KDO JE V MESTU VLADAR? MESTNI REDAR!

Prejle sedim doma za mizo, nekaj razmišljam in delam. Nakar pozvoni poštar. Pri nas poštar hodi šele okoli 1 ure popoldan. Mu odprem in pravi, da ima zame priporočeno pismo. Hm, že takoj se mi zdi čudno, ker nisem ničesar takega pričakovala. Podpišem in dobim v roke tisto AR ovojnico. O šit! Pogledam pošiljatelja in vidim Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana. »Kva je zdej to?« bentim na glas in hkrati pravim, da sigurno ne more biti nič dobrega. Poštar gre, jaz pa hitro trgam tiste obstranske trakce stran … najprej pogledam položnico – ta je prazna. Si za hip oddahnem in gledam naprej … potem mi v oči pade fotografija. Ja, avto je MOJ! O šit, o šit, pritisk mi narašča, zaskrbljenost še bolj. Potem berem od začetka. Naprej piše kdaj in kje je bil prekršek narejen – 1. avgusta v Ljubljani. Spet preklinjam vse kar leze in gre in se sprašujem KAKO za vraga. A sem sploh bila jaz takrat v Ljubljani? Še preden se lotim brskanja po možganih, kdaj je to sploh bilo, pogledam naslednji odstavek, kjer je napisana kazen: 300 EUR + 3 kazenske točke ! !

KAJ? KAKO? KDAJ? KJE? JAZ??????

Predpisov se bolj ali manj držim, razen ko je kakšna taka omejitev hitrosti, ko ti vsi za ritjo piskajo in hupajo. Tisto priganjanje me naredi živčno in avtomatično pospešim.

Strmim v tisti list papirja vsa rdeča v obraz, iz ust mi uhajajo čisto fantovske kletvice, začnem cepetat in še kar ne morem verjet. JAZ?

Globoko zadiham in si pravim: »No, saj si kar dolgo zdržala. Šest let brez kazni, brez prekrškov od kar si naredila izpit. Saj bo, pomiri se.«

In se pomirjam ter diham. Vdih, izdih. »Bodi mirna. Barbina, vsedi se in beri naprej.«

Berem tiste člene … BLA, BLA, BLA …

In pridem do dela z obrazložitvijo: No, tukaj me pa skoraj rukne KAP. Piše, da sem po nevemkaterem členu zakona predpisano omejitev 30 km/h prekoračila za 7 km/h.

No, takrat pa zgubim živce. Ko bi vsaj naredila en ornk prekršek! NE! Za tako glup prekršek sem dobila tako visoko kazen?! Zaradi 7 km/h več?

Jebelacesta polna radarjev! »Kdaj in kje?« mi še kar ni jasno.

In začnem brskati po spominu. V Ljubljano grem res poredko, morda 2-krat na mesec ali še manjkrat, če nimam nobenih obveznosti. Po gledanju in preučevanju koledarja ter možganski nevihti se začnem spominjati …

Bil je ponedeljek, ko sva šli z mami v Ljubljano po nekih njenih opravkih. Ko sva tisto opravili, sva si zaželeli malo šopingiranja in se odpravili proti BTC-ju. Tam, kot grem po navadi,  sem šla tudi tistega nesrečnega ponedeljka. Vendar pa je bila cesta na nekem delu popolnoma zaprta zaradi del. Brez označenega obvoza. Nikjer ničesar. Zgubljena sredi Ljubljane zavijem v prvo ulico na levo in iščem pot do Zaloške. Vozim se po tistih enosmernih ulicah, na vsaki strani parkirani avtomobili, brez pojma, kam sploh moram zavit, da bom prišla na želeno cesto. Vozim za avtomobilom, ki očitno ve, kam mora in seveda jaz za njim. V tistem trenutku, ko sem se vozjakala po tistih enosmernih ulicah in sledila avtu pred mano, spremljala cesto in razmišljala, kam moram zavit, sem očitno spregledala znak za omejitev 30 km/h. 

Jebiga, jaz sem samo človek in v situaciji, kot je bila ta, imam neke prioritete. Najprej gledam na cesto, da koga ne zgazim ali se zabijem v avto pred mano, sledi opazovanje znakov za enosmerne in obvezne smeri, hkrati razmišljam, kam moram zavit in kam lahko sploh zavijem, potem iščem smerokaz za obvoz in šele nato se osredotočim na znake za omejitve hitrosti. Ker sem zaradi vsega naštetega že tako ali tako šla počasi, na števec niti nisem utegnila gledati.

No tako. Kar je je. Bedna kazen, zelo bedna. Čeprav sem v finančno kritičnem obdobju, bom že kako nakrpala tistih 150 EUR v osmih dneh. Ampak … da sem dobila za tistih 7 km/h še 3 kazenske točke pa mi ni jasno in mi ne bo jasno. Kaj za vraga?! Potem ko razmišljam, koliko hujših (na srečo nekaznovanih) prekrškov sem že sama naredila zaradi pretežke noge in kaj drug folk na cesti počne, mi je že skoraj smešno, da imam po novem kartoteko s  3 kazenskimi točkami z naslova 7-ih km/h preveč! Madoniš, sem pa norec.

Očitno je mestna blagajna prazna, gospodarska kriza pa še kako prisotna, da mestni redarji (vladarji) na vsakem koraku izražajo svojo moč.

Nič čudnega, saj smo v slovenskih butalah, kjer: mali prekrškarji plačujemo in polnimo blagajne, medtem ko cestni ubijalci, tajkuni in podobni kriminalci čudežno ostajajo nekaznovani ali pa jo odnesejo s smešno nizkimi kaznimi. Butale, a ne?

Slon in Sadež imata prav. Kdo je v mestu vladar? Mestni redar! Kdo jemlje nam d'nar? Mestni redar!