V tej zimski sezoni sva midva z
avtom, ki kliče na ime Vladimirček, ostala že dvakrat zakopana pod debelo
snežno odejo. Nič ne de, če bi imela pri roki prave pridne moške roke, ki bi
ves ta sneg odkopale in mi očistile avto … tako pa sva se morala z Vladimirčkom
znajti kar sama …
Prvič sva ostala zakopana v
Zagrebu. Tiste neke sobote v decembru, ko je bil sneg zares obilen kot že dolgo
ne. Kako izkopati avto, na katerem leži 40 cm snega, okoli njega pa zametan
sneg sega do šip? S pomočjo prijateljice sva aktivirale vse ženske roke in pa
dolgi jezik, ki se ne boji prositi za pomoč. Prijazen Zagrebčan nama ni
odstopil samo svoje lopate (za katero sva prosili), ampak nama je še skorajda v
celoti odkopal avto. Izjemno. In predvsem zelo prijazna gesta s strani
popolnega tujca.
Drugič pa v ponedeljek. Spet
snežna pošiljka, ki sem se je res veselila … dokler ni bilo potrebno odkopati
Vladimirčka in ga usposobiti za na pot. Roke imam, nekaj moči tudi, od
tehničnih pripomočkov pa le eno metlico. Kot je poizkus dokazal, ta ne zadošča
za ponedeljkove količine snega, ko je avto spet postal snežni ujetnik. Da ne omenim
prijaznih »mož plužarjev«, ki pred našim blokom odmetavajo sneg – ti so tako
prijazni, da so Vladota še dodatno zakopali. Kmalu je postalo jasno, da se tega
snega z eno majhno metlico ne bo dalo znebiti. Potrebujem lopato! Saj veste,
tisti plastični pripomoček, nasajen na leseno palico? Morda vi ne potrebujete
razlage, kaj to lopata je … jo pa moji soblokovčani. Vprašala sem jih kar nekaj,
če ima kdo lopato za posoditi, in nihče je ni imel. Niti svoje, niti blokovske
… lopate v našem bloku očitno ni. Niti ene same samcate lopate, ki stane dobrih
5 EUR in je nepogrešljiv pripomoček v zasneženi zimi. Kaj mi preostane? Da se
znajdem … zato prisluhnem mestnemu šelestenju zimske Ljubljane … nekje v
daljavi odmeva ropot lopate, ki se smuka ob asfalt. V glavi se mi prižge rumena
lučka in začnem svoj detektivski pohod. Moj dober sluh me privede do bližnje
gostilne, kjer ravno čistijo asfalt. Prijazno vprašam, če mi posodijo lopato …
in so mi jo. Sicer mi mlajši gospod ni priskočil na pomoč še z odmetavanjem
snega, kot tisti v Zagrebu, mi je pa vsaj posodil lopato. No, saj pohvalno je
že to, da so vsaj imeli lopato!
Jaz nisem iz mesta. Jaz sem
podeželsko dekle. Mi s kmetov si pred hišo sami odmetujemo sneg. Za
Ljubljančane pa je to očitno znanstvena fantastika. Vse te dni sneži in pred
našim blokom ni počiščeno nič! Stopnice zasnežene, avtomobili zakopani, kaos
pred blokom. Tista služba, ki bloku zaračunava usluge čiščenja snega, je bolj
tako … za pasji drekec. Te dni sneži skoraj non-stop in v celem bloku ga ni
korenjaka, ki bi se opogumil in na lastno pest počistil vsaj stopnice pred
vhodom, da se ne bi delal led na njih. Ah kje … Saj pravim, znanstvena
fantastika, dokler se na delo ne spravi to podeželsko dekle. In si pravim: Ok,
če so vsi taki nesposobni jebivetri, bom pa jaz počistila pred vhodom. In sem.
Z dvema rokama in eno lopato. Od kje pa tokrat lopata, se sprašujete? Jah …
dvakrat v tej zimi sem že ostala ujeta, sedaj pa tega nič več ne prepuščam
srečnim ali nesrečnim naključim! Jaz sem rada odvisna samo od same sebe … zato
sem lopato pripeljala s kmetov, ja, od tam, kjer je odmetavanje snega nekaj
običajnega. In sedaj se vozi skupaj z mano in Vladimirčkom.
Ne vem, ali je ne-imeti lopato in
ne-odmetavati snega pred lastnim pragom navada vseh mestnih srajc? Ali je to le
značilnost naših blokovskih ne-bodi-jih-treba? Le imejte svojo lopato … da vas tako kot mene
slučajno ne onesposobi romantična »zimska idila«, ko niti ne veš, kateri avto
na parkingu je tvoj.
Objavljeno 16. 1. 2013
Ni komentarjev:
Objavite komentar