TEŽKO JE BITI MLAD V SLOVENIJI

Sem mlada. Mlada, kreativna, izobražena oseba, polna idej in zagona, ki v tem trenutku ne ve, kaj bi sama s sabo. Nisem študirala medicine in zato vem, da ne bom zdravnica ali kirurginja ali kaj podobnega. Nisem študirala arhitekture, torej ne bom arhitekta. Nisem študirala prava, kar pomeni, da ne bom nikoli pravnica, odvetnica ali sodnica. Študirala sem geografijo in ekonomijo. Torej sem geograf. In ekonomist. Kaj torej sem? Ne vem, sanja se mi ne. Učiteljica nisem, ker sem enopredmetni nepedagoški geograf. Ekonomistov pa je na tone in tone. Če bi imela pri svojih rosnih in nezrelih 18-letih kaj več soli v glavi in bi vedela, kaj me čaka kot neuporaben diplomirani kader, sem prepričana, da se ne bi odločila za nobenega izmed teh dveh neuporabnih študijev. Kaj torej sem? Sem vse in sem nič. Sem geograf in geografi imajo nekaj, kar nima nihče drug: najbolj širok spekter znanja. To so nam vsajali v glavo med študijem. In kaj imam jaz od te širine v tem trenutku? Kamorkoli se obrnem, vedno me nekje nekdo prehiti s svojo globino. Danes svet potrebuje in zahteva specialiste, ne pa mene s svojo širino.

Občutek nemoči, agonije in ponižanja. Najbolj ponižujoč občutek tega sveta – ko si odvisen od nekoga drugega. Odvisnost pa je tesno povezana z nesvobodo in podrejanjem.

Občutek manjvrednosti in izguba samozavesti. Kaj je narobe z mano, da ne dobim službe? Kaj se dogaja … Bom celo življenje doma, sedela za računalnikom in neuspešno pošiljala ponudbe za zaposlitev, na katere ne dobim odgovora? Razpisov pa ni in ni.

Depresija. Zakaj ne dobim službe? Končani imam dve fakulteti, pa ne pridem niti do razgovora.

Slabo vidna prihodnost. Ko sem zaključevala študij, sem bila polna entuziazma, energije in načrtov. Prihodnost je bila brezmejna. Danes jo vidim le megleno.

To je le izsek iz življenja mlade, brezposelne osebe, ki se bori na slovenskem trgu delovne sile. Kaj nam, brezposelnim, prinaša slovenska prihodnost? Se bodo našle službe za nas? Bomo vsi odprli svoje s.p-je in d.o.o-je? Ali se bo zgodil najslabši možen scenarij za našo državo – bomo šli s trebuhom za kruhom? Nekam v tujino, kjer bomo mladi opaženi in videni z druge perspektive … s perspektive, kjer mladi nismo nek neuporaben kader brez izkušenj, ampak ljudje polni energije, zagona, svežih idej in edini možni generator prihodnosti. Torej, kaj bo?

Objavljeno 11. 4. 2013