Kar naprej me ljudje presenečajo, vendar predvsem v slabem smislu, torej razočarajo. In ko človek nekako živi v prepričanju, da je od ljudi bolje pričakovati slabo kot dobro in da se je najbolje zanesti sam nase, se zgodi nekaj, kar celotno življenjsko filozofijo postavi na glavo. Zgodi se 5 dni v Nemčiji! Pet izjemnih dni; dovolj, da človek doživi veliko čudovitih trenutkov in spozna čudovite ljudi.
Nagrada za zadnji opravljen izpit je bilo potovanjce v Nemčijo. Čisto tako na hitro se je zgodilo vse skupaj – s prijateljico sva kupili povratne letalske karte Trst – Weeze za 28 € in se odločili, da greva na kratek oddih v Düsseldorf. Kar tako malo naokoli raziskovati – kot to delamo po navadi :) Še nikoli nisva odšli tako nepripravljeni, brez v naprej rezerviranih prenočišč, naštudiranega in organizirana plana kam, kaj in kako. Vse kar sva vedeli, je to, da želiva čim manj zapraviti, saj sva trenutno v takem čudnem položaju ne pravi študent, ne zaposlen; torej nekaj takega kot brezposeln.
Pa sva šli. Vsaka s svojim roza kufrom, ki šteje za ročno prtljago. Že precej sem prepotovala, z letali in drugače. Samo nikoli pa še nisem šla nikamor z enim kosom ročne prtljage. Zame so omejitve nočna mora. Če le lahko, vzamem s sabo, ne glede na to, kam grem, celega hudiča od prtljage. Še navada iz Ljubljane – ko sem vsak konec tedna hodila domov in potem nazaj v Ljubljano in s sabo vlekla skoraj pol sobe. Morda zato, ker sem lahko in mi ni bilo potrebno capljati peš na vlak ali avtobus. No, en kos za na letalo, t.j. 10 kg prtljage. Uh, težka je ta, ko pripraviš, kaj vzeti s seboj, potem pa počasi eliminiraš stvari, ker jih je pač preveč. Vseeno mi je nekako uspelo in sem v tisti mali kuferček dimenzij 55x35x25 spakirala spalno vrečo (ki zavzema 1/3 prostora), oblačila, sandale, nekaj malega kozmetike in zdravila, malo večji fotoaparat, polnilec, mobitel in celo nahrbtnik. Izkazalo se je, da se da preživeti tudi z malo prtljage. Poleg tega ima malo prtljage izvrstno prednost – lažje se je prestavljati naokoli. Saj če gre človek v hotel in ostane tam cel čas, potem je vseeno. Za taka raziskovalna potovanja, kjer se konstantno prestavljaš iz kraja v kraj pa je še 10 kg prtljage preveč.
In tako s prijateljico v Trstu na letališču čakava na polet. Par sedežev stran je sedela gospa, ki naju je poprosila, da ji za trenutek čuvava kovček. Govorila je slovensko in predvidevali sva, da je iz Slovenije. Kasneje sva izvedeli, da je Slovenka, ki pa že vrsto let živi v Düsseldorfu. Nekako skozi pogovor na letališču je naneslo, da s prijateljico nimava niti prenočišča, niti prevoza. Smola je ta, da je letalo v Weezeju pristalo v poznih večernih urah, okoli enajste ure in takrat v tisti odročni vasici ne vozi več nič. Prenočiti sva se namenili na letališču, vendar se je izkazalo, da je to ponoči zaprto. Druga varianta je bila nekako priti do naslednje vasi, kjer je živel par, ki nama je (v primeru, da res ne bova našli prenočišča) ponudil svoj kavč (preko couchsurfing.org). Problem je bil le ta, da nisva vedeli, kako do tam. In ko sva se vse to menili na letališču, nama je ta gospa, ki je sedela zraven naju, ponudila, da greva kar z njo v Düsseldorf in to noč prenočiva v njeni hiši, kjer živi sama. In brez pomislekov sva ponudbo z največjim veseljem sprejeli. Tako sva še isti večer prišli do Düsseldorfa, imeli prevoz in prenočišče. Na letališče nas je prišel iskat sin od te gospe in ko je izvedel, da sva s prijateljico turistki, je bil celo tako prijazen, da nas je zapeljal skozi nočni Düsseldorf in razkazal par glavnih znamenitosti.
Še isti večer nama je ta gospa ponudila, da lahko tudi naslednji večer prenočiva pri njej. Ker sva nameravali v Düsseldorfu ostati ravno še eno noč, sva tudi to dobrosrčno ponudbo sprejeli. Prvo jutro in tudi naslednje naju je na mizi čakal obilen zajtrk, popotnica, zadnji dan pa še darilce. Tisti večer pred jutranjim odhodom, sta se nam pri večernem druženju pridružila še sosed, ki je prav tako Slovenec, in njen sin (tisti, ki nas je pripeljal iz letališča). Imeli smo pravo malo poslovilno zabavo s šampanjcem, sladkarijami in slovensko domačo salamo. Zjutraj, po odličnem zajtrku, sva se poslovili in odšli novim dogodivščinam na proti.
Še nikoli nisem srečala tako dobrosrčnega in odprtega človeka, ki bi bil pripravljen dve popolni tujki sprejeti v svoj dom. In ne samo to! Jih pogostiti, jih zjutraj peljati na železniško postajo in zvečer priti iskat in še in še. Poleg tega z nama deliti svojo življenjsko zgodbo in ostalo. Hvaležna sem, zares sem. Ne samo za vse, kar nama je ta gospa dala in nudila, ampak za to prečudovito izkušnjo, ki me je naučila nekaj povsem novega – da so ljudje lahko dobri in da me lahko zelo pozitivno presenetijo. Hvala, Jana, za vse in še več! Stokrat hvala!
Iz Düsseldorfa sva pot zvečer nadaljevali v Köln, kjer sva bili dogovorjeni za prenočišče pri Nini, slovenski študentki, ki trenutno študira in živi v Kölnu. Nisva je poznali od prej. Prvič sva s prijateljico prenočišče oz. kavč iskali preko spletne strani couchsurfing.org. In ni ravno tako, da ljudje z odprtimi rokami čakajo nate. Od več kot 30 poslanih prošenj, je bila večina odgovorov negativnih. Bodisi ljudje niso bili doma, bodisi so že nekoga gostili itd. Vendar pa nama je Nina kljub časovnemu primanjkljaju, ki ga ima v teh tednih zaradi izpitov, ponudila prenočišče v študentskem naselju, kjer prebiva. Tudi tam sva spoznali ogromno prijaznih ljudi in hvala vsakemu od njih, da so naju sprejeli, še posebej pa Nini! Hvala!
Tako je celotno potovanjce minilo v znamenju spoznavanja novih ljudi, ki so naju sprejeli odprtih rok in nama pomagali. Bolj kot vsi turistični ogledi so to potovanje v Nemčijo zaznamovali novi ljudje in prečudovite nove izkušnje!
HVALA!
Ni komentarjev:
Objavite komentar