poznate
koga, ki je 10x delal izpit za avto? In padel tudi v desetič? Poznate koga, ki
je na faksu opravljal izpit več kot 10x (mislim, da to sploh ni možno, ker je
število pristopov k izpitu omejeno)? Kaj si mislite o človeku, ki recimo eno in
isto napako ponavlja že v desetič? (Saj veste, kaj pravijo – napaka je le prvič,
drugič je že zavestna odločitev.) Verjetno takih ljudi ne poznate, če pa bi
jih, pa predvidevam, da jih ne bi opisovali s pozitivnimi superlativi. Zakaj bi
bilo pri samomoru kaj drugače?
Stojim za tem, da če se človek za
nekaj odloči, da to tudi stori. Če je to samomor, naj bo. Morda smo res lahko
neuspešni enkrat ali dvakrat, kar je več kot to, pa menda že lahko definiramo
za splošni neuspeh.
Če se nekdo odloči, da si vzame
življenje, kdo sem jaz, da mu sodim? Vsak je gospodar svojega življenja in naj
dela z njim kar mu je volja. Pa naj stisne rep med noge in poišče najlažji
izhod iz dane situacije. Njegova odločitev. Samomora ne odobravam in zato se mi
ljudje, ki jim tak podvig uspe, tudi čisto nič ne smilijo, saj gre za njihovo
zavestno odločitev. Smilijo se mi njihovi dragi.
Pravijo, da ne razumem in da bi
se morala vživeti v vlogo nekoga, ki ima v življenju težave. In da če bi se,
verjetno ne bi tako razmišljala o samomoru. Meni se ni potrebno vživeti v
nobeno vlogo. Moje življenje je bilo daleč od enostavnega, preživela sem mnogo
stvari, celo smrt. In morda zato razmišljam tako, kot pač razmišljam. Medtem
ko se eni borijo za življenje, drugi razmišljajo, da bi si ga vzeli. Kaj ni to noro?
Vedno si želimo tisto, česar nimamo. In če bi bili tisti, ki razmišljajo, da bi
sodili sami sebi, v koži tistih, ki se borijo za preživetje – verjemite, da ne
bi več razmišljali o samomoru, ampak bi bili hvaležni za vsako dano minuto na
tem planetu. Včasih ljudje samo mislijo, da so na dnu in da jim ni živeti, pa
so v resnici še daleč od pekla …
Depresija, duševne bolezni.
Obstajajo in so čedalje bolj pogoste. Vendar pa tisti, ki se za samomor
odločijo na podlagi resnih težav in tegob, to tudi izpeljejo in ne poskušajo
desetkrat. Ker te množične poskuse odvzema življenja, ne bi definirala kot
poskus samomora, saj njihov namen ni končati z življenjem. Gre za klic na
pomoč, podporo, razumevanje … pa je res potrebno klicati na pomoč na tak način?
Ja, tem ljudem je potrebno pomagati. Bojazen je le, da te po 10 neuspelih
poskusih ne more nihče več resno jemati (razen psihologa in psihiatra) – to je
tako kot tista zgodba s pastirjem in volkom.
Dejstvo je, da je depresija bolj
pogost pojav v bogatih državah. Torej bogastvo uničuje duha. V članku piše, da
so njihovo sogovornico do roba pripeljali starši z nenehnimi očitki, da službe
ne išče dovolj zavzeto. Če je to razlog (oz. so starši razlog), da si nekdo
vzame življenje, potem bi človeštvo že zdavnaj izumrlo, saj ne poznam popolnih
staršev.
So ljudje, ki imajo zares težko
življenje in so enostavno obupali nad njim. Je pa veliko tudi takih, ki
enostavno pretiravajo s tem, kako hudo jim je in se smilijo sami sebi. Čeprav
ne podpiram ideje o samomoru, pa sem prišla ob tem pisanju do zaključka, da
bolj spoštujem tiste, ki so se iz nekih hudih razlogov odločili za samomor in
ga tudi izpeljali, saj to pomeni, da so imeli jajca, kot pa neuspešne ponavljavce.
Sem pretrda in hudobna, če
mislim, da je nekdo, ki mu niti v desetič ne uspe izpeljati zadanega,
nesposoben? Prav, potem pa sem. Zase mislim, da sem nesposobna že, če mi zadano
ne uspe v prvič.
Življenje je dar. In ko gledaš ljudi, ki se z zadnjimi
hlapi močmi v bolečinah oklepajo življenja, potem se vprašaš, zakaj za vraga,
bi si ga nekdo hotel vzeti. Vse je stvar perspektive. In ko mi v življenju ne
gre, se opomnim, da je vedno lahko še slabše.Objavljeno 9. 9. 2013
Ni komentarjev:
Objavite komentar