TO, BO TO!

Juhej! EMA za EVO BOTO in Verjamem! Že v Verjamem v Verjamem sem pisala, da mi je ta štiklc daleč najbolj všečen in prisrčna Eva je s svojim odličnim nastopom to samo še potrdila. Svoje delo je opravila celo nad mojimi pričakovanji. Ni dvoma, ta kombinacija je EDINA prava izbira in fino je, da jo je prepoznala tako komisija kot tudi Slovenija. Čeprav priznam naglas … klovnesi Prusnički sta me pozitivno presenetili s Konichiwa. Še bolj kot onidve pa me preseneča ta hitro gre v ušesa japonska prismuknjena pesmica. Kar mrmram si jo, podzavestno. Všeč mi je in ne bi mi bilo hudo, če bi zmagala. Ampak Evrosong je svoja dva letošnja dvojčka norčka že dobil in naj najprej onadva odskačeta svoje.

Bo to, res to? Kako je že rekel Slakonja? sLOVEnia will win! In če bomo verjeli v Verjamem, bo morda verjela tudi Evropa … in potem Bo To, res to!

JEDWARD SPET NAPADA

Na Irskem se je nekaj ponovilo – zmaga dvojčkov Jedward na njihovem izboru pesmi za ESC. Očitno sta na Irskem oboževana. Lipstick sta nadomestila z Waterline in prišla nazaj v Evropo z neko čudno glasbo v stilu 80-ih. Nisem ravno njuna oboževalka, zato se mi v mislih podita samo dve stvari:

1. Moj bog, kaj je tega treba, da ju bom morala še enkrat gledat, kako zakamuflirana v vesoljska oblačila skačeta po evrovizijskem odru, in poslušat njun prečudoviti vokal?

2. Moj bog, naj v nedeljo na EMI ne zmagata dvojčici, ker proti moški irski različici nimata šans ne glede na to, s katero pesmijo bi šli naprej. Irska dvojčka bosta ukradla ves evrovizijski šov in cirkus. 

Torej, folk, navijajte za Evo! A tudi za EMO velja predvolilni molk? Hm … :)

VERJAMEM V VERJAMEM

Ob prvem poslušanju letošnjih pesmi na Valu 202, ki bodo na Emi 2012 tekmovale za uvrstitev v Baku, sem bila precej razočarana, saj mi ni bila nobena pesem posebno všeč. So pa bili moji možgani brez vsakršnih dvomov, kdo bi moral v Baku. To je definitivno Eva Boto! Zakaj? Preprosto … Prusnički še na playbacku zvenita povprečno slabo, sprašujem se, kaj bo šele v živo? Sicer dopuščam možnost, da me presenetita, čeprav menim, da ju nobena vaja ne bo naredila za nadpovprečne. To je zdaj že več kot jasno.

Sprašujem se, zakaj sploh kdo favorizira dvojčici. Vedno dobim isti odgovor – ker sta odštekani in ker lahko naredita šov na Evroviziji, ki je itak en sam šov. To je sicer res in tudi res je, da njuni komadi niso slabi; Konichiwa in Love hurts sta mi še kar všeč. Ta edini argument, zakaj bi dvojčici morali v Baku, mene ne prepriča. Kdor spremlja Evrosong ve, da sta lani Irsko zastopala dva nora dvojčka Jedward, ki sta dokazala, da razen odbitega nastopa in t.i. šova, glasbeno in pevsko  nista noben presežek. Ja, ja, Evropi sta bila všeč, ker sta predstavljala neko svežino in norost, nekaj novega in še nevidenega. Torej, zakaj bi Evropa letos glasovala za njun ponaredek v obliki naših dvojčic? Ne bo, tako preprosto je to. Zakaj do sedaj še nihče ni pomislil in podal dvoma (tudi misijski sodniki),  da če naprej pošljemo dvojčici, bo to izpadlo, kot da kopiramo lanske Irce? To je bilo že videno in slišano. Je pa tako, da imajo vse države tendenco, da naslednje leto pošljejo na Evrosong nekaj, kar grozno močno spominja na kakšne lanske dobro uvrščene pesmi/izvajalce. Ljudje božji, kopiranje in ponavljanje nikoli ne prinese uspeha. Še Nemčija je to jasno dokazala s svojo Leno. V drugič pač ni šlo, pa čeprav je kopirala samo sebe. Morda pa Slovenija ravno to hoče! Kopirati Irsko … Če poslušam dvojčici z Love hurts mi je to takoj jasno. Slišite tudi vi kakšno podobnost med Love hurts in Lipstick?

Po večkratnem poslušanju vseh letošnjih pesmi za Emo, sem kljub prvotnemu nenavdušenju našla svojega favorita. To je Eva z Verjamem! Zakaj sem za Evo, se mi zdi, da je bolj ali manj jasno. Vsekakor preferiram dober vokal, ki lahko prepriča vsaj sodnike, kot pa skopirano že videno odbitost. In tudi Evine pesmi se mi zdijo tako na splošno na precej višjem nivoju kot pesmi od dvojčic.

Vse tri Evine pesmi (Verjamem, A si sanjal me, Run) lahko na predvajalniku zlahka dam na repeat in me to ne bo motilo. Pesem Verjamem zares močno, tako po strukturi kot po melosu, spominja na zmagovalko Molitvo, Run pa mi je zelo povprečno melodična balada s predvidljivim in dolgočasnim besedilom in ko jo slišim najprej pomislim na Celine Dion. Nisem prepričana, da jo bo Evropa opazila, saj je to taka pesem, da se zlahka izgubi med množico melodičnih popevk. Verjamem pa v Verjamem … zdi se mi, da Evropa ljubi ta balkanski melos in čeprav je pesem prej koračnica žalostinka kot kaj drugega, bo zlahka opažena zaradi dobre melodije in upam da tudi izvedbe. Res je, da Verjamem ni nobena novost in je že bila slišana na Evrosongu, je pa bolj standardna in takih se ljudje ne naveličajo. V kombinaciji z balkanskim melosom, pa je ljudem lahko celo všeč malo bolj kot kakšna druga. In tokrat bi vztrajala, da gre Verjamem naprej slovenskem jeziku, saj je njeno besedilo odlično. Poskusimo tokrat s slovenščino, saj tako nimamo kaj izgubiti …

Kako bo pesem na koncu izpadla, je vsekakor odvisno od Eve, njenega nastopa ter interpretacije. Še tako dobro pesem lahko izvajalec mimogrede uniči. Bomo videli … ob slednji predpostavki se lahko kaj zlahka zgodi, da spremenim svoje mnenje o tem, kdo in kaj bi moralo naprej v Baku. Upam le, da bo Slovenija izbrala najboljšo, ne glede na vse druge obstranske dejavnike všečnosti, medijske preferiranosti in kuhinje. 

ČAS ZA PUST

Kdaj sem bila nazadnje pustna šema? Pojma nimam. Zadnja leta se nisem ukvarjala z maškarado, ker … pojma nimam zakaj … pač se enostavno nisem. Morda se mi je zdelo, da sem prestara za te stvari in da je našemiti se povsem otročje. Morda pa nisem imela ne volje ne časa se najprej ukvarjati z idejami, kaj bom, nato pa te ideje še uresničiti. Moja najboljša maska je bila rdeča mušnica; to sem bila v 7. ali morda 8. razredu OŠ in za ta kostum sem celo dobila nagrado. V vrtcu sem bila enkrat medved, kasneje v OŠ še Pika Nogavička, klovn, miška, črnka, ciganka in te standardne pustne šeme, ki danes ne izzivajo nobenega efekta presenečenja več. Še vedno pa je boljše, da si navadna izlajnana dobro narejena Pika Nogavička kot pa neka brezzvezna šema brez koncepta. Veliko ljudi se namreč kar nekaj našemi, toliko da je; fliknejo nase lasuljo, pa kakšna stara oblačila in predstavljajo … no, še sami verjetno ne vedo točno, kaj naj bi bili.

Sicer pust ne spada med moja večja veselja, pa vendarle sem sama kriva, da sem čisto pozabila, kako zabavno zna biti, ko se prepustimo pustni norčavosti in zabavi. Morda pa je za mojo pustno nezainteresiranost v zadnjih letih kriva tudi okolica, v kateri ni bilo nobenih pravih pustnih navdušencev. Prijateljica Panda Sabina pa je to spremenila. In ne da bi sploh sama opazila, sem počasi ob njeni navdušenosti nad maškarado in pustom, še jaz »padla notr«. 

Teden prej se je začelo z iskanjem ideje. Poiskati je bilo potrebno idejo za skupinsko masko treh osebkov, ki je uresničljiva brez prevelikega dela in šivanja. In ker mi zadnje mesece bolnišnice niso tuje, prej obratno bi rekla, sem se spomnila, da smo lahko točno to – bolniki in zdravniki. Če smo bolj natančni – dve bolnici, ki sta v nesrečnem domačem okolju »padli po stopnicah« (baje v SLO vsaka peta ženska redno pada po stopnicah) in en doktor Veletič, ki pozdravi skorajda vse. 
Spalne srajce, halje in copate smo nabrali doma. Tudi otroški zdravniški pribor je bil pri roki. Povoje, gaze in rute smo vzeli iz pretečene avtomobilske prve pomoči (nič več aktivne seveda). Vprašanje izvedbe je bil le še make up od bolnic. Potreben je krvavi element. Po nekaj pogledanih tutorialih, smo se odločili, da nabavimo tole: umetno kri in vosek za oblikovanje ran. To je ena super stvar! Nisem si predstavljala, da bodo najine amatersko narejene rane tako zažigale. Vsi so si jih ogledovali in jih komentirali. In to smo jih prvič delale. Kaj bi šele bilo, če bi bile že malce zverzirane v njihovem izdelovanju? Je pa res, da se začne v vročem okolju ta vosek na obrazu topiti in brez »lepotnih« popravkov make up ne zdrži tako dolgo. Smo pa izgledale grozljivo in otroci so prav buljili v nas. Upam, da ne bodo imeli kakšnih travm :)

Enkrat vmes. Panda in Barbina.

Všeč mi je bil letošnji pust. Ob vseh tegobah in težavah, ki so trenutno prisotna v mojem življenju, mi je pust in to našemljenje dalo veliko ... Za trenutek sem čisto spontano iz misli na stran porinila vse te neumnosti in se zabavala, s prazno glavo negativizma in polno glavo veselja. Priporočam!

TO VALENTINOVO

Naj že mine. Na radiu, ki ga poslušam, se že cel dan vrti vse okoli Valentinovega – ljubezenske pesmi, ljubezenske izpovedi, voščila, verzi, pisma, pesmi in tako naprej. Na FB isto, vsi nekaj težijo s srčki, medvedki in vrtnicami v digitalni obliki. V reklamah – povsod same bombonjere in čokoladice v obliki srčkov. Kamorkoli se obrnem, sami srčki in vse rdeče. Joj!

Kaj pa mi, ki smo v Klubu krasnih, a samskih? A nas res morate spominjati non-stop že cel dan, da mi pa nimamo nikogar, ki bi nas malo razvajal, nas kam peljal, nam pripravil kakšno presenečenje, nam poslal voščilnico … in nas preprosto imel rad. To Valentinovo … kdaj pa imamo mi krasni, a samski svoj praznik? Je že tako, da nismo vsi srečno zaljubljeni. In to Valentinovo z vso to ljubeznijo v zraku nas na to le opominja. Kaj si mislim o Valentinovem? Tisto, kar si misli večina po tejle statistiki …

Vir/Source

NOV KONJIČEK

Kakšen teden teden nazaj sem odšla v navaden ustaljen šoping po hrano v Hofer. Saj vsi poznate te diskontne trgovine, kot so Hofer, Lidl, Eurospin itd. Ko teh trgovin še nisem poznala, sem bila zelo skeptična do nakupovanja česarkoli v takih trgovinah. Ker je vse ceneje, človek po logiki sklepa, da je tam tudi roba bolj ali manj zanič. Potem pa sem umaknila svoje predsodke ob stran in počasi začela opravljati manjše nakupe, ob tem pregledovala police in vsakič, ko sem se vrnila v Lidl ali Hofer, kupila kaj več, da sprobam. Nakupovalni vozički so bili čedalje bolj polni, račun pa se niti ni drastično povečeval. Iz takih trgovin vedno prideš presenečen, ko odpelješ cel kup stvari, nizek račun pa te pozitivno preseneti. Če bi iz kakšne »normalne« sosedove trgovine odpeljala toliko robe, bi plačala … ogromno! Kaj pa danes dobiš v trgovini za 50 EUR? Nič pametnega. Najprej misliš, da si s tistimi akcijami in popusti, ki jih imajo, boga za jajca prijel, ko pa prideš domov, pa ugotoviš, da z nakupljenim hladilnika žal že ne moreš napolniti.

Kaj kmalu po začetnih obiskih diskontnih trgovin, so ti prerastli v stalno nakupovanje v le-teh. Me prav nič ne moti, če v teh trgovinah ni glasbe (tako imajo nižje stroške) in da blagajničarke na en, dva, tri spravijo čez blagajno vso tisto blago … to gre tako hitro, da niti ne utegneš zmetati stvari v vrečke in nazaj v voziček. Te trgovine so se mi prav priljubile in sedaj že točno vem, po kaj grem tja oz. kaj je v kateri dobro in poceni. Tudi zelenjavo se splača kupovati tam. Prvič je res poceni, drugič imajo zadosti izbire in tretjič je tudi kakovostno gledano boljša od tiste v »navadnih« trgovinah. Kakovostno mislim s tem, da ni solata napol uvela in gnila. Ker ne rabimo se slepit, škropljena in slaba za zdravje je tako v diskontnih trgovinah kot v kakšnem Mercatorju ali kje drugje. Mi je pa všeč, da imajo tudi nekaj bio sadja in zelenjave, ki tudi ni tako pregrešno drago. Pa samo bog ve, če je res bio ali ne, tako kot drugje. Kar človek ne pridela sam, je pač vedno pod vprašajem glede resničnega porekla in kakovosti. 

Poleg hrane pa imajo v diskontnih trgovinah tudi druge izdelke. Vem, da sem enkrat za 11 EUR v Hoferju kupila kao »tevice« in ene kao »birkenštok«, ki pa so mi bile veliko bolj udobne od vseh tistih originalnih modelov, ki sem jih preizkusila. Pa športne pripomočke (uteži, žoga, podloga za telovadbo) in še veliko takih stvari nabavim, ko jih zasledim v njihovih reklamah. Je pa res, da te stvari, ki jih imajo samo občasno, zelo hitro poidejo in se je potrebno kar zgodaj zagrebsti, če hočeš priti do svojega izbranega izdelka. Za povšter s pirinimi luščinami, ki povsod drugod stane tam od 20 do 30 EUR, sem odštela 13 EUR. Zares dobre in uporabne stvari se lahko dobi za majhne denarce. Še en primer se spomnim: softshell jakno s kapuco sem dobila za 20 EUR! Kje je še tako poceni?!

Zadnjič, ko sem šla v tak ustaljen šoping po hrano, sem čisto po naključju s kotičkom očesa zaznala sliko svetilnika. Pobližje pogledam, kaj to pravzaprav je in vidim, da so puzzle. Sestavljanka s 1000-imi koščki v velikosti 70 x 50 cm. Slučajno so bile na vrhu skladovnice te puzzle z motivom pokrajine s svetilnikom in priznam, da če ne bi moji možgani zaznali tistega svetilnika, bi odšla mimo tistih puzzlov po hitrem postopku. Tako pa sem obstala. Zaradi svetilnika. Obožujem svetilnike. Če bi lahko, bi takoj imela svojega (poznate katerega, ki se poceni prodaja?). Klinc, če že nisem zadela na lotu vseh tistih milijonov, da bi si ga kupila, sem si rekla, si bom kupila pa vsaj to sliko. Jo bom že sestavila, čeprav priznam, da nisem še nikoli v življenju sestavljala takšne sestavljanke s tako majhnimi koščki. Še za tiste otroške z velikimi koščki nisem bila ravno nadarjena. Ampak svetilnik je dobra motivacija in menda mi bo že uspelo! Potem sem še preverila ceno in ne boste verjeli, koliko so stale te puzzle! 4,99 EUR! Ko sem to videla, sem si rekla: »Tudi, če jih nikoli do konca ne sestavim, se jih splača kupit! Če drugega ne, bom imela sliko svetilnika s škatle«. Predstave o tem, koliko so v povprečju vredne take puzzle nisem niti imela, so se mi pa zdele te izjemno poceni. In sem jih kupila. Kasneje sem po internetu brskala za drugimi tako velikimi sestavljankami in cene so se vrtele tam okoli 20 EUR. Toliko pa že ne bi dala za njih. A so moje puzzle kaj slabše, ker so tako poceni ali kje je fora? Slabše vsekakor niso, kažejo pa ti veliki cenovni razponi med trgovinami, kakšne marže trgovine nabijajo na svoje izdelke!

In čeprav me je sprva pri sestavljanki navduševal le svetilnik, sem potem čisto padla notr, sestavljanje mi je šlo čedalje boljše in kar nisem mogla nehat sestavljat. Te puzzle sicer še niso dokončane, pa vendarle že razmišljam, da bi si omislila še kakšne. Navsezadnje mislim, da sem odkrila svoj novi konjiček … ne avto, hobi!  :) 

Svetilnik se že vidi!

NIRVANA ŠE ŽIVI

Bil je peklensko mrzel petkov večer z burjo. Vas zanima, kako mrzel? Če je zunaj -5 °C in piha burja s hitrostjo tam okoli 60 km/h, mi smrtniki čutimo na svoji koži -15 °C. Če pa pri tej isti temperaturi piha burja s hitrostjo 90 km/h, potem že skoraj zaledenimo ob -27 °C. Sedaj pa si predstavljajte, kako mrzlo je bilo včeraj zvečer, ko je bilo -10 °C, burja pa je pihala s sunki več kot 100 km/h! Baje je v peklu vroče, tako da ne vem, kako bi še opisala ta hlad …

Dve mladenki, tam nekaj čez dvajset, sta ta mrzel večer preživljali ob razgreti peči in pisanju diplome. Dolgčas je nastopil, ko ju je obiskal izpad elektrike, in odločili sta se, da gresta ven. Po stopinjah dobre glasbe …

Saj poznate Nirvano, kajne? Bend, ki je na glasbeno sceno prinesel svežino in nov glasbeni pristop. Stil grunge. Njihovi začetki segajo v konec 80. let, zasloveli pa so z albumom Nevermind, t.j. tisti album, katerega ovitek krasi dojenček potapljač v bazenu. Lani se je o tem albumu kar precej govorilo, saj je minilo dvajset let od njegove izdaje. Težko je reči, katera je njihova najbolj znana uspešnica, stavim pa, da ga ni človeka, ki ne bi kdaj slišal komada Smells like teen spirit. Aprila 1994 se je končalo življenje njihovega frontmana Curta Kobaina in s tem je prišel tudi konec benda. V ljubljanski Hali Tivoli so imeli Slovenci priložnost prisluhniti enemu izmed njihovih zadnjih koncertov.

Čeprav je minilo že vrsto let od konca Nirvane, pa ta živi še danes. Poosebljajo jo fantje iz skupine The Concept. The Concept so tribute bend, ki preigravajo izključno Nirvanine pesmi. Včeraj so imeli koncert v baru El Pirata v Kopru, kjer so razgrevali zbrano množico. Tja sta odšli tudi mladenki z začetka zgodbe. In če ju je burja zmrazila, so ju fantje iz skupine The Concept dodobra ogreli!

Tribute bend The Concept sestavljajo trije Koprčani: dva pripadnika mlajše generacije, Aleksij (kitara, vokal) in Rok (bas, backvokal) ter stari roker Valentin (bobni). Trojka Nirvanine pesmi preigrava dobri dve leti, v zadnjem  letu pa imajo za sabo že 10 koncertov. Zakaj so se odločili za Nirvano? Pravijo, da zato, ker je bila njihova glasba nekaj posebnega, nekaj novega za takratno glasbo, hkrati pa je v glasbenem svetu pustila svoj pečat vse do danes. Vsekakor pa želijo The Concept v prihodnje ustvarjati tudi svojo avtorsko pop rock glasbo.

Čeprav sama nisem oboževalka Nirvanine glasbe, mi je bil včerajšnji koncert odličen. In mladenkama tudi. Zdaj vem, katera je moja najljubša Nirvanina pesem – definitivno je to pesem Molly's lips, ki me spravi v »good mood«. Fantje so v večeru poleg slednje zaigrali še 30 pesmi, nekaj je bilo glasbenih želja s strani publike. Ob Nirvaninih zvokih je uživala več kot 40 glava množica, katere glavni predstavniki so pripadali mlajši populaciji (pod 30). Očitno se tudi današnja mladina še poistoveti z njihovo glasbo.

Tukaj je posnetek moje najljubše pesmi z včerajšnjega koncerta …

Če še niste slišali za bend The Concept in bi jih želeli slišati v živo, poglejte na njihovo FB stran. Morda jutri igrajo tudi v vaših koncih …  

PREKLETA VINJETA

Prekleta vinjeta. Pa ne zato, ker je bilo treba kupiti novo letno vinjeto za mojega Vladimirčka (tako je ime mojemu avtu). Niti ne zaradi njene cene, čeprav je bila njena prvotna cena bližje moji denarnici. Prišel je februar in čas je bil, da odlepim prelepo rozasto vinjeto. Škoda, ker mi je bila po barvi prav pisana na kožo. Obožujem roza barvo in tudi če bi si želela roza vinjeto, ne bi nikoli rekla, da jo bomo v Sloveniji dejansko dočakali. To je verjetno ena tistih stvari, ki spada v poglavje »Samo v Kuri in nikjer drugje«. Kje pa še imajo rozaste vinjete? Najbrž nikjer, lahko pa tako vsaj upam, da bomo drugo leto morda dočakali vijolične.

In danes je bil že skrajni čas, da na vetrobransko steklo nalepim novo. Po navadi za take stvari prikličem na pomoč domače moške roke, ki to nekako bolje obvladajo. No, ne vem, če bolje, ker priznam, da do sedaj vinjete še nisem menjavala sama. No, saj ne da nisem sposobna na steklo nalepiti nove, je pa najprej potrebno odlepiti staro. In to baje ni tako lahko. Ne bi vedela, samo vem, da je bil pri odstranjevanju v igri nek postopek segrevanja vinjete s fenom ali kaj. Do danes se res nisem obremenjevala s tem, kako spraviti stran vinjeto, ker se mi ni bilo potrebno.

Danes pa je odstranjevanje vinjete kar naenkrat postalo velik problem. Nisem doma, niti blizu doma. In mojega dobrega brata, ki bi mi pomagal, ni pri roki. Prepuščena sem sama sebi. Sicer bi lahko z menjavo počakala do jutri. Vendar to ne bi bila dobra ideja, ker bo menda še bolj mrzlo in burja bo še močnejša.

Danes je zadnji čas. In se lotim. Z nohti in alkoholom. Ne gre. Kako ne gre? Edina meni znana tehnika s fenom zaradi ne bližine elektrike ne pride v poštev. Kako naj jo torej spravim dol? Kličem prvo pomoč – brata, seveda. Pravi, da obstaja neko strgalo, ki se ga da kupiti na bencinskem servisu. Eh, klinc pravim, ne bom se vozila kilometre stran, da bom kupila to strgalo, ki verjetno ni kaj prida. Nadaljujem z nohti in alkoholom. Nobenega napredka. Takoj se zatrga. Iz česa je ta vinjeta in iz koliko plasti sestoji? Milijonov? Kur…, vinjeta NE gre stran! Razmišljam preveč po blondinsko in obstaja še kakšen lažji način odstranitve, ki se ga moji možgani ne spomnijo? Ravno ko hočem izstopiti iz avta in z vso močjo zaloputniti z vrati ter vinjeto poslati v tri krasne, pride prijateljica. Poskusi še ona. Spet ne gre. Poiščemo špohtl. To je tista lopatica za kitanje. Počasi, z napredovanjem po polžje, nama je uspelo spraviti to glupo vinjeto dol! Naj bo rozasta, še vedno je glupa. In sestavljena iz stotih plasti. Odstraniš eno plast in že misliš, da zdaj bo šlo, pa še vedno ne gre, ker so spodaj še nove plasti! Dol je šla po miniaturnih koščkih in moj bogi Vladimirček, sedaj je vinjeta v prafaktorjih razsuta po njem. Kje nek Slovenija nabavi te vinjete, ki ne grejo dol? Je to kakšna cenena varianta vinjet? Z avstrijskimi že ni takih težav. So njihove torej boljše?

Ravno nekaj dni nazaj sem na TV-ju gledala prispevek, ko so enega moškega, zaposlenega na tehničnih pregledih ali na servisu, spraševali, koliko časa porabi, da odstrani vinjeto. Odgovoril je, da od 20 sekund pa naprej do … no, ni dokončal stavka. Verjetno porabi tudi več minut. Vem pa, da smo danes midve s prijateljico, popolni amaterki, potrebovali pol ure, da smo jo odstranile. Morda zato, ker smo ženske. Morda zato, ker ne znamo. Morda zato, ker je prehud mraz. Morda pa je problem v vinjeti … prekleta vinjeta. Kako pa jo odstranite vi?

Na pol poti ...

BURJA

Danes nisem produktivna. Nič mi ne gre od rok. Ne delo, ne razmišljanje, ne pisanje. Na misel mi pride le burja. Tisti hladen sunkovit severovzhodnik, ki trenutno piha tu na Primorskem. Burje nisem navajena, saj sicer ne domujem na Primorskem, na celini pa se s tem fenomenom ne srečujemo. In te nizke zimske temperature. Kar naenkrat je postalo tako mrzlo. In burja ta občutek še ojača. Zebe me. Premražena sem. Ledene roke, ledene noge, leden nos. Ležim na kavču, zvita v klobčič. Grejejo me deka, peč in moj stari računalnik, ki oddaja nenormalno veliko toplote. Pa me vseeno zebe. In med tem, ko razmišljam, kaj bi pisala, poslušam, kako se burja oglaša. Zavija in žvižga. Čutim jo skoraj skozi zidove. Burja, nehaj že. Ne pihaj več. In ti zima – odidi!

Burja trese našo hruško,
vije njene veje –
ah, lepo je biti burja –
veje in se smeje.

Veje vije, lomi, lomi
in se ne upeha –
ali slabo, slabo biti
slamnata je streha.

Burja strehe vse podere,
polja vsa prebega –
če pa jaz le stol prevrnem,
se že očka krega ...

                 Srečko Kosovel