Nadaljevanje …
5. dan – KÖLN
Iz študentskega naselja, kjer sva prebivali, sva se v dopoldanskem času odpeljali do glavne železniške & podzemne postaje v Kölnu. Takoj ko stopiš v pritličje steklene stavbe, zagledaš kölnsko gotsko katedralo (Kölner Dom), ki se dviga visoko v nebo. Čudna reč, da ta postaja stoji tik ob katedrali in kvari čarobnost, ki bi jo katedrala lahko imela. Tako pa vse skupaj izgleda čudno. Ko stopiš iz postaje, si že pred stopniščem, ki vodi v katedralo. Slikati se je tako ali tako ne da, ker je prevelika in ne gre na sliko. Ob tako velikanski gmoti, je potrebno kar nekaj časa, da človek najde vhod v katedralo, pa tudi potem, ko sva že bili v njej, sva bili čisto izgubljeni. Morda znana turistična atrakcija, vendar na meni ni pustila vtisa. Poleg tega je bil čas za nedeljsko mašo in so vse turiste z lepimi besedami povabili, naj se maši tiho pridružijo ali pa zapustijo cerkev. Tako da sva kar hitro pobrali šila in kopita in odšli. Pa ne zaradi maše, ampak zaradi tone turistov, ki so se zgrinjali po cerkvi in pred njo. Poleg turistov pa pred vhodom v katedralo tisti živi kipi in podobno. Bljak, to mi ne gre skupaj. Toliko turistov je bilo na tem trgu, da je bilo že prav neprijetno. Pa ne samo tukaj, po celotnem osrednjem starem mestnem jedru.
Kölnska katedrala in mesto (z mostu Zoobrücke)
Najprej sva zavili na turistične informacije, kjer nama niso bili ravno v pomoč. Nobenih pametnih nasvetov in predlogov za ogled mesta. Mesto je tako zelo turistično, da niti mestni načrti niso zastonj, ampak je potrebno zanj odšteti nekaj deset centov. Ni veliko, je pa neprivlačno.
Zaradi turistov in vročine, sva se najprej podali na glavno šoping ulico (Hohe Strasse), kjer sva se po trgovinah vsaj ohladili.
Nato sva nadaljevali z ogledi nekaterih drugih romanskih cerkva (bazilika Severin itd.), mestne hiše, ostankov srednjeveškega obzidja in hiš ob Renu. Nič kaj tako zelo pretresljivega. Je pa res, da sedaj vsaj vem, iz kje izvira kolonjska voda.
Ena izmed zanimivejših hiš
Tako sva raje iz mestnega središča in gneče zavili malo izven in raziskali še ostale mestne predele, kjer pa turistov pravzaprav ni bilo. Obiskali sva tudi dva parka. Enega tik ob Renu (Rheinpark), drugi pa je na zahodu mesta; baje se imenuje Hiroshima-Nagasaki park (tako vsaj piše na zemljevidu). Priporočam vsaj prvega. Našli sva ga po naključju, ko sva se odpeljali do postaje Thermalbad, kjer je neko kopališče, v bližini pa tudi most, kjer sva prečkali Ren in od daleč videli katedralo in mestno jedro.
6. dan – ŠE MALO DÜSSELDORFA IN POVRATEK DOMOV
Od vseh obiskanih točk me je Köln še najmanj prepričal. Tudi zato sva se zadnji dan zjutraj podali na železniško postajo in jo mahnili nazaj proti Düsseldorfu, kjer sva se ustavili in izkoristili čas s posedanjem ob Renu in obiskom Rheinturma.
Še ena z vrha Rheinturma v Düsseldorfu
Bilo je peklensko vroče in za kaj drugega tako nisva imeli energije. Ko je bil čas, sva se podali na železniško postajo in se odpeljali proti Weeze-ju. Ti regionalni vlaki so vedno takoooooo nabito polni, da ljudje sedijo tudi kar po tleh ali pa pač celo pot stojijo. Nič prijetno. Sreča sva dobili sedež, kljub temu pa vožnja ni bila nič kaj udobna zaradi vročine in pomanjkanja kisika.
Že tako sva celi izmučeni in mokri prispeli na letališče, potem pa še preoblačenje in prepakiranje kovčkov na letališču. Saj veste – ročna prtljaga, pomanjkanje prostora in preveč kilogramov. Zato sva porabili kar dobre pol ure, da sva uspeli nase navleči ta težja dolga oblačila in čevlje ter uskladiti težo kovčkov. Skorajda misija nemogoče. Še posebej, če se vračaš z več prtljage. Pa vendarle je uspelo.
Nemčija me je spet navdušila in sigurno se bom še vrnila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar