IMAM MAČKA

Imam mačka. Ha, pa vas imam … moje asociacije tokrat delujejo v pravo smer in referiram na domačo živalco. Kam pa so vas odnesle misli? Menda ne k tistemu mačku, ki ga imajo nekateri osebki po prekrokani noči?

Torej … mi imamo mačka. Čisto pravega živega mačka. Mi, ki nikoli nismo imeli nobenega hišnega ljubljenčka, imamo mačka. Nikoli na tem svetu si nisem mislila (in nisem edina), da bomo pri naši hiši imeli hišnega ljubljenčka. Hišnega - takega, ki se dejansko sprehaja tudi po hiši in ga je potrebno redno hraniti in zanj skrbeti. Pa ga imamo. Ime mu je Miškolin Pokora. Kličemo ga Miško, čeprav sliši tudi na imena, kot so Mišek Pišek, Mačkoni, Piki, Peder (nič takega, saj tistemu novemu vodji Perpetuum Jazzile je tudi tako ime ), Kurac (no, tega pa težko opravičim in ostaja sporen) in še kaj bi se našlo. Imena so odvisna od trenutnega navdiha in od stopnje mačkonove nagajivosti. Odziva se na nobeno ime. Baje je to normalno, ker ni pes. Sliši samo takrat, ko želi slišati, t.j. ko gre za hranjenje. Kar ni povezano s hrano, ga pač ne zanima.

Miškolin je sirota. Očitno ga je nekdo na grd način zavrgel in tako se je lepega dne začel smukati okoli naše hiše. Ker ga do večera še vedno ni nihče pogrešil, sem šla z njim do vseh sosedov in spraševala, če vedo, čigav je. Pa tega mačka še nihče nikoli ni videl. Revček se mi je tako zasmilil, da sem ga zvečer nahranila in mu priskrbela udobno ležišče. Od takrat je minilo že več kot pol leta in postal je naš hišni muc. Moj posvojenček. Po veterinarkinem mnenju je aprilski maček, torej je bil takrat, ko se je zatekel k nam star okoli 5 mesecev in izgledal je takole:

Pokora je čisto črn muc z zelenimi očmi, dolgimi brčicami, ljubkim obrazkom in prikupnim pogledom. Vsem se dopade in ni ga človeka, ki ne bi občudoval našega mačkona.

Načeloma je priden maček  … t.j. kadar ne razbrska maminih korit z rožami, ne izziva svoje usode na cesti, ne pride domov ves blaten in umazan ter ne skače na kuhinjski pult. Drugače je priden in večino časa predremucka. Odkar ga hranimo s človeško hrano je postal zelo izbirčen in briketi mu nič več ne teknejo. Moja eksperimentiranja z njegovim prehranjevanjem so dokazala, da je zelo sladkosned muc. Mi pa še vedno čakamo in upamo, da bo ujel tudi kakšno miš ali krta, da bo veselje pri hiši ter da bo končno upravičil svoje ime. Ima pa tudi eno slabo lastnost – smrdi mu iz gobčka. Že razmišljam, da bi mu začela umivati zobke. Morda vi poznate kakšno drugo rešitev?

Miško je nabrit in rojen za počenjanje raznovrstnih lumparij. Za sabo ima že dva obiska pri veterinarju. Prvič jih je skupil v pretepu s sosedovim mačkom, drugi obisk pa je bil načrtovan – peljali smo ga na kastracijo, da nam ja s svojimi potepi ne bi povzročal še dodatnih težav, stroškov in skrbi. Takrat so ugotovili, da ima Miškolin samo en jajc … ni kaj, je poseben maček. Postaja pa očitno, da je zaljubljen v deko, ki jo imamo na kavču v dnevni sobi, in vse kaže na to, da ima z njo prav posebno ljubezensko razmerje (morda mu je všeč, ker je kosmata). No, če še niste ugotovili, bom napisala tako, kot je: naš maček naskakuje deko! Ni mi jasno ali je to normalno ali ne, glede na to, da je kastriran. Verjetno bo to vzrok za obisk št. 3 pri veterinarki.

Njegova priljubljenost pri naših družinskih članih variira iz dneva v dan, v povprečju pa raste – predvsem pri tistih, ki so prva dva tedna še vedno upali, da bo mačkon magično izginil in odšel novim dogodivščinam naproti. Meni se je tako ali tako prikupil že prvi dan s svojim izgubljenim pogledom.

Niti v najbolj norih sanjah ali nočnih morah si ne bi predstavljala, da bom imela mačka. Pa ga imam. Danes je naš lepotec tak (oz. še malo večji):

Od totalne antiljubiteljice mačk in ostalih živali sem postala ponosna lastnica puhaste kepice, ki se rada crklja in igra. Ne rečem, da sedaj obožujem kar vse mačke, obožujem pa našega Miškolina.

Nauk te zgodbe: Nikoli ne reci nikoli!