ANGEL LENOBE

Še vedno sem v tistem obdobju. Nisem srečna in nisem zadovoljna s svojim življenjem. Tudi če drugi mislijo, da ni razlogov, da bi sploh lahko bila nesrečna, to ne pomaga, ker se pač sama ne počutim dobro, srečno in zadovoljno. Ljudje vidijo površino, globine pa očitno ne zaznavajo. Oni ne čutijo tega, kar čutim jaz. In nihče me pravzaprav ne razume. To obdobje se vleče že precej (preveč) časa. Če se ne bi pred časom miselno poglobila v svoja občutja in naredila psihološko-čustvene analize sama sebe, se verjetno tega niti ne bi zavedala, ampak bi dan za dnem izgubljala del nasmeška na obrazu  in dobre volje ter še naprej živela v istem kalupu, zasidrana v nesreči. Tako živi mnogo ljudi in jim je kasneje, ko ostarijo, ob retrospektivi svojega življenja potem pogosto žal za pol stvari, ki jih niso/so naredili. Ne želim rutine in ne želim, da bi kdaj obžalovala, da česa nisem naredila/poskusila narediti. Ne več.

Vsaj na tej stopnji sem, da sem svoje tegobe in težave identificirala ter se jih zavedam. Sedaj so pomembni koraki na novi poti in korenite spremembe, ki me bodo vodile iz tega vsakodnevnega kalupa oz. začaranega kroga nezadovoljstva. Majhne spremembe z majhnimi koraki niso več dovolj. Čeprav so začetek. In te majhne korake delam. Korak naprej, pa potem dva nazaj. In tako se mi zdi, da še kar ostajam tam, v tistem nesmiselnem krogu brez križišča, ki bi vodilo ven.

Kljub zavedanju, da so novi koraki nujni, so le-ti težki. Še vedno puzam in se počasi postavljam na noge. Sprememb si želim, ampak vedno najdem kakšen izgovor in 100 ovir, da do njih ne pride. Ne samo pri dokončanju diplom, pri vsem iščem izgovore. Potem so tu še ljudje v moji bližini, katerim prevečkrat dovoljujem, da me izsiljujejo in podzavestno manevrirajo moje življenjske poti s tem, ko mi govorijo, česa vse nisem zmožna, česa ne morem. To je zatiranje, zbijanje samozavesti in volje, da bi zares poskusila nekaj novega. Prave spodbude pa ni. Od nikjer.

Čas teče, moji koraki pa so zelo počasni. Nezadostni. Res je, da moramo biti pripravljeni oz. zreli za spremembe, pa vendar se mi zdi, da to ni moj problem. Da sem pripravljena. Čas je pravi. Kaj je potem tisto, ki me drži v sponah trenutnega vsakdana? Okolje, ljudje? Potrebujem poleg pravega časa tudi distanco? Da se umaknem in grem nekam stran? To je misel, s katero se zadnje čase zelo pogosto spogledujem … in če bi dobila priložnost in možnost za odhod, ne bi razmišljala niti 2 sekundi. Nič in nihče me ne veže na tukaj. N I Č.

V meni je veliko strahov, katerim še vedno dopuščam, da živijo v meni in tako zavirajo mojo rast in razvoj. Ne bi se jih zavedala, če ne bi prebrala knjige z naslovom Angel lenobe, avtorja Joše Medveda. Ta knjiga me je naučila veliko novih stvari, predvsem pa to, da ima vsak svojega angela lenobe. In lenoba ni tista znana lenoba, ampak je dosti večja ovira. Lenoba je strah … strah pred življenjem. Strah pred novim, nepoznanim.

So ti moji strahovi krivi, da ostanem paralizirana, da se ne morem premakniti, narediti korakov naprej?
Pravijo, da je strah votel, okoli ga pa nič ni. Zato se moram znebiti vseh strahov, jih razbliniti in zakorakati naprej. Iz kalupa v srečo.

Drugi me še vedno ne »vidijo« in pravijo le, da mi tako dobro, kot mi je sedaj, ne bo nikoli več. Tega ne sprejmem, saj mi  s tem pravzaprav govorijo, da bom celo življenje nesrečna in nezadovoljna. Ne bo tako. Nikoli več ne bo tako, kot je sedaj! Bog pomagaj, da ne bo.