ZADETA V ZDA

Kot ste verjetno opazili, ni nikjer obljubljenih blogov. Za to ni kriv internet, niti moja lenoba, ampak samo prekleto neumna usoda, ki mi ne da miru in mi s svojimi izpadi uničuje življenje. Jokam, jokam veliko.

Ko smo se peljali naproti Kaliforniji, sem na letalu že razmišljala, kaj bom zapisala v svojem prvem blogu s poti. O tem, kako dolg, dolgočasen in leden let je bil. Kako sem skoraj dobila ozebline na nogah, tako me je zeblo. Tudi o hrani sem hotela napisati kakšno besedo in da je spanje na letalu na tako neudobnih sedežih skorajda nemogoče. Tudi o tem, da smo se takoj po pristanku in čakanju na letališču na prtljago (žal so kovček ene naše sopotnice izgubili) okoli 18. ure namestili v hotelu, nato pa odšli v mesto na vožnjo s kabelsko železnico ter na pomol 39 (Pier 39), kjer naj bi videli morske leve na pomolu. Zaradi noči smo jih le slišali, videli pa čudovit pogled na nočni San Francisco. Od zaspanosti in utrujenosti smo se kmalu pobrali v hotel in zaspali kot klade. Ta večer sem obiskala tudi prvo ameriško trgovino s hrano – omembe vredna so jabolka vseh sort, ki se svetijo kot bi jih spolirali in navoskali. Močno spominjajo na tisto usodno strupeno jabolko, ki ga je čarovnica dala Sneguljčici. Saj verjetno so tako strupena, samo ubijajo počasneje. Vse to sem želela napisati pa  še marsikaj drugega …

Zdej pa jokam od žalosti in bolečin. Prvi dan našega potovanja mi jo je zagodla usoda. Ne vem, kaj bi lahko bilo drugega kot usrana usoda. Žal mi je tega, da je ta usoda vedno slaba. Nikoli dobre usode, dobrih dogodkov. Tudi tokrat mi jo je pošteno zagodla …

Drugi dan oz. prvi pravi dan ekskurzije, ko smo imeli na programu raziskovanje mesta, obisk zloglasnega zapora Alcatraza, Chinatowna, tistih hišk kot iz nanizanke Full House in še in še, sem prostala v bolnišnici. Nič od tega vam ne moram opisati, San Franciska nisem videla. Vse kar sem doživela je bil dan v bolnici. SAINT FRANCIS MEMORIAL HOSPITAL. Ko smo se zjutraj odpravili, sem se počutila prav fajn. Spočito in pripravljeno za vse nove dogodivščine. Najprej smo obiskali geografske kolege na State University San Francisco, potem pa pot nadaljevali proti gričema Twin Peaks, kjer smo bili v popolnoma sončnem dnevu (kar je izjemna izjema za to megleno mesto) deležni razgleda na San Francisco, njegove griče in legendarni rdeč most Golden Gate Bridge. Ravno na avtobusu med univerzo in to razgledno točko sem kihnila. To je bilo vse. Samo KIHNILA sem. In v tistem me je močno zabolelo v križnem predelu. Mislila sem, da me je samo malo prijelo v križu in da bo minilo. Pa ni. Bilo je vse slabše. Ko pa sem se postavila na noge in začela hoditi, sem mislila, da me bo kap. Panika, sploh nisem mogla več hoditi normalno. Zvijala sem se, hoditi nisem mogla, lahko sem samo stala. Po načrtu je sledil ogled Alcatraza. Ko smo prišli do pomola, kjer je bil odhod, je bilo moje stanje že tako kritično, da nisem mogla več niti stati, sedeti, hoditi ne nič. Sploh nisem vedela, kaj naj naredim. Poti očitno nisem mogla nadaljevati in vsi nadaljni ogledi so zame odpadli. Vodički alias profesorici sta me najprej samo hoteli poslati na taxi in v najbližjo bolnišnico. Grozovito brutalno. Jaz se nisem mogla sama niti premikati, od bolečin sem dihala kot slon. Potem so očitno spregledale, da tako ne bo šlo, poleg tega me taxi ni hotel peljati, ker baje poškodovanih ljudi s hrbtenico ne vozijo. In so poklicale 911 in čez kakšnih 20 minut je prišlo po mene reševalno vozilo, ki me je odpeljalo v Saint Francis memorial hospital, kjer sem preživela cel dan.

Toliko o mojih doživetjih. Ne poznam San Francisca, vem pa, kako izgledajo bolnice in bivanje tam. Po prihodni proceduri – preoblačenju v tiste njihove haljice, merjenju tlaka, kisika v krvi itd., je k meni prišel zdravnik in me pregledal. Rekel je, da gre najverjetneje za vneto mišico, obstaja pa tudi možnost hernije. V rit so mi zapičili najbolj bolečo injekcijo do sedaj ter me nafilali s tableti. Potem sem bila še na opazovanju, tablete so prijele toliko, da sem se lahko postavila na noge in tako je še danes. Dali so mi tudi hojico, da se opiram in lažje hodim. Vsi so bili res zelo prijazni in bila sem pozitivno presenečena. Zaenkrat nisem ničesar rabila plačati, razen 3 škatle zdravil, ki so stale skupaj le 35 $. Meni se ne zdi veliko. Upam, da bo tole coriss asistenca vse pokrila in da ne bom dobila na dom kakšnega računa za zdravljenje. Za moje farmacevtske prijateljice: sem na tabletih oxycodone/apap 5mg, ibuprofen 600 mg in diazepam 5mg. Baje so hudi narkotiki in večino časa prespim ali pa sem omotična. S temi tableti sem za silo, kar pomeni, da lahko malo stojim, s pomočjo hodalice in prijateljev prehodim kakšnih 20 metrov na dan, to pa je tudi vse. Še vedno me močno boli, ni pa tako kritično kot prvi dan. Ogledi bežijo mimo mene, saj druge lepo počakam na avtobusu. Sem pravi »srečkovič«! Pa tako sem se veselila tega potovanja.    

Problem je, da če ne bo v 2 dneh bolje, moram znova na urgenco. Ne vem, ne vem … morda bom morala celo domov, vendar pa trenutno tudi 24-urnega potovanja ne bi prenesla.

Danes smo dan preživeli v Nacionalnem parku sekvoj ter v šoping centru v Bakersfieldu. Dan sem preživela na zadnjih sedežih avtobusa, kjer imam improvizirano posteljo. Precej mi je hudo, da nisem videla največje sekvoje Generala Shermana od blizu ter slišala kakšne razlage od naše vodičke … samo ni šlo, saj sem tako omamljena, da na avtobusus več ali manj spim. Sem pa videla to sekvojo od daleč. Tudi fotografirati praktično nimam kaj, si bom pa sposodila slike od mojih dveh prijateljev, ki v tem času tudi skrbita zame, saj sem napol invalid. Ne morem prenašati prtljage, se premikati, preoblačiti, sklanjati itd. Če ne bi imela njiju dveh in njune pomoči, ne bi mogla narediti ničesar.

Zdajle sem v hotelu, ležim na postelji z ledenimi obkladki in se pripravljam na predjed, kateri sledi glavna jed – to so tablete. Potem pa spat. Zgodaj zjutraj pa v Dolino smrti.

Bomo videli, kaj bo. Upam na najbolje ter da bom imela od tega potovanja vsaj nekaj malega.

Nesreča pa taka. Jokam, ker sem nesrečna in žalostna. Ampak skušam ostati pozitivna.

Se slišimo.   


P. S. Lokalni čas: 11.37 p.m.