CESTNI DIRKAČI

Se spomnite, ko sem tistega lepega avgustovskega dne v Ljubljani pokasirala kazen mestnega redarstva za prehitro vožnjo? Za tisto prehitro vožnjo, ko sem v ulici z omejitvijo 30km/h peljala 7km/h prehitro in dobila za nagrado 3 kazenske točke okrašene s 300-timi evri.  

Ok, priznam, da nisem ravno počasni voznik, nisem pa niti noben cestni dirkač. Nekako si zavestno dovolim določena odstopanja od predpisane hitrosti, ki se zdijo meni in moji denarnici še sprejemljiva. Recimo … da se na AC vozim tam okoli 140-150 km/h namesto 130 km/h. Po glavnih cestah do 90 km/h, če le gre. Pa po navadi ne, ker itak imamo povsod te presnete ovinke. Ajde priznam, če je ravnina, mi uide kazalec tudi na 100-110 km/h. Ampak to je res bolj izjema kot pravilo. V naselju pa sem si dala mejo do 10 km/h več, torej vozim tam nekje okoli 50-60 km/h. To so zavestni prekrški. Tiste znake, ki jih morda spregledam (ker sem samo človek) pa pač ne morem upoštevati. No, to je bila ta CONA 30, ki je nisem videla in mi je prinesla kazen.

Od vseh in prav vseh omejitev me najbolj motijo tista na AC, ko naši vrli v počasnosti delavci kaj brkljajo, packljajo in popravljajo. Saj veste, ko se kar naenkrat potem pojavijo znaki najprej za omejitev 100, potem 80 in nazadnje 60 km/h. Kdo za vraga tam pelje 60 km/h? NIHČE! Niti 80 km/h ne, ker če je taka omejitev, grem jaz tam okoli 80 km/h in se počutim, kot da oviram promet. Aaa, pa še ena omejitev na AC, ki zna biti duhamoreča – cestninske postaje! Moj bog, kako se je kar težko premikati po polžje 40 km/h, ko vidiš, kako ti kakšen avto pridivja tik za ritjo, potem pa te, kar se da hitro, prehiti.

Zgornja dva odstavka sta napisana v sedanjiku. Spremenite in ju dajte v preteklik. Sedaj sem drug voznik in prekoračitve omejitev so preteklost. Sedaj sem počasen voznik. Najbolj me je izučila tista prekleta Cona 30 in 3 kazenske točke! Te točke in pa nov zakon z večjimi kaznimi, ki si jih midve z denarnico očitno ne moreva več privoščiti, so me prisilile, da postanem počasnejši voznik.

Priznam, da je počasnejša vožnja bolj dolgočasna, poleg tega se mi zdi, da če vozim hitreje, sem bolj skoncentrirana in osredotočena na samo vožnjo. Sedaj, ko je dolgčas, pa bolj brkljam po radiu, spreminjam postaje, iščem pesmi in razmišljam o drugih stvareh, vozim pa nekako avtomatizirano. In to ni dobro. To je za moje pojme veliko bolj nevarna vožnja.

No, to razglabljanje pravzaprav nima namena govoriti o tem, kako vozim in kršim omejitve … poanta je drugje. Kot sem rekla, sem postala počasnejši voznik zaradi tiste kazni. Ne samo, da vozim po omejitvah, ampak vozim včasih celo počasneje, kot predvideva zakon.

Trenutno pa sem še posebej počasna, ker se zaradi tistih težav s križem in hernijo nekako ne počutim sposobno in odgovorno peljati več. Pretekle dni se vsak dan vozim na fizioterapijo po precej ovinkasti glavni cesti in vozim okoli 60-70 km/h. Tukaj pa se prava težava začne! Sedaj me je šele strah na cesti! 

Ko sem bila še tiste vrste voznica, ki je rada pritisnila na plin, me ni bilo na cesti nikoli tako strah, kot me je sedaj, ko dejansko vozim počasneje. Prej me avtomobili niso prehitevali, sedaj pa me. In prav strah me je teh norcev, ki prehitevajo tam, kjer se sploh ne vidi, če gre kakšen avto nasproti. To je prehitevanje na blef. In teh ljudi, teh norcev, ki to počnejo, NE razumem. A so tako živčni, da ne morejo počakati na primeren trenutek, primeren cestni odsek? Ali delajo samomor? Morda umor?

Priznam, da tudi sama prej nisem bila ravno v kategoriji strpnih voznikov. Vendar pa se nisem izživljala nad počasnejšimi s prehitevanjem v nepreglednih ovinkih in podobno. Bila sem živčna in neučakana, če sem imela pred sabo kakšnega polža. Ampak, ej! Nisem ogrožala življenj drugih ljudi z neumnimi potezami!

A ni to ironično, da se sedaj kot počasnejša voznica na eni strani niti sama sebi ne zdim boljša voznica, na drugi strani pa me je še prekleto strah vseh tistih norcev, ki me prehitevajo tako, da kar otrpnem?