BURJA

Danes nisem produktivna. Nič mi ne gre od rok. Ne delo, ne razmišljanje, ne pisanje. Na misel mi pride le burja. Tisti hladen sunkovit severovzhodnik, ki trenutno piha tu na Primorskem. Burje nisem navajena, saj sicer ne domujem na Primorskem, na celini pa se s tem fenomenom ne srečujemo. In te nizke zimske temperature. Kar naenkrat je postalo tako mrzlo. In burja ta občutek še ojača. Zebe me. Premražena sem. Ledene roke, ledene noge, leden nos. Ležim na kavču, zvita v klobčič. Grejejo me deka, peč in moj stari računalnik, ki oddaja nenormalno veliko toplote. Pa me vseeno zebe. In med tem, ko razmišljam, kaj bi pisala, poslušam, kako se burja oglaša. Zavija in žvižga. Čutim jo skoraj skozi zidove. Burja, nehaj že. Ne pihaj več. In ti zima – odidi!

Burja trese našo hruško,
vije njene veje –
ah, lepo je biti burja –
veje in se smeje.

Veje vije, lomi, lomi
in se ne upeha –
ali slabo, slabo biti
slamnata je streha.

Burja strehe vse podere,
polja vsa prebega –
če pa jaz le stol prevrnem,
se že očka krega ...

                 Srečko Kosovel