Življenje je fascinantno. Nikoli ne gre SAMO na bolje. Nikoli ne gre VSE na bolje. In obratno.
Življenje ni ena sama definirana krivulja, življenje je preplet, neskončnost, kaos misli, čustev, dogodkov, oseb … Dobro in slabo, prijetno in težko. Vse to hkrati.
S temi občutki se srečujem zdaj, na še enem razpotju, ko ne vem, kam in kako.
Poročila sem se z moškim, ki me ima neskončno rad in jaz imam rada njega. Skupaj sva super par.
A z nedavno poroko in odsotnostjo (dopust) so privrele na dan neprijetne stvari na poklicnem področju. In ko je moje življenje preplavljala neizmerna sreča, da sem našla nekoga, s katerim bom preživela preostanek življenja, je vzporedno potekala bitka v službi.
Poročena sem, a brez službe, ki sem jo oboževala. Brez službe, ki sem ji dajala večino svoje pozornosti, energije, možgane, tudi zasebni čas.
In čeprav poročena in ljubljena, se počutim izgubljeno, saj sem ostala brez velikega dela svoje identitete, ki je dajala mojemu obstoju smisel – DELO, ki ga opravljaš z neizmernim veseljem in predanostjo.
In ko daš vse in še več, seveda to pričakuješ v zameno v primeru, da boš to kdaj potreboval, saj le to in tako poznaš. Pričakovanja, pričakovanja … in napačna prepričanja, da je moja predanost spoštovana, cenjena ali vsaj opažena. Živela sem v popolni zamegljenosti, v iluziji, v neresnici, v svetu, ki ne obstaja.
Dobila sem moža, a s službo izgubila del sebe. In zato se počutim izgubljeno, kaotično, zmedeno.
To je življenje. Dobro in slabo, lahko in težko, prijetno in tečno, srečno in kaotično.
In vse to sem jaz, ko razmišljam, kam naprej, kam s temi občutki …
Ni komentarjev:
Objavite komentar