KO NAM SRNA PREKRIŽA POT ...

Še dva dni nazaj sem se hvalila, da se moje zdravstveno stanje z vneto hrbtno mišico, ki je očitno tudi otečena in pritiska na vse možne živce, izboljšuje. Trkanje na les ni pomagalo, saj sem zopet pri zelo omejenem premikanju, hoji po majhnih korakih in bolečem premikanju. Nov obisk zdravnika – tokrat v neki ambulanti v Grand Canyonu, kjer zavarovanja Coris NE sprejemajo. Vse je potrebno plačati. Butast sistem. Delujejo kot, da smo bogu za nogu nekje sredi afriške puščave. Kaj je povedala zdravnica? Popolnoma nič. Dala mi je nova blažja protibolečinska zdravila, ni pa me niti pogledala, kako hodim oz. nehodim. Neka leva ambulanta. V San Franciscu so bili precej boljši – so se zares potrudili in me zadržali, dokler se niso prepričali, da se lahko spravim na noge.

Tole zdravstveno poročilo je bilo samo za uvod, da vas seznanim s svojim trenutnim zdravstvenim stanjem. Ja, trpim. Že dolgo nisem trpela takih bolečin – vse od moje prometne nesreče pred 11-imi leti.

Danes s(m)o dan preživeli v Grand Canyonu. Prva skupina je na ta zahtevni treking odrinila že ob 4h zjutraj, druga skupina ob 6.30. Jaz pa okoli 12h, ko sem se spravila s taxijem do kanjona in šla na prvi shuttle bus, da sem si ogledala vsaj del kanjona z vrha. Vsaj nekaj, če sem že tukaj. Ravno ko sem se vračala s krožnega avtobusnega sprehoda, sem v villagu srečala naše pohodnike in z njimi počakala na naš avtobus, ki nas je pobral ob 18.00.

Grand Canyon z vrha

Tukaj se DRAMA prične. Vsi se lepo namestimo na avtobus, šofer Carlos nas vse utrujene in premražene odpelje proti hotelu. Kakšen kilometer pred hotelom, še vedno v območju NP Grand Canyon, pa kar naenkrat POK. Nekaj grozovito poči, zavore cvilijo, malo nas premeče … bus se ustavi, za nami povožena ogromna srna. Cela panika. Sprednje steklo avtobusa popolnoma razbito. Na srečo je voznik Carlos nepoškodovan, tako kot vsi ostali. Vsi živi in zdravi, razen tiste gromozanske srne, ki je iznenada skočila na cesto in pa avtobus, ki je razbit. Bolje crknjena srna, kot da bi se komu od nas kaj naredilo. Vprašanje je le, kako bomo nadaljevali pot. Namreč voznik je imel še neke težave s papirji, ker baje nima s sabo dokazila o opravljenem zdravniškem pregledu in kolikor vem je ostal na zaslišanju, medtem ko je nas neki drugi najeti bus po kakšni uri čakanja v neki koči v kanjonu odpeljal nazaj v naš hotel. 

Naše poškodovano prevozno sredstvo.

Sedajle ležim na postelji in razmišljam, kakšno srečo smo imeli, da nismo zleteli s ceste. Ena srna gor ali dol, važno, da smo mi OK.

Le kako bomo nadaljevali pot? Jutri naj bi že zjutraj krenili proti Flagstaffu, pa očitno iz te moke ne bo kruha. Tudi ko sem opisovala našo pot, sem vedno uporabljala besedno zvezo NAČRTOVANA pot, ker po navadi se vedno kaj zalomi. Najprej moje osebno zdravstveno stanje, ki mi je uničilo tole potovanje, potem pa še takšna nepričakovana nesreča.

Bomo dobili drug bus in drugega šoferja? Našemu Carlosu namreč ne pustijo več na pot. Prav smili se mi, ker je res odličen šofer, mi je ogromno pomagal, pa še zabaven je. Kaj pa vem, izgleda, kot da ga krivijo za povoženo srno, čeprav je vozil po omejitvah. Ameriški norci rangerji. Krneki. Še vedno ga zaslišujejo.

Zdaj grem spat in počivat, jutri pa kar bo, bo. Nič ne gre po planih. Je pa izkušnja več. Zaenkrat itak nihče nič ne ve, niti kako, kdaj, kako naprej … samo upam, da ne ostanemo tukaj, ker je mrzlo, kot bi bila zima. Smo le na 2100 metrov nadmorske višine. Za jutri napovedujejo sneg. Brrrr, me že mrazi.

Le brž nazaj v puščavo med kaktuse in vročino. Je že bolje, da ti v dolini smrti v obraz piha vroč zrak kot iz fena, kot pa tole ledeno pihanje, ki naredi človeka premraženega in vročinskega.

P. S. Lokalni čas: 22.15