Ko sem bila stara 10 let, je moj
stric postal doktor. Ne zdravnik, ampak doktor ekonomskih znanosti. Takrat
nisem razumela, kako je lahko nekdo, ki ni zdravnik doktor. Spomnim se, da mi
je stric podrobno razložil celoten sistem … od tega, kako najprej diplomiraš, študiraš
naprej, narediš magisterij ter nato še doktorat. Zraven mi je kazal svojo svežo
knjigo (op. doktorsko dizertacijo) in razložil, da je to njegovo doktorsko
delo. Recimo, da sem stvar razumela dovolj dobro, da sem vedela, za kaj
približno gre. Vsekakor pa sem čutila, da je to, da si doktor, nekaj posebnega
in da to ni kar vsak. In prav takrat sem si zastavila cilj, ki me je spremljal
vse do 2. letnika faksa: ko bom diplomirala, bom takoj vpisala magisterij, nato
pa še doktorat. To ni bila želja, to je bil cilj … Ampak naši cilji se skozi
različna življenjska obdobja spreminjajo, kajne? Da postati magister in doktor
ni bil več moj cilj, nisem bila kriva sama. Moj cilj ali jaz se nisva
spremenila. Spremenili so se časi in spremenil se je visokošolski izobraževalni
sistem v Sloveniji.
Že od nekdaj vidim svojega strica
kot zelo inteligentno osebo, vredno občudovanja zaradi svoje strokovnosti in
idej. In ker je bil stric doktor, sem predvidevala, da so pač vsi doktorji taki – inteligentni osebki z
nazivom, ki spreminjajo svet. To moje prepričanje je padlo v vodo, ko sem
prišla na faks. V prvem letniku sem še nekako mislila, kako oh in sploh so vsi
doktorji/predavatelji na faksu, po letih opazovanja pa sem ugotovila, da sem se
globoko uštela pri svojem prepričanju in da na tem svetu obstaja več kvazi
doktorjev kot pa tistih pravih, ki dejansko nimajo samo naziva, ampak tudi
kakšno možgansko celico strokovnosti več od povprečnih ljudi in so dejavni tudi
v realnem življenju. In ko ugotoviš, da je fakultetna znanost sama sebi namen
in da predavateljska strokovnost živi samo v teoriji, v praksi pa se konča …
takrat se človeku porušijo sanje in prepričanja o vrednosti izobrazbe.
In če me je faks kaj naučil, me
je naučil to, da biti doktor še ne pomeni, da si car. Poleg razbitja osebnega
mita o doktorjih, pa se je v času mojega študija spremenilo še nekaj … sistem.
Kar naenkrat so uvedli bolonjski sistem in meni nič tebi nič, so znanstveni
magisterij in doktorat ukinili. Ja, tisti magisterij, ki mi je bil cilj že vse
od 10. leta starosti.
Sprijazniti se z dejstvom, da z
magisterijem in mladostniškim planom ne bo nič, niti ni bilo tako težko. V času do moje diplome se ni spremenil samo
sistem in moja zavest, da naziv ni vse, ampak še nekaj bolj pomembnega … dejstvo,
da lahko že vsak povprečen cepec z viška evri vpiše doktorat, napiše par
člankov, dizertacijo (povsod še tega ne) in postane doktor. Pri 30ih letih. Včasih
so bili mladi doktorji izjeme, danes so pravilo. Če ne dobiš službe po diplomi,
vpišeš doktorat. Za primerjavo: moj stric je postal doktor pri svojih 55. letih
in še danes je spoštovan strokovnjak na svojem področju. Bodo čez desetletja to
tudi generacije sodobnih doktorčkov? Dvomim, saj je s postopnim razvrednotenjem
sistema danes doktor v Sloveniji le še naziv in prav nič več.
Ne bom zanikala, da želje o
doktoratu še tlijo v meni, vsekakor pa
če in ko jih bom prižgala, se to ne bo zgodilo v Sloveniji.
Objavljeno 2. 8. 2013
Ni komentarjev:
Objavite komentar