Uradno sem po veroizpovedi katolik. Še kot otroci vero podedujemo od naših staršev, saj takrat še ne sprejemamo lastnih zavestnih odločitev. Tudi jaz, vendar pa pri meni danes obstaja razlika med mojo uradno religijo in mojo lastno vero. Ampak ta blog ni namenjen pisanju o mojih verskih (ne)prepričanjih. O tem kdaj drugič, ko bo več časa in navdiha.
Ne glede na to, ali ste verni ali ne, verjetno veste, da je danes pepelnična sreda, s katero se začenja 40-dnevni post. Če drugače ne, pa zato, ker so danes povsod na menijih le ribe. Do sedaj nisem nikoli razmišljala o postu, pač pa takrat, ko je bil strogi post nisem jedla mesa. Tako so rekli in tako je bilo. Sicer mi ni bilo nikoli jasno, zakaj črtamo meso, ribe pa lahko jemo. In nikoli mi ni bilo jasno, čemu se odrekati mesu, če ga pač samo zamenjamo za neko drugo stvar, s katero se ravno tako napokamo. Mi ni bilo in mi še vedno ni jasno. A je to poanta posta? Seveda ne.
Post naj bi bil namenjen preizkušanju našega duha, volje in premikanju mej v glavi … ali se dejansko lahko nečemu odpovemo. S tem konceptom bi se lahko strinjala, saj gre za moje pojme tukaj bolj za posameznikovo rast in rast duha, kot pa za neka verska prepričanja. Ali smo dovolj močni, da se za nekaj časa odpovemo nečemu, kar obožujemo?
Škoda, da post veliko ljudi povezuje z religijo (in se iz njega norčuje in provocira) ali pa ga spoštuje pasivno, po navadi zaradi religije. Tako kot sem to delala jaz, da sem spoštovala nek običaj, nikoli pa zares razmišljala o njegovem bistvu in resničnem pomenu. No, taka sem bila. Sedaj razmišljam in se odločam.
Kje je smisel, da se kot neljubitelj mesa za en dan odpovem mesu? To zame ni nobena žrtev, prej veselje. Koliko dni v letu je potem še postnih zame, ker ne jem mesa … uf, precej. Torej? Vprašaj se, Barbina Blondina, kaj je tisto, čemur bi se ti najtežje odpovedala? Iz prve vam lahko izstrelim, da so to sladkarije. Sladkarije in čokolada so moje meso. Čokolada in sladkarije so moj »drug of choice«. Sem pravi odvisnik in kot tak, se vse moje tehtne zavestne odločitve razblinijo ob bližnjem stiku s koščkom čokoladice.
Tale post mi je ponudil odlično priložnost, da se posvetim sama sebi in da morda sprejmem kakšno odločitev. In sem jo, včeraj. Odločila sem se, da se bom postila vseh sladkarij, vključno z mojo največjo pregreho - čokolado. Samo veste kaj … še prvi dan ni minil, pa sem se že zlomila. Sem kar razočarana sama nad sabo, še posebej zato, ker sem v toku dneva premagala prve tri nagone po koščku čokolade, ki so se zvrstili tja do petih popoldne. V četrto pa sem podlegla. Premagana. Zlomljena. Nezrela?
Čeprav mi danes ni uspelo, bom nadaljevala. Jutri je nov dan. Če sem se danes odrekala in mi je spodletelo šele pri koncu dneva (tudi to menda nekaj šteje?!), se bom jutri še bolj potrudila in poskusila zdržati do konca. In potem še naslednji dan. In še naslednji …
Ni komentarjev:
Objavite komentar