Misli in čustva glede preteklega potovanja v ZDA še vedno niso urejena. Nimam energije, da bi se ukvarjala s tem. Če sem v prejšnjem zapisu še upala, da bodo bolečine in težave v križu kmalu izginile, sem se pri tem pošteno uštela. Posledice tistega nenadnega kiha, ki so me pestile v ZDA so skorajda že izginile, samo kaj, ko je vso to sranje s hrbtom in mišico vplivalo na izbruh sekundarnih težav. Te so pa dosti hujše. Tista mišica v križu bo že popustila slej kot prej, bolečine, s katerimi se ubadam po prihodu domov, pa ne vem, kdaj bodo minile, če sploh.
Hernija diskus. En medvretenčni diskus v predelu križa je kritičen, saj je očitno skočil tja, kamor ni treba – direktno v živec. Te težave z diskom imam že zadnjih par let, vendar so bile dokaj rahle, enkrat bolj, drugič manj prisotne, vendar obvladljive in z njimi je bilo lahko živeti dokaj normalno. Po fizioterapiji pred štirimi meseci so bolečine popolnoma izginile in to je bil še razlog več, da sem se še bolj veselila tega potovanja v ZDA. Biti brez vsakršnih bolečin je bila sreča in blaženo stanje, za katerega sem mislila, da bo trajalo dlje. Pa ni, saj so očitno kih v nesrečnem San Franciscu, vsi napori med potjo in še dolga vožnja nazaj domov povzročili, da se je disk znova premaknil in mi zadnje dni začel povzročati neznosne bolečine, ki jih v ZDA še nisem imela.
Že takoj naslednji dan po prihodu domov sem obiskala mojo zdravnico in največ, kar je lahko naredila je to, da me je takoj napotila na fizioterapijo (ki jo že obiskujem) in mi dala protibolečinske tablete taiste, kot sem jih dobila tudi v ZDA ter Apaurin za sprostitev mišic. Seveda zaradi slednjih cele dneve in noči prespim, čeprav še vedno bolje spim čez dan kot ponoči. Glede na to, da se Apaurin (ki sem ga dobivala tudi v ZDA) uporablja predvsem za pomirjanje in kakšne duševne motnje, mi je šele sedaj jasno, zakaj nisem že takrat v ZDA popizdila in določene osebke poslala v tri PM … ker sem bila očitno preveč zadrogirana in fizično nesposobna, da bi se lahko postavila zase!
Kaj mislim s tem in zakaj bi morala to storiti? Zaradi nečesa, kar ne bom NIKOLI v življenju niti pozabila niti odpustila, saj je bilo to eno izmed najbolj gnilih, egoističnih in nečloveških dejanj, kar sem jih bila deležna v svojem življenju … o tem pa jutri ...
... o dejanjih nečloveških, kot so razmere v tej dolini - Dolini smrti!
P. S. Ker moram po navodilih fizioterapevtke le ležati ali hoditi - sedenje je skorajda prepovedano -, sem prav zadovoljna, da moj prenosnik še deluje in da ga nisem tistega nekega dne zabrisala skozi okno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar