Veste kaj?! Meni ta 40-dnevni post NE gre. Očitno je čokolada predobra, v meni pa premalo volje. Pa ne samo to, tudi diploma – moja prva živa žaba – mi ne gre. Preklet zakurn'k, kot bi rekel Vratovinc.
Saj veste, kdo je Vratovinc? Tisti mesar iz risanke Jajo in Pajo, kjer je glavni car legendarni dedek Bedenko? Postanem kar nostalgična, ko se spomnim, kakšne dobre risanke smo imeli včasih. Poleg te, so risanke mojega otroštva še Banananjam, He-man, Supermedo, Palček Smuk, Vili Gaga, Mali leteči medvedki, Šolenčki, Buš Buš, Tomažek iz svetilnika, Medvedek Uhec, Jakec in čarobna lučka … pa še kakšna bi se našla, pa se zdajle ne spomnim. Te so bile meni res ljube. A sploh še delajo tako dobre risanke? Edina novejša risanka, ki mi je všeč, je Bacek Jon.
»Če bi petelin zjutraj ne zapel, bi še vsi drnjohali kot Trnuljčica, čeprav dedek Bedenko, upokojeni marinar, o sebi pravi, da ima tako rahel spanec kot na barki … Pa dedek Bedenko? Ta povsem z marinarsko razsodnostjo: »Meni naglo vstajanje ne dene dobro, kar pa je glavno, moram o vsem še malo podkožno razmisliti.« Ali ga slišite, kako globoko premišljuje?«
Popolnoma se strinjam z dedkom Bedenkom. Tudi meni naglo vstajanje ne dene dobro in podkožno razmišljanje mi ni tuje. Ah, kako rada razmišljam. Podkožno razmišljam o diplomi, namesto z odprtimi očmi pred računalnikom. Ampak saj bo … samo nisem še čist padla notr. Sem pa ugotovila, da je pisanje tegale bloga ena super reč. Tako lahko pišem o stvareh, o katerih me sprašujejo sorodniki in bližnji in jih tako sproti seznanjam z aktualnimi pripetljaji v mojem življenju. Saj veste, da mi ni potrebno 100krat razlagati enih in istih reči. Zadnje časa vse zanima moja diploma. Torej, dragi moji … pisanje bloga in preučevanje starih risank mi gre zaenkrat bolje od pisanja diplome. Ko bo kaj novega, vas obvestim … do takrat me ne zasipajte z enimi in istimi vprašanji.
Naprej o risankah. Tale mi je bila tudi posebno pri srcu. Celo knjigice o Šolenčkih so obstajale. Slovenske sinhronizacije nisem našla, se pa spomnim Švedre, Čarlija in Nadškornja Škripa.
Uradno sem po veroizpovedi katolik. Še kot otroci vero podedujemo od naših staršev, saj takrat še ne sprejemamo lastnih zavestnih odločitev. Tudi jaz, vendar pa pri meni danes obstaja razlika med mojo uradno religijo in mojo lastno vero. Ampak ta blog ni namenjen pisanju o mojih verskih (ne)prepričanjih. O tem kdaj drugič, ko bo več časa in navdiha.
Ne glede na to, ali ste verni ali ne, verjetno veste, da je danes pepelnična sreda, s katero se začenja 40-dnevni post. Če drugače ne, pa zato, ker so danes povsod na menijih le ribe. Do sedaj nisem nikoli razmišljala o postu, pač pa takrat, ko je bil strogi post nisem jedla mesa. Tako so rekli in tako je bilo. Sicer mi ni bilo nikoli jasno, zakaj črtamo meso, ribe pa lahko jemo. In nikoli mi ni bilo jasno, čemu se odrekati mesu, če ga pač samo zamenjamo za neko drugo stvar, s katero se ravno tako napokamo. Mi ni bilo in mi še vedno ni jasno. A je to poanta posta? Seveda ne.
Post naj bi bil namenjen preizkušanju našega duha, volje in premikanju mej v glavi … ali se dejansko lahko nečemu odpovemo. S tem konceptom bi se lahko strinjala, saj gre za moje pojme tukaj bolj za posameznikovo rast in rast duha, kot pa za neka verska prepričanja. Ali smo dovolj močni, da se za nekaj časa odpovemo nečemu, kar obožujemo?
Škoda, da post veliko ljudi povezuje z religijo (in se iz njega norčuje in provocira) ali pa ga spoštuje pasivno, po navadi zaradi religije. Tako kot sem to delala jaz, da sem spoštovala nek običaj, nikoli pa zares razmišljala o njegovem bistvu in resničnem pomenu. No, taka sem bila. Sedaj razmišljam in se odločam.
Kje je smisel, da se kot neljubitelj mesa za en dan odpovem mesu? To zame ni nobena žrtev, prej veselje. Koliko dni v letu je potem še postnih zame, ker ne jem mesa … uf, precej. Torej? Vprašaj se, Barbina Blondina, kaj je tisto, čemur bi se ti najtežje odpovedala? Iz prve vam lahko izstrelim, da so to sladkarije. Sladkarije in čokolada so moje meso. Čokolada in sladkarije so moj »drug of choice«. Sem pravi odvisnik in kot tak, se vse moje tehtne zavestne odločitve razblinijo ob bližnjem stiku s koščkom čokoladice.
Tale post mi je ponudil odlično priložnost, da se posvetim sama sebi in da morda sprejmem kakšno odločitev. In sem jo, včeraj. Odločila sem se, da se bom postila vseh sladkarij, vključno z mojo največjo pregreho - čokolado. Samo veste kaj … še prvi dan ni minil, pa sem se že zlomila. Sem kar razočarana sama nad sabo, še posebej zato, ker sem v toku dneva premagala prve tri nagone po koščku čokolade, ki so se zvrstili tja do petih popoldne. V četrto pa sem podlegla. Premagana. Zlomljena. Nezrela?
Čeprav mi danes ni uspelo, bom nadaljevala. Jutri je nov dan. Če sem se danes odrekala in mi je spodletelo šele pri koncu dneva (tudi to menda nekaj šteje?!), se bom jutri še bolj potrudila in poskusila zdržati do konca. In potem še naslednji dan. In še naslednji …
Imam mačka. Ha, pa vas imam … moje asociacije tokrat delujejo v pravo smer in referiram na domačo živalco. Kam pa so vas odnesle misli? Menda ne k tistemu mačku, ki ga imajo nekateri osebki po prekrokani noči?
Torej … mi imamo mačka. Čisto pravega živega mačka. Mi, ki nikoli nismo imeli nobenega hišnega ljubljenčka, imamo mačka. Nikoli na tem svetu si nisem mislila (in nisem edina), da bomo pri naši hiši imeli hišnega ljubljenčka. Hišnega - takega, ki se dejansko sprehaja tudi po hiši in ga je potrebno redno hraniti in zanj skrbeti. Pa ga imamo. Ime mu je Miškolin Pokora. Kličemo ga Miško, čeprav sliši tudi na imena, kot so Mišek Pišek, Mačkoni, Piki, Peder (nič takega, saj tistemu novemu vodji Perpetuum Jazzile je tudi tako ime ), Kurac (no, tega pa težko opravičim in ostaja sporen) in še kaj bi se našlo. Imena so odvisna od trenutnega navdiha in od stopnje mačkonove nagajivosti. Odziva se na nobeno ime. Baje je to normalno, ker ni pes. Sliši samo takrat, ko želi slišati, t.j. ko gre za hranjenje. Kar ni povezano s hrano, ga pač ne zanima.
Miškolin je sirota. Očitno ga je nekdo na grd način zavrgel in tako se je lepega dne začel smukati okoli naše hiše. Ker ga do večera še vedno ni nihče pogrešil, sem šla z njim do vseh sosedov in spraševala, če vedo, čigav je. Pa tega mačka še nihče nikoli ni videl. Revček se mi je tako zasmilil, da sem ga zvečer nahranila in mu priskrbela udobno ležišče. Od takrat je minilo že več kot pol leta in postal je naš hišni muc. Moj posvojenček. Po veterinarkinem mnenju je aprilski maček, torej je bil takrat, ko se je zatekel k nam star okoli 5 mesecev in izgledal je takole:
Pokora je čisto črn muc z zelenimi očmi, dolgimi brčicami, ljubkim obrazkom in prikupnim pogledom. Vsem se dopade in ni ga človeka, ki ne bi občudoval našega mačkona.
Načeloma je priden maček … t.j. kadar ne razbrska maminih korit z rožami, ne izziva svoje usode na cesti, ne pride domov ves blaten in umazan ter ne skače na kuhinjski pult. Drugače je priden in večino časa predremucka. Odkar ga hranimo s človeško hrano je postal zelo izbirčen in briketi mu nič več ne teknejo. Moja eksperimentiranja z njegovim prehranjevanjem so dokazala, da je zelo sladkosned muc. Mi pa še vedno čakamo in upamo, da bo ujel tudi kakšno miš ali krta, da bo veselje pri hiši ter da bo končno upravičil svoje ime. Ima pa tudi eno slabo lastnost – smrdi mu iz gobčka. Že razmišljam, da bi mu začela umivati zobke. Morda vi poznate kakšno drugo rešitev?
Miško je nabrit in rojen za počenjanje raznovrstnih lumparij. Za sabo ima že dva obiska pri veterinarju. Prvič jih je skupil v pretepu s sosedovim mačkom, drugi obisk pa je bil načrtovan – peljali smo ga na kastracijo, da nam ja s svojimi potepi ne bi povzročal še dodatnih težav, stroškov in skrbi. Takrat so ugotovili, da ima Miškolin samo en jajc … ni kaj, je poseben maček. Postaja pa očitno, da je zaljubljen v deko, ki jo imamo na kavču v dnevni sobi, in vse kaže na to, da ima z njo prav posebno ljubezensko razmerje (morda mu je všeč, ker je kosmata). No, če še niste ugotovili, bom napisala tako, kot je: naš maček naskakuje deko! Ni mi jasno ali je to normalno ali ne, glede na to, da je kastriran. Verjetno bo to vzrok za obisk št. 3 pri veterinarki.
Njegova priljubljenost pri naših družinskih članih variira iz dneva v dan, v povprečju pa raste – predvsem pri tistih, ki so prva dva tedna še vedno upali, da bo mačkon magično izginil in odšel novim dogodivščinam naproti. Meni se je tako ali tako prikupil že prvi dan s svojim izgubljenim pogledom.
Niti v najbolj norih sanjah ali nočnih morah si ne bi predstavljala, da bom imela mačka. Pa ga imam. Danes je naš lepotec tak (oz. še malo večji):
Od totalne antiljubiteljice mačk in ostalih živali sem postala ponosna lastnica puhaste kepice, ki se rada crklja in igra. Ne rečem, da sedaj obožujem kar vse mačke, obožujem pa našega Miškolina.
Točno na isti dan, 27. februarja, kot se je zgodila prva EMA, le 18 let kasneje smo izbrali že sedemnajsto pesem, ki jo bomo maja poslali v evrovizijski boj oz. na Eurovision song contest (ESC).
Uh, lani smo (so) ga z izbiro Narodnozabavnega rocka res pihnili in to še bolj kot takrat, ko smo leta 2004 poslali tista dva mladoporočenca. Se jih sploh še spomnite? Mene bolj kot njuna glasbena ustvarjanja zanima, če sta sploh še poročena. Če še malo raziskujemo po lestvici mojih najmanj priljubljenih predstavnikov, bi s 3. mestom nagradila Dežana. Zgodilo se je leta 2006, ko je prepeval o Mr. Nobody-ju. Verjetno se mu ni bilo težko vživeti v pesem. Še sedaj pa ima verjetno marsikdo nočne more, če se samo spomni na tisto njegovo »muvanje« in novopečeno bradico. Če tistega leta ni bilo kuhanja na EMI in vnaprejšnjega dogovarjanja, potem pa … vrag naj vzame! Seveda je bilo, saj bi si Lenderova zaslužila vsaj tiste 3 točke s strani »strokovne« žirije, tako pa so žal Mandoline ostale doma. Še danes se sprašujem, katero mesto bi nam prinesle. Ne vem, če veste, ampak vzporedno z Evrovizijo poteka še tekmovanje vseh drugouvrščenih pesmi vseh sodelujočih držav in Mandoline so takrat zmagale! Z-m-a-g-a-l-e! Kaj bi bilo, če bi bilo … Pa pustimo preteklost zadaj.
Maja nas čaka nov glasbeni obračun, kjer nas bo zastopala Maja. Maja Keuc. Ja, ja, tista, ki ima tak glas, da ti grejo vse kocine pokonc. Vesela sem, da je zmagala. Čeprav tudi "Aprilska" pesem ne bi bila slaba izbira, mi je ona že malo zoprna s tistim njenim posnemanjem Ga-Ga-jinega stila. Pa tista kretnja z roko, ki se je ponavljala in ponavljala. Kaj je blo to?
Končalo se je tako, da je šema ostala doma, na ESC pa bo končno odšel odličen vokal in solidna pesem. Vanilija oz. No one mi na prvo uho ne deluje presežek, je pa dejstvo, da je bila ta pesem ena izmed boljših na letošnji EMI. Z malo domišljije in občutka verjamem, da bi se pesem dalo še precej izboljšati in prilagoditi, da bi Majin glas še bolj prišel do izraza. Sploh pa nam ni potrebno skrbeti, saj s tako močnim vokalom tudi ob bolj povprečni pesmi ne moremo ostati neopaženi.
Režija, ne ne … žirija. Bila sem zelo skeptična glede morebitnega okusa nastavljenih žirantk. Ok, Darja Švajger je bila upravičeno v žiriji. Nas je le že 2x zastopala na ESC-ju in žvrgoli tako, da se je človek kar ne naposluša. Severina? Saj je zvezda in vse, samo … halo?! Nisem zato, da tujci krojijo našo lastno usodo. Čeprav je pa res, da mi smo bolj tak mevžast narod, ki marsikdaj ne zna izraziti lastnega stališča. Izbira Mavčeve me, glede na njeno ESC udejstvovanje, niti ne preseneča, sem pa pogrešala moško besedo v žiriji. Sem bolj feministka kot kaj drugega, vendar pa … malo ravnovesja tudi mora biti.
Kljub mojim začetnim dvomom glede žirije in njihovim sprotnim medlim komentarjem (za njih so bile kar vse pesmi zanimive ali dobre - nekje tukaj se je pester pridevniški izbor končal … pogrešala sem bolj kritično razmišljanje žirantk in morda tudi kakšno negativno kritiko – roko na srce, materiala so imeli zadosti) so se žirantke na koncu pravilno odločile in izbrale pravi 2 superfinalistki!
Zdi se, da je letos Slakonja zakrpal vse luknje in zbrisal sence, ki so se zadnja leta zgrinjale nad EMO. Vsaj malo je uravnovesil vse tiste ženske hormone, EMA pa je z njim končno postala zanimiva, začinjena s humorjem in gledljiva do konca. Če smo vsa prejšnja leta vsi nestrpno čakali, da že razglasijo zmagovalca in da se tisti medglasovalni šovi v obliki pevskih točk končajo, je bilo letos povsem drugače. Nič dolgočasno! Prav nasprotno, meni je bil prav ta zadnji del EME, ko je bila na sporedu zabava s Klemnom, najbolj všeč. Kljub vsem »v živo spodrsljajem« je Slakonja s svojo sproščenostjo, spontanostjo in z miksom 16 let skomin poskrbel, da se bomo te EME spominjali kot ene izmed boljših! Hvala Klemen, da nam ni bilo dolgčas!
Sedajle sem še pod vtisom hrvaške Dore, kjer so ravnokar izbrali svojo predstavnico. Njihov letošnji koncept je tudi povsem drugačen od predhodnih. Šest tednov zaporedoma so izbirali izvajalca/ko, ki jih bo zastopal/a na ESC-ju. Danes so v finalu izbirali med preostalima dvema izvajalcema (Jacques Houdek in Daria Kinzer) in pa tremi pesmimi. Že od začetka sem navijala za Houdeka, ki je zares izvrsten vokalist in interpret, samo žal ni zmagal. Za izbrano pesem Lahor je bila Daria res boljši izbor.
Se mi pa refren pesmi v angleški različici sliši kot: Break a leg. Ne vem sploh, ali sem slišala prav. Bomo videli, ko pride tekst na splet. Pa saj tudi za našo Majo po prvi kitici nisem vedela, v katerem jeziku sploh poje. Hm, sedaj ata google že pravi, da sem prav slišala in angleški naslov zmagovalne pesmi je res Break a leg. Moram slišati še v kontekstu, preden podam končno mnenje.
Menim pa, da bo naša Vanilija v angleščini zvenela veliko bolje. Že komaj čakam, da slišim celo verzijo.
Imamo letos boljšo pesem in predstavnico za ESC kot naši sosedi?
