Kljub temu da je smrt vsakdanjik
tega sveta, je tema smrti in umiranja med ljudmi še vedno tabu – nezaželjena
tema, o kateri se ne govori. In še več – se ne sprašuje. Pa bi se moralo …
Čeprav je smrt gotova, pa
(skoraj) nihče ne ve, kdaj ga bo le-ta pričakala in na kakšen način odpeljala.
In povem vam, obstaja lepa smrt in obstaja grda smrt. Dokler nisem od blizu
videla, kako se moja teta v mukah in trpljenju bori s svojo boleznijo, o tem,
kakšna smrt nas lahko dočaka, sploh nisem razmišljala. Smrt je bila zame pač
smrt. Če je moj dedek umrl dokaj hitro in brez večjih bolečin, je bilo prav
nasprotno z mojo teto. Oba sta umrla zaradi raka. Dedek zelo hitro po diagnozi;
zaradi zapletov po operaciji. Čeprav mi je še sedaj hudo, da je kar odšel, me
vsaj tolaži dejstvo, da je odšel brez trpljenja in dolgega umiranja, kateremu
najverjetneje zaradi svoje diagnoze ne bi mogel uiti.
Zato moramo ločevati med obema
glagoloma – umreti in umirati. Prvi je dovršni in označuje hitro smrt, drugi
nedovršni. Najboljša smrt je tista, ki te vzame hipoma … brez muk, brez
trpljenja in je lažja za tistega, ki umre in vsekakor težja za bližnje zaradi
njene nepričakovanosti. Počasna smrt skozi umiranje pa je težka za vse – za
umirajočega, ki se za življenje niti ne bori več, saj tega upanja nima, ter za
bližnje, ki zaradi svoje nemoči trpijo ob gledanju trpečega. Umiranje je
grozovito, saj počasi srka življenje in dostojanstvo iz človekovega telesa.
Smrti me pravzaprav ni več strah. Strah me je le še trpečega umiranja.
Moja teta je umrla v Hospicu. To
ne pomeni, da ni imela nikogar, ki bi skrbel zanjo ali da je umrla sama.
Nikakor ne. Hospic je bil njena želja in do zadnjega trenutka je imela ob sebi
vse bližnje, ki so ji z besedami in pomočjo lajšali zadnje dni življenje,
hkrati pa vso potrebno zdravstveno in psihološko oskrbo, ki ji je doma ne bi
mogli nuditi. Zato ne razumem, kako je v naši brezupni državi sploh mogoče, da
je Hiša hospic tik pred tem, da zapre svoja vrata.
Na RTV-jevem portalu je bilo v
zadnjih mesecih napisanih nekaj (premalo odmevnih)člankov o Hiši hospic. Pa kljub temu veliko ljudi ne
razume koncepta te hiše. V komentarjih pod članki sem namreč zasledila
nerazumevanje nekaterih bralcev, ki to hišo označujejo za nekakšen luksuzen dom
za ostarele, ki si ga lahko privoščijo le premožnejši Ljubljančani. Hiša hospic
ni namenjena slabotnim starcem, namenjena je umirajočim ljudem. Pravzaprav pa
se sploh ne čudim takemu razumevanju, saj celo Skupnost socialnih zavodov
Slovenije s svojimi izjavami enači namembnost te hiše s slovenskimi domovi za
ostarele. Pravijo, “da ima Hiša hospic le 12 mest za zagotavljanje paliativne oskrbe, medtem ko imajo slovenski domovi več
kot 19.000 mest ter da zato Hospic ni edina možnost za zagotovitev dostojnega
umiranja”.
Jaz se s tem vsekakor ne
strinjam. Moja prababica je stara 97 let in živi v domu za starejše občane.
Obiskujemo jo skoraj vsak dan. In mislite, da je zadovoljna? Ni. Prvič, ker ni
doma; drugič, ker se ji tam nihče ne posveča tako, kot se ji posvečamo mi; in
tretjič, ker dom enači z uboštvom in s smrtjo. Slednjemu njenemu prepričanju se
ne gre čuditi, če preberemo zgornjo izjavo Skupnosti SZS. Vendar pa moja
prababica ne umira. Samo stara je in potrebuje dodatno nego, ki ji je mi ne
moremo zagotoviti. Zato je dom zanjo vsekakor rešitev, pa čeprav ne idealna. Ni
pa rešitev za umirajočega, ki želi zadnje dni življenja preživeti v čim bolj
kakovostni oskrbi (fizični in mentalni). Si vi želite iti na stara leta v dom?
Skorajda ga ni bitja, ki bi si zares želel v slovenski dom. Hm, le zakaj je
temu tako? Morda je res, da slovenski domovi niso več srednjeveške hiralnice,
so pa še vedno daleč od tistega, kar bi si tudi sama kot bodoči potencialni
oskrbovanec želela, da bi bili.
Zato so hiše, kot je Hospic, v
naši družbi nujno potrebne. Bolezni, kot so rak, vse bolj ogrožajo našo družbo
in družba/država bi morala imeti to odgovornost, da trpečim umirajočim zagotovi
institucije, v katerih lahko umirajo vsaj z malo dostojnosti, s pravilno
zdravstveno oskrbo/nego in v prijetnem okolju.
Šele tetina smrt mi je odprla oči
in pokazala, kako dragocena je Hiša hospic. Ko bi se le naša država (s
politiki) zbudila in ukrenila kaj konkretnega, da bi Hiša preživela. Če že
pride do tega, da nam je usojena počasna in boleča smrt, bi moral vsak
posameznik imeti možnost najboljše nege, ki bi mu lajšala muke zadnjih dni.
Namen tega razmišljanja je
razbijanje tabujev o smrti in umiranju ter hkrati glasen opomin, da v naši
državi primanjkuje institucij, kot je Hiša hospic in da bi bil zločin zapreti
edino tako hišo v Sloveniji!
P.S. Na spletni
strani društva piše, da ostaja usoda Hiše
hospica negotova še do 15. januarja.
Objavljeno 4. 1. 2013
Ni komentarjev:
Objavite komentar