GOOD NIGHT LAS VEGAS

Prispeli v Las Vegas. Hotel Monte Carlo. Ura: sploh ne vem, okol 23h se mi zdi. Počasi se odpravljam spat.

Ko smo zjutraj zapustili motel v puščavi Mojave, smo se odpeljali proti mestu duhov - Calico ghost town. Nekdanje rudarsko mestece - čisti western stil. Sicer je majhen delež tistih stavbic originalen, je pa vseeno zanimivo videti, kako naj bi živeli tisti zlatonabiralci.

Tukaj v Združenih državah so razdalje takoooooooo velike, da večino časa preždimo na avtobusu. Ne morem ravno pohvaliti tega našega busa, ker je tak, bolj v spodnjem srednjem rangu. Klime baje ne sme imeti prižgane cel čas, da ne zakuha. No, zato pa zakuhavamo mi v tej neznosni vročini.

Pot nas je vodila naprej v Dolino smrti. Do najnižje točke na zahodni polobli. Vse, kar lahko rečem - VROČE ko PES! In en dober avtobus s pošteno klimo verjetno ne bi še dodatno zagrenil te vročinske izkušnje.

Ko že misliš, da se te bo v tej puščavi veter usmilil in malo zapihljal ter omilil tistih 40° C, se zgodi ravno nasprotno - prav zažge te v obraz. Milijon slik, niti milijon besed ne more opisati tega doživetja. Ta vročina je nepredstavljiva in neznosna. Je pa doživetje videti puščavo, za katero se zdi, da je neskončna.

Iz Doline smrti smo krenili naprej v Las Vegas, kjer trenutno sedim za računalnikom in tole hitro tipkarim skupaj, saj bi rada šla spat, da si naberem moči za jutrišnji celodnevni dan v Vegasu. 

Prvi vtis tega lučkarskega mesta - kaj pa vem, nič tako impresionantnega. Morda bo jutri lepše. Še posebej, če si bom kupila kakšno lepo torbico, ki mi bo polepšala dan oz. te zadnje dokaj bedne dneve.

Za razliko od prejšnjih dni sem danes končno lahko hodila malo več, počutila sem se bolje. Nisem ravno pohajkovala, sem pa se uspela sprehajati. AMPAK ... sedajle, ko tukajle sedim, mi ne gre ne sedenje, niti hoja. Spet slabše. Očitno je edino zdravilo počitek in lekarniške droge, ki me delajo skorajda neprisebno. 

Vem, da ne smem pretiravati, pa vendarle - počutila sem se dokaj ok in seveda sem želela izkoristiti vsak trenutek dneva. Posledice se že kažejo in samo upam lahko, da mi bo spanec, tablete in obkladki koristili v tolikšni meri, da jutri vsaj malo vidim tale Las Vegas. Veste na kaj upam? Da se bom vsedela za prvi avtomat v igralnici, vanj porinila žeton za 2 dolarja, ven pa bodo prileti vsaj trije tisočaki, ki bi bodo omogočili, da ponovim tole potovanje tako, kot se spodobi. Tole nekaj na pol ni vse skupaj nič. Škoda mi je denarja, ki kar frči po luftu, jaz pa od tega nimam kaj veliko. Jaz sem človek, ki ga VSE zanima, ki bi vse prešnofljal, poslikal in prebral. Sedaj pa nič od tega ne morem. Brez slik, ker se tako zelo omejeno premikam; brez podatkov in dejstev, ker večino časa na busu prespim zadeta in omamljena, za branje pa tudi nimam energije niti časa. 

Biti zadet od zdravil sucks! To res ne moreš normalno funkcionirati.

Heh, so rekli, da medtem ko sem na busu spala, sem se vmes zbudila in kar začela govorit, kako lepa stavba je tam, kjer smo se peljali mimo - pa baje sploh ni bilo nič kaj takega za videt.

Morda se jutri zbudim kot prerojena. Upanje umre zadnje. Urgence v Las Vegasu si zares NE želim videti. 

A že nakladam? Možno, ker tablete že pošteno delujejo. Vrti se mi, omotična sem in čisto možno, da že pišem kakšne bedarije brez repa in glave. 

Morda lahko napišem še to, da so bila moja pričakovanja glede ZDA, same organizacije te ekskurzije in tudi pričakovanja nad "vodičkama alias profesoricama" precej višja. Tudi zato sem razočarana. Nič več samo žalostna, ker ne morem normalno funkcionirati, ampak tudi razočarana, ker moja pričakovanja niso bila niti približno izpolnjena. Počutim se, kot da sta onidve s svojimi spremljevalci na dopustu, mi ostali pa kot neki priveski tukaj. Da ne omenjam, da imam občutek, da mislita oz. mislijo, da sem sama kriva za to, kar se mi je zgodilo. Vsakemu bi se lahko pripetila ta ista stvar. 
Škoda, ker se nekateri ne zavedajo, da bi mi lahko tole potovanje, ki se je zame spremenilo bolj kot ne v nočno moro, lahko že malce polepšala kakšna lepa spodbudna beseda, normalen odnos in kanček skrbi ter vsaj malo pripravljenosti mi priskočiti na pomoč. Sama NE morem prenašati svoje prtljage, niti ruzaka si ne morem nesti. Pa nisem deležna niti spodbudnih besed, niti pomoči s strani "glavnih". Brez mojih starih prijateljev Sabine in Roka, ki mi pomagata na vsakem koraku in skrbita zame ter nekaj drugih novih prijateljev, ki jih od prej nisem poznala, pa so mi pripravljeni priskočiti na pomoč ter me spodbujajo z besedami in s preprostim vprašanjem "KAKO SI", bi bila ... ne vem sploh, kje bi bila. Že tako mi je dovolj hudo, da ne morem videti vsega, kar ostali, brezbrižnost in nezanimanje "glavnih", pa me še dodatno prizadanejo in mi dajejo občutek, kot da sem popolnoma odveč.

V primerjavi z ekskurzijo v Ekvador, ki je bila prav tako univerzitetna, se tale ne more kosati z njo na nobenem nivoju. Ta blog je namenjen izražanju mojih čustev in mnenj in zato BOM povedala, kaj si mislim. Tej temi slabe organiziranosti in časa, ki ga izgubljamo po nepotrebnem, pa tudi o vodičkah, ki to niso, bom namenila kakšen naslednji blog. Za danes naj bo tole dovolj. Tablete že pošteno učinkujejo ...

Pozdrav iz nočnega Las Vegasa!